Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Return To Forever
Založba: Polydor Records
Izid: year
Ocena: 5/5
Pred izidom “Hymn Of The Seventh Galaxy” se je klaviaturski velemojster Chick Corea odločil, da je napočil čas za resno slogovno spremembo dotedanje usmeritve iz (večinoma lahkotnega) jazz latino fusiona v energični, pogostokrat “supersonično” razbeljeni jazz rock fusion. Ta poteza se je izkazala za več kot pravilno in Return To Forever nenadoma v hipu postavila ob bok adrenalinskim eksperimentom do tedaj osrednjih jazz “rockerjev”, Mahavishnu Orchestra. V ta namen je Chick odpravil vokalno usmeritev, značilno za prva dva albuma in se odločil za popolnoma inštrumentalen pristop. Prav tako so izginila pihala ter raba latino tolkal. Namesto teh je Chick v novi zvok skupine vpeljal električno in akustično kitaro ter s tem zvoku svoje skupine odprl popolnoma nove dimenzije.
Dotedanji sodelavci, Flora Purim, Joe Farrell in Airto Moreira, so se morali posloviti. Na njihovo mesto pa sta prišla glasbenika, ki sta ustrezala Chickovi viziji energičnega jazz rock fusiona brez kakršnih koli komercialnih kompromisov; mladi nadarjeni kitarist Bill Connors in bobnarski mojster Lenny White, še eno legendarno glasbeno ime. Medtem, ko je bil Connors ob svojem prihodu še relativno neznan kitarist, je bil White že spoštovan kot eden najboljših jazz fusion bobnarjev. Obenem je bil star Chickov znanec, saj je z njim sodeloval že kot član kultne “Bitches Brew” zasedbe legendarnega Milesa Davisa. Prvotno bi moral biti za bobni Steve Gadd, še eno cenjeno bobnarsko ime, a se je na koncu drugače izteklo. Album je bil celo že posnet z Gaddovim bobnarskim prispevkom, toda potem, ko slednji ni želel nastopati v živo na napovedani turneji, je bilo treba najti zamenjavo in vse skupaj na novo posneti (torej z Whiteom za bobni). Verzije kompozicij, ki so jih posneli z Gaddom za bobni, niso nikoli izšle in govori se, da so za vselej izgubljene.
Nova RTF usmeritev, katero je začrtal prav “Hymn Of The Seventh Galaxy”, se je zvokovno oplajala na glasbenih elementih, ki so segali od psihadeličnega rocka (v določenih primerih bi se lahko reklo, da tudi progresivnega rocka), avantgardnega jazza, latino jazza in tudi funka. Zvok skupine je na splošno postal precej bolj bogat, kompleksnejši in bolj energičen s hitrejšimi ritmi, duhovitejšimi improvizacijami in daljšimi solažami. Chick je za ta album še razširil svoj nabor klaviatur s tradicionalnega električnega klavirja na orgle, akustični klavir ter čembalo medtem, ko je njegov neločljivi kamerad Stanley Clarke prav tu razvil svoj specifični zvok, kar se tiče uporabe električnega basa. White se je s svojim neverjetnim naborom ritmičnih mojstrovin izkazal za pomembno pridobitev in postal dolgoleten član skupine. Connors, katerega staž v skupini je bil kratkotrajen, se resda ni mogel primerjati s tehničnimi sposobnostmi, hitrostjo in virtuoznostjo, ki jo je uprizarjal njegov naslednik, legendarni kitarski čarovnik Al Di Meola, a se je kljub temu dobro odrezal s številnimi energičnimi prijemi, barvitimi solažami in distorziranim kitarskim pristopom. Hkrati je bilo v njegovem slogu igranja zaznati tudi nekaj očitnih blues prvin, saj je bil pred odkritjem svoje ljubezni do jazza sprva blues kitarist.
“Hymn Of The Seventh Galaxy” je bil že kmalu po izidu s strani večine kritikov in ljubiteljev skupine razglašen za mojstrovino jazz rock fusiona 70-ih, za nekatere pa je to celo njihov najboljši album, čemur se ne gre niti malo čuditi, saj niti v jazz fusionu ni veliko podobnih albumov, ki bi tako dobro utelešali komponistični perfekcionizem prek vnašanja najrazličnejših glasbenih elementov, ki presegajo običajne meje jazz fusion glasbe, tehnične dovršenosti posameznih stvaritev, razvejanih in duhovitih improvizacij ter virtuoznosti posameznih glasbenikov. Obenem pa zasedba ves čas trajanja albuma ohranja prefinjen občutek za melodičnost in igrivost posameznih motivov. Vse kompozicije na albumu si zaslužijo čisto desetico, zato bi se težko govorilo o tem katere so najboljše na njem.
Prva skladba na albumu je naslovna mojstrovina, “Hymn Of The Seventh Galaxy”. Ta na nek način uteleša naravo celotnega albuma. Posamezni inštrumentalisti demonstrirajo osupljivo tehnično spretnost in virtuoznost, ki bo od tega albuma naprej postala RTF standard za vse člane skupine obenem pa ne zanemarijo ustvariti skorajda space rockovskega vzdušja. V ospredju je energičen tempo z debelo linijo električnega basa, številnimi prehodi na bobnih ter naelektrenimi in “svetlobno” hitrimi kitarskimi pasažami. Vse skupaj pa dirigirajo Chickove mojstrovine na klaviaturah. Sledi “After The Cosmic Rain”, ki je edina Clarkeova kompozicija na albumu. Tu gre še posebno občudovati odlične kitarske pasaže, krajše improvizacije ter zaključni solaži na električnem klavirju ter bas kitari. Slednjo odigra Clarke skozi poseben pedal efekt, ki ustvarja nekoliko obskurno vzdušje. Nasledi ga Chickova solaža na električnem klavirju, ki da razbeljenemu tempu te izvrstne kompozicije rahel mistični pa tudi latino pridih.
Odlična “Captain Señor Mouse” med drugim odseva tudi Chickov smisel za humor, saj naj bi nastala potem, ko je v hiši zagledal miš. To je skladba mnogoterih, spreminjajočih se motivov in številnih improvizacij. Po lahkotnem uvodnem vzdušju se prelevi v izrazit, skorajda plesni latino motiv z razgretimi ritmičnimi prehodi na tolkalih, bobnih in basu, ognjevitimi kitarskimi pasažami in klaviaturskimi umetninami. Med posameznimi motivi se na dolgih in razposajenih solažah izmenjujeta Corea in Connors. To izvrstno kompozicijo je Al Di Meola kasneje na lasten način preuredil za svoj samostojen album “Casino” (1978). Visoko kompleksna “Theme To The Mothership” je še ena stvaritev s prevladujočim space rockovskim vzdušjem in številnimi nepričakovanimi prehodi ter menjavanji motivov. Po melodičnem uvodnem motivu nastopi fenomenalna Connorsova kitarska solaža napeljana skozi ponavljajoči se rif. Prava nebeška mana pa je tudi zaključna Chickova solaža na klaviaturah.
“Space Circus, Pts. 1 & 2” v uvodu vsebuje novo, nekoliko skrivnostnejšo verzijo “Children’s Song” nakar se prek zvokov električnega klavirja prevesi v razvejano sekcijo s prevladujočimi funk ritmi in mogočnimi kitarskimi rifi, kjer ne manjka ognjevitih solaž. Nekatere ritem improvizacije včasih celo potegnejo na kako izmed stvaritev legendarnih prog rock veljakov Gentle Giant. White prav tako demonstrira lepo mero fenomenalnih bobnarskih prehodov. Zaključni “The Game Maker” vsebuje počasen, umirjen uvod nakar preide v precej bolj avantgardne, nenehno menjajoče se motive s številnimi improvizacijami med Coreo in Connorsom. Te so pogosto odigrane s “svetlobno” hitrostjo, hkrati pa ohranjajo prevladujočo melodično komponento te izvrstne kompozicije, ki na najlepši način zaokroži ta neponovljivi album.
“Hymn Of The Seventh Galaxy” je brezčasna mojstrovina, ki ne sme manjkati v sleherni pošteni glasbeni zbirki, saj se uvršča v elito najboljših jazz rock fusion izdelkov 70-ih. Return To Forever so z nenadno spremembo dotedanje zvokovne usmeritve resnično presegli sami sebe in po tem albumu zasluženo postali ena izmed treh še danes najbolj cenjenih jazz fusion zasedb vseh časov (poleg Weather Report in Mahavishnu Orchestra). “Hymn Of The Seventh Galaxy” je vse do pojava neverjetnega “Romantic Warrior” (1976) povsem zasluženo držal mesto najboljšega RTF albuma. Po koncu turneje se je Connors odločil zapustiti skupino, da bi se lahko posvetil samostojni karieri ter akustično usmerjeni glasbi. Chick je namesto njega poiskal novega kitarista – mlajšega, hitrejšega in spretnejšega Al Di Meolo s katerim je zadel glavni zadetek na loteriji ter z njim v zasedbi postavil poslednji košček mozaika za stvaritev klasičnih RTF, ki so ustvarili tri albume, ki spadajo med njihove najboljše izdelke in uspešno nadaljujejo usmeritev, ki jo je zastavil “Hymn Of The Seventh Galaxy.”
Zasedba
Chick Corea – električni klavir, orgle, akuustični klavir, čembalo, gongi
Bill Connors – električna kitara, akustična kitara
Stanley Clarke – bas kitara
Lenny White – bobni, tolkala
Produkcija
Chick Corea
Seznam skladb
1. Hymn of the Seventh Galaxy (3:31)
2. After the Cosmic Rain (8:25)
3. Captain Señor Mouse (9:01)
4. Theme to the Mothership (8:49)
5. Space Circus, Pt. 1 & Pt. 2 (5:42)
6. Game Maker (6:46)
Trajanje albuma: 42:14
