Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Supertramp
Založba: A&M Records / Interscope
Izid: year
Trajanje: 40:33
Ocena: 3.5/5
Preden so Supertramp postali ena izmed najbolj vznemirljiv in uspešnih britanskih art rockovskih atrakcij so skorajda dobesedno otepali močnik in skorjo suhega kruha, saj jim je šlo po finančni plati vse prej kot po maslu. Navkljub temu, da so si z zelo dobrim istoimenskim prvencem uspeli priboriti kultni status, leta 1970 pa so odigrali tudi nadvse pomemben nastop na legendarnem festivalu Isle of Wight, komercialnega uspeha tudi po izidu drugega albuma “Indelibly Stamped” ni bilo od nikoder, zato se je njihov mecen, nizozemski milijonar Stanley August Miesegaes odločil prekiniti s podporo potem, ko je odplačal vse dolgove, kar je posledično skorajda pripeljalo do razpada skupine. Supertramp so se po zaslugi trme in vztrajnosti obeh vodilnih članov, kitarista/klaviaturista/pevca Rogerja Hodgsona in pianista/pevca Ricka Daviesa, kot mitološki ptič feniks po treh letih uspeli pobrati iz pepela z naslednjim albumom, prog rockovsko mojstrovino “Crime of the Century” (1974) ter doživeli nesluten komercialen uspeh, a to je že material za neko drugo recenzijo, ki govori o nekem skorajda povsem drugačnem bandu.
Supertramp so bili v času “Indelibly Stamped” še vedno skupina, ki je iskala svoj pravi zvok in na veliko eksperimentirala z različnimi slogi. K temu so pripomogle številne rošade znotraj banda pa tudi pomembna in premetena odločitev, da Hodgson z basa in akustične kitare aktivno presedla na električno kitaro. Hodgson je obenem prepričal Daviesa naj se poleg običajnega opravljanja spremljevalnih vokalnih harmonij dejavno vključi tudi v vlogo glavnega pevca (na albumu je odpel večino vokalov), kar je pripeljalo k rojstvu njihovih značilnih vokalnih kontrastij med Rogerjevimi angelskimi gostolenji in Rickovim precej bolj robatim glasoslovjem. K spremembi zvoka so aktivno pripomogle tudi številne menjave znotraj kolektiva. Originalnega kitarista Richarda Palmerja in bobnarja Roberta Millarja (slednji se je poslovil, potem ko je doživel nenaden živčni zlom) sta zamenjala basist Frank Farrell in bobnart Kevin Currie, katera pa sta bila zgolj začasni rešitvi. Pomembno, prav tako začasno, pridobitev je predstavljal prihod flavtista/saksofonista Davea Winthropa, ki je s saksofonom vnesel nekaj jazzovske sentimentalnosti, katera je postala nepogrešljiva na kasnejših Supertramp izdelkih. Winthrop je prispeval tudi glavni vokal na skladbi “Potter” (nastala je seveda davno, davno preden je kdo slišal za Harrya Potterja).
Končni rezultat je bil njihov najtrši in najbolj rock’n’rollersko usmerjen album s številnimi vokalnimi harmonijami v slogu nesmrtnega dueta Simon in Garfunkel ter s po Beatlovsko navdahnjenimi melodičnimi aranžmaji. Tisti kasnejši, na daleč prepoznavni in izjemno duhoviti Supertramp zvok je bil še vedno v zametkih. Navkljub popolnemu komercialnemu polomu in dejstvu, da se ga skupina danes precej slabo spomni, je bil “Indelibly Stamped” zelo soliden izdelek, katerega se lahko kolikor toliko objektivno oceni šele v današnjih časih, po velikem komercialnem preboju, ki ga je prinesel precej bolj slavni “Crime of the Century”.
Albumu se lahko tudi po zaslugi precej kontroverzne naslovnice (večkrat se je pojavila na seznamu najslabših naslovnic vseh časov) na kateri je upodobljen goloprsi torzo Rusty Skuse, v tistem času menda najbolj tetovirane Angležinje (precej očiten poskus iskanja večje komercialne pozornosti, ki pa je na ameriškem trgu seveda naletel na neizogibno cenzuro), s stališča kasnejših mojstrovin očita marsikaj, a gotovo ne pomanjkanja art rockovske eklektičnosti, inovativnosti in izjemne srčnosti s katero sta Hodgson in Davies gradila posamezne aranžmaje in že tedaj izjemno duhovite vokalne harmonije. Kljub dejstvu, da so bili Supertrtamp Angleži po srcu in duši so uspeli po zaslugi kombinatorike nekaterih bluesovskih variacij, merodajne rabe orglic ter Daviesovega pogostokrat prakticiranega “jenkijevskega” naglasa večkrat ustvarjati nenavadno ameriški zvok, kar jim je kasneje prišlo prav pri navihanem parodiranju ameriške “kulture”.
Tovrstno duhovičenje se lahko zasledi že na uvodni mineštri “Your Poppa Don’t Mind”, ki ima več skupnega z bluesom in trdim rockom kot klasičnim prog rockom britanske šole. Daviesova običajno hudomušna pevska predstava je podkrepljena s salonskimi pasažami na klavirju, ki ustvarjajo vzdušje kake napol razpadle točilnice na divjem zahodu. Z izvrstno folk rockovsko balado “Travelled” s pomočjo elegantnih, pastoralno zabeljenih pasaž na akustični kitari pričarajo popolnoma drugačen, precej bolj angleški, starožitniški ambient. Marsikdo bo tu še dandanes opazil nekaj sorodnosti z zgodnjimi stvaritvami prvakov prog rockovske smeri canterbury Caravan, saj Hodgsonov vokal nenavadno potegne na Caravan pevca/kitarista Pyea Hastingsa, kar se kasneje ni zgodilo prav pogostokrat. “Rosie Had Everything Planed” je še ena hudomušno-sentimentalna balada, prepojena z britanskim črnim humorjem, kjer še posebno izstopa Farrellovo igranje harmonike, medtem ko se Hodgson izkaže kot prvovrsten pevec, kadar je treba na popoln način združevati melanholijo in sarkazem.
Z “Remember” naposled zaplujejo tudi v nekoliko trše vode, kjer ne manjka temperamentnih saksofonskih izbruhov, bluesovskih kitarskih fraz in Rickovega agresivnega petja, vse skupaj pa je podloženo na preproste rock’n’rollovske ritme. Sentimentalna balada “Forever” s pomočjo Rickovega zasanjanega petja, nabritih pihalnih in klavirskih aranžmajev ter ustrezno tempiranimi ploski rok v ozadju vsebuje kar nekaj tiste na moč dopadljive pop rockovske hipnotičnosti, ki so jo do obisti prakticirali v svojih kasnejših letih. “Potter”, osamljeni pevski podvig saksofonista in flavtista Dave Winthropa, je za čuda precej zanimiv trdo rockovski eksperiment z izobiljem kavbojskega, “dixie” melosa za kar poskrbi izjemno duhovita kombinatorika Hodgsonovih kitarskih fraz. “Coming Home To See You” je križanec med sentimentalno balado in Beatlovsko naravnanim melodičnim rockerjem z izdatno galono črnega humorja ter psihadelično zvenečimi pasažami na orglah, katere kmalu zasenčijo “kavbojske” orglice.
Nostalgična balada “Times Have Changed” bi se z lahkoto lahko nahajala tudi na kasnejših izdelkih, saj se kar bohoti od rabe izjemno okusnih vokalnih harmonij in subtilnih simfoničnih okraskov. “Friend In Need” je po drugi strani razmeroma netipična stvaritev z rabo vokalnih harmonij ala Simon And Garfunkel, medtem ko osrednji, na moč duhoviti aranžma vnovič potegne na nekaj kar bi se svoje dni spomnili legendarni Hrošči. Zaključni, skoraj osemminutni folk-jazz rockovski hibrid “Aries” je najbolj ambiciozna stvaritev na albumu, ki je po eksperimentalni naravi in samem ambientu najbolj sorodna pustolovskim podvigom nekaterih prog rockovskih vrstnikov. Odlikujejo jo predvsem preproste pastoralne melodije na flavti in akustični kitari, ki ustvarjajo rahel etno ambient ter nenadni poleti v bolj jazzovske vode, medtem ko je Rogerjevo petje kot naročeno za tako kompleksno in raznovrstno kompozicijo.
“Indelibly Stamped” je navkljub nizkemu komercialnemu profilu, katerega si je ustvaril v času izida, zanimiv izdelek, ki nazorno prikaže ustvarjalni prerez mlade skupine, ki je pred velikim artističnim prebojem med najbolj priljubljene art rockovske skupine vseh časov, še na veliko iskala lastno zvokovno izrazoslovje, a že nakazala prve znake kasnejše skladateljske briljantnosti. Na albumu je sicer občutiti kar nekaj očitnega iskanja lastne in jasne zvokovne podobe in ne povsem izkoriščanega talenta, ki se je skrival v posameznih članih skupine, predvsem Hodgsonu in Daviesu. Tega bosta v polnosti izkoristila šele v kasnejših letih, a kot že rečeno se “Indelibly Stamped” ne sme pretirano primerjati z njihovimi prihodnjimi dosežki, kjer so se predstavili neki povsem drugi, skoraj popolnoma prenovljeni Supertramp ter na njega gledati v duhu časa.
Oba poglavarja skupine sta po komercialnem pogromu tega še dandanes precej prezrtega izdelka ostala sama samcata in številni so že začeli odštevati zadnje dni njunega skupnega glasbenega otroka. Zatorej nič čudnega, da sta se pred nadležnimi medijskimi komarji za tri leta umaknila s scene ter smelo začela kovati nove ustvarjalne načrte in okoli sebe graditi popolnoma novo zasedbo. To se jima je v polno obrestovalo, saj sta s “Crime Of The Century” poskrbela za enega najbolj uspešnih povratkov v zgodovini rock glasbe. “Indelibly Stamped” pa si je skozi leta, podobno kot prvenec, prislužil kulten status in je danes cenjen kos “pohištva” med večino glasbenih zbirateljev.
Zasedba
Roger Hodgson – vokal, akustična kitara, kitara, bas kitara
Rick Davies – vokal, klaviature, orglice
Frank Farrell – bas kitara, klavir, harmonika, spremljevalni vokal
Kevin Currie – bobni, tolkala
Dave Winthrop – flavta, saksofon, spremljevalni vokal
Produkcija
Supertramp
Seznam skladb
1. Your Poppa Don’t Mind
2. Travelled
3. Rosie Had Everything Planned
4. Remember
5. Forever
6. Potter
7. Coming Home To See You
8. Times Have Changed
9. Friend In Need
10. Aries
