Izvajalec: Last Embrace, The
Založba: Longfellow Deeds Records
Izid: year
Trajanje: 45:30
Ocena: 3/5
The Last Embrace so francoska skupina, ki deluje že od leta 1998, a je uspela šele v letu 2006 izdati svoj studijski prvenec “Inside”. Vsekakor ne gre negirati v riffanju elementa metal glasbe, ki pa je v produkciji kljub vsemu podrejen močni prisotnosti klaviatur, s katerimi skupina razgibava strukturo aranžmajev. Pogosta je integracija “mehkeje” oblikovanih prehodnih delov, kjer se skupina zateka h gradnji atmosfere z uporabo dialoga klaviatur in kitare, ki vztrajata na izbiri organskega zvoka (akustični aranžmaji). Ti prelivi med pospešenimi (udarnejšimi) deli in umirjenimi, so na albumu konstanto prisotni. Zato album niha v dinamiki oziroma nizanju razpoloženjskega stanja. Da. Gre za progresivni značaj.
Skupina ne skriva nadarjenosti in talentov. Zlasti je zanimiv in visoko všečen ženski vokal pevke Sandy. Ta deluje prožno v prileganju dani situaciji, ko je treba izpostaviti določeno občutje. Prirojena barva glasu pevke in njen vokalni pristop ne delujeta nadležno ali vsiljivo, pač pa lahko celo rečemo, da je ženski vokal ena izmed najbolj privlačnih točk albuma.
Občasni pobegi v akustiko so dobrodošli, čeprav ne ponujajo prav ničesar revolucionarnega. Vanje so vgrajeni občasni elementi neo-klasične glasbe, ne uidemo pa tudi eksperimentalnim rešitvam, ki zbližujejo takšne trenutke s prvinami jazz glasbe. Tako klaviature, kot kitara, ne vztrajajo v eni dimenziji. Kmalu se priključijo v podani osnovni motiv dodatni zvočni kolaži (linije sintetizatorjev, dodatni kitarski vzorci in ornamenti), ki zgoščajo celokupno sliko samega izkoristka zvočne podobe albuma. To dejstvo je na moč dobrodošlo, saj razvija in poglablja elementa nepredvidljivega in privlačnega, ki naj bi bila plod domišljije in pogumnega raziskovanja skupine.
Ta kontrast med distorziranim in akustičnim (naravno zvenečim) principom ni več nova pogruntavščina. Je pričakovan manever s katerim skupina občasno na uspešen način oživlja občutek sanjavega tavanja, ki sili v popuščanje zavestno logičnega principa med poslušanjem. Seveda reč ne gre v ekstreme, da bi lahko govorili ob poslušanju albuma “Inside” o post rocku, a ko smo že pri tem, daljše repetitivno uvodno napletanje kitare in klaviatur v skladbi Eclipse ne skriva omenjenega žanrskega dovtipa. Ta instrumentalna skladba je na moč posrečena izbira za album, saj krepi dinamiko razpoloženjskega nihanja albuma.
V naslovni skladbi albuma dosega skupina najvišjo mero strpnosti v sobivanju trojčka “vokal – kitara – klaviature”, kar prinaša tudi najvišjo obliko kompaktnega funkcioniranja, ko skupina obleče brezmadežno krhki ženski vokal v spremljavo dialoga naravno plasiranih kolažev klaviatur in kitare.
Lahko rečemo, da so mirne in naravno zveneče pasaže precej bolj zanimive, od generično povzetih riffov distorzirane ihte. Čuti se namreč, da skupina še išče pravo usmeritev, saj težko izlušči definicijo kompaktno izoblikovanih vodilnih motivov. To pomeni, da je “Inside” album, ki leze počasi pod kožo in bo privlačen za zahtevnejše konzumente progresivnega principa v rock in metal glasbi. Vseeno bode nehote v uho na albumu pretirana repeticija preizkušanja določenih motivskih rešitev, ob katerih delujejo skladbe celo preveč podobna druga drugi, albumu pa raste kontra-efekt togosti in enodimenzioniranosti. Zato tudi “Inside” ne uspe zapustiti posebnega vtisa. Tudi ob večkratnem poslušanju. Slog, ki ga razvija skupina ne prinaša revolucije, prav tako pa ne produkcijska podoba zvoka, kjer v navitih trenutkih plošče riffovski vrvež le s težavo prevzema dominantno lego, če sploh. Skupina si je s podobo prvenca odprla nekaj iztočnic s katerimi bo v prihodnje lahko povzela vrsto koristnih (uporabnih) razvojnih usmeritev v krepitvi zvočne in slogovne definiranosti.
V bodoče bo koristno ohranjati začrtani kontrast občasnih pobegov sofistikacije zvoka, ki je podan na “Inside”, obenem pa nujno doseči večjo izpostavljenost vodilnih motivov, ki naj bi se čvrsto oklenili poslušalcu za uho ter tako prinesli izrazno koherenco skupine ter posledično še bolj korekten glasbeni izdelek. Torej s ščepcem manj eksperimenta ter po drugi plati več neposredne rock in metal udarnosti. Je pa nekaj. “Inside” kljub nekaterim že preverjenim glasbenim formam opozarja, da se The Last Embrace lahko razvijejo v skupino z jasno poudarjeno avtorsko prepoznavnostjo. Bomo videli kaj bo prinesla za skupino prihodnost.
Zasedba
Sandy – vokal
Coco – klaviature
Olivier – kitara
Laurent – kitara
Vik – bas kitara
Alexis – bobni
Produkcija
The Last Embrace & Stephan May
Seznam skladb
1. Introspection
2. Mother
3. Somewhere In The Dark Rain
4. Inside
5. Can You?
6. Broken
7. It Says
8. Eclipse
9. To Dispel Inner Fears
