Izvajalec: Mahtrak
Založba: Samozaložba
Izid: year
Trajanje: 41:17
Ocena: 4/5
Samba! Zagotovo je to prva glasbena asociacija, ki jo dobimo ob omembi Brazilije (kljub temu, da ima samba dejansko korenine v afriški glasbi). Vendar se jazz-rockovski ansambel Mahtrak trudi, da bi v Braziliji zaživela tudi scena jazz-rocka in progresivnega rocka. Njihovi vzori tičijo v Return to Forever, Mahavishnu Orchestra, Weather Reportu, Caravanu in Soft Machinu; kot vidimo, ti bendi izhajajo iz Evrope ali Severne Amerike. Mahtrak zato želi nekako postati, kot tudi njihovi idoli, sinonim za jazz-rockovsko glasbo svoje celine, Južne Amerike.
Album “Panorama” je tako idealen za zapolnitev tega prostora, ki prazno tiči pod jazz-rockovsko oznako v južnoameriški glasbeni kulturi. “Panorama” je bil posnet že 3 leta po tem, ko so se našli kitarist Antonio Rodrigues, bobnar Cris Oliveira, basist Fabio Cesar in klaviaturist Paulo Viana ter se odločili za formacijo takega benda, kakršen je tudi danes; v končni formi je bil album “Panorama” izdan šele 2009. leta. Mahtrak na albumu ostaja zvest prvinskemu jazz-rocku iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, eksperimentiranju predvsem z zvoki Hammonda, Mellotrona in Rhodesa v kombinaciji s starinskim, klasično rockovskim zvokom električne kitare. Prijetno presenečenje je tudi, da glasbeniki niso pretiravali z dolžino plate, kot je v “progresivni” navadi – album “Panorama” je dolg “le” dobrih 40 minut.
Bend impresivno postavi temelje samemu albumu z odličnim začetnim poglavjem “Tempestade”. Kitara in klaviature sodelujejo v neverjetnem manevru. Viana sicer na klaviaturah le ponavlja nekaj akordov, vendar se fenomenalno ujame z nenadkriljivo čutnim soliranjem Rodriguesa. Tako sta v ospredju prav ta dva glasbenika, ki super gradita na sami strukturi, stopnjujeta in pavzirata ob pravih trenutkih. Napetost je zaradi norega zvoka kitare in občasnih neverjetnih “bendih” Rodriguesa vedno na vrhuncu. “Breeza” predstavlja lep klaviaturski vložek, ki nekako združuje prvo in tretjo skladbo in je le prehod me njima. Epskost “Tempestadeja” prelije v humornost durovske “Nachos y Tequila”. Veseljaška jazz-rock zabava predstavlja veliko sprostitev pred zahtevnejšimi deli, na momente Mahtrak zaide že v funkovske vode disco glasbe. Še vedno sama struktura ostane klasična jazz-rockovska in s tem dovolj progresivna za težje zadovoljiva ušesa.
“Sinestesia” je ponovno klaviatursko orientirana skladba, ki predstavi zvok Mellotrona. Prelepa melodija nas, kot poprej “Breeza”, popelje v peto skladbo “Panorame”, “Mantro”. Ta ponovno zapade v preteče vode jazz-rockovske poezije, v bolj progresivno rockovsko bazirane zvoke klaviature in kitare. Sama progresija skladbe močno spominja na Brand X. Sledi naslovna skladba “Panorama”, ki resnično povzame temo albuma, prelepo modro nebo, oblake na njem ter brezskrbno zrenje vanje. Verjetno je bilo v njo vloženega tudi največ dela, saj je hkrati tudi ena najdaljših stvaritev na albumu. Spet je seveda v ospredju zanimiv zvok kitare, ki skupaj s klaviaturami ustvari to “panoramsko” vzdušje.
Album se prevesi v drugo polovico s komadom “Frankenstein goes to Disneyland”. Uvod ustvari trdo, grozečo atmosfero, ki jo spremlja resnično kaotičen zvok kitare. Zanimivo je, kako Rodrigues ta kaotičen efekt kombinira s funkovskimi kitarskimi prijemi, ki nekako predstavljajo “Disneyland” del naslova skladbe, medtem ko je sam skupen grozeč zvok “Frankenstein” del. Popolnoma originalna skladba, ki ne vsebuje že slišanih elementov (to je zaenkrat tudi eno najmočnejših vrlin Mahtraka, raznolikost skladb, ki vseeno še vedno tvorijo neko rdečo nit). Seveda po takšnem hororju mora slediti klaviaturski prehod, kakor smo vajeni – “Il Tamburo Spaziale” je prav to. Viana v skladbi še vedno uporablja res preteč klaviaturski zvok, ki tako nekako tematsko nadaljujejo predhodnico, “Frankenstein goes to Disneyland”, hkrati pa proti koncu ustvari iztočnico za devetico, “Crystal Canyon”. Bend ponovno začne kazati svojo nežnejšo plat, kajti “Crystal Canyon” se otrese temačnosti prejšnjih skladb in zaide v lepše, bolj epske smeri. Ta zvok se nadaljuje tudi na predzadnji skladbi “Panorame”, “Venus”. Skladbo prežema že kar malce osladna melodija, primerna poklonitvi prelepi Veneri. Obe nežnejši skladbi predstavljata podlago za zaključno dejanje Mahtraka na “Panorami”, imenovani “Oraculo”. Skladba kaže, kako so čez celotno plato dozoreli prav vsi glasbeniki. Čeprav sta bila najbolj v ospredju kitarist Rodrigues in klaviaturist Viana, Oliveira in Cesar nista dosti zaostajala, kar “Oraculo” odlično prikaže. Rezultat je že kar sentimentalen konec več kot spodobnega debuta brazilskega jazz-rock ansambla.
Mahtrak je tako že s prvencem opozoril nase in svojo glasbeno vizijo. Beseda o bendu se je hitro razširila iz Brazilije v Severno Ameriko in Evropo, kjer so si glasbeniki nabrali že kar lepo število ljubiteljev. Odlično poseganje v glasbeno zgodovino progresivne skladbe in mešanje le-te z moderno interpretacijo dela Mahtrak izjemno aktualne med ljubitelji jazz-rock in progresivne rock glasbe, hkrati pa s svojimi edinstvenimi idejami delajo bend unikaten. Predvsem se ne obremenjujejo z “nujno” dolžino progresivno naravnanih skladb in posledično albumov, kar je danes že prava redkost. V relativno kratkem času ustvarijo pravo vzdušje za poslušalca ter ga držijo toliko časa, kolikor je pač aktualen – resnično poznajo poslušalčeve “potrebe”. Prav zato so nadaljnja pričakovanja velika, na obetavnih Brazilcih pa je, da nam jih izpolnijo in se resnično zapišejo v zgodovino brazilske glasbene kulture.
Zasedba
Paulo Viana – klaviature
Cris Oliveira – bobni, tolkala
Fabio Cesar – bas kitara
Antonio Rodrigues – električna kitara
Produkcija
Mahtrak
Seznam skladb
1. Tempestade (7:01)
2. Breeza (1:32)
3. Nachos Y Tequila (3:51)
4. Sinestesia (2:39)
5. Mantra (2:41)
6. Panorama (5:35)
7. Frankenstein Goes To Disneyland (3:58)
8. Il Tamburo Spaziale (1:10)
9. Crystal Canyon (4:48)
10. Venus (2:51)
11. Oraculo (5:11)
