Kraj: Šentjur pri Celju / Slovenija
Datum koncerta: 21.02.2008
Število obiskovalcev: 170
Cena karte: 5,00€
V zadnjem času se je ob obilici koncertov domačih zasedb, ki se vrstijo eden za drugim že kar težko odločiti kam bi šel. No, v petek 22. februarja pa ni bilo dvoma kam je treba zaviti. V Šentjur je vabila Metalurgija s Thraw, Gonobo, Crossbreed in Negligence!
Z ogrevanjem šentjurskega Kulturnega doma so začeli koroški thrash mladci Thraw. Kljub njihovi mladosti pa je kar malo krivično, da se jo tako izpostavlja, saj so zadnje čase ena najbolj delavnih metal zasedb pri nas, ki si vztrajno nabira koncertne kilometre. Tudi svojo uro v Šentjurju so oddelali profesionalno in zavzeto, kljub nekaj manjšim kiksom in na začetku še slabšemu ozvočenju. Škoda, saj so kitarski riffi dvojca Ožbej Paternus/Domen Hudrap (tudi brat Wartune basista Tilna, zato se sprašujem s čim vraga se hranijo na Koroškem v familiji Hudrap?!) zažigalni in udarni, a hkrati dovolj zanimivi in premišljeni, ter z rahlo death metalskim prizvokom. Vokalist Aleksander Smode je svojo nalogo opravil solidno, žal pa so se že takoj na začetku pokazale manjše težave z ozvočenjem vokala. Thraw setlista je čedalje bolj zasičena z lastnimi komadi, kar je edino prav, saj gre za eno obetavnejših skupin pri nas. Kljub temu pa fantje vedo, da je treba na začetku karieri včasih odigrati še kakšno priredbo, ki so na srečo vse izbrane skrbno in hvala bogu ni treba poslušati kakšne prežvečene Seek and Destroy, ki jo zna zaigrati praktično vsak garažni bend. Avtorskim rušilcem Beats od Aggression, Thraw ter odličnemu inštrumentalu Dead in the Depth so se tako pridružile thrash klasike Testament – Over the Wall, ubijalski Slayer dvojček Raining Blood/Angel of Death, za sam konec pa še vrhunsko izvedena Anthrax klasika Indians. Pri njenem refrenu se je odlično izkazala publika, ki je skupaj z Aleksom odpela nalezljivi refren. “Cry for the Indians/Die for the Indians.” WARDANCE!!!
Spored bendov je potekal po švicarski točno in oder so naslednji po vrsti zasedli nosilci camel metala, Gonoba. Iz četverice nastopajočih sicer še najbolj izstopajoča zasedba, saj je bila edina z growlerjem na čelu in nekoliko različno glasbeno usmeritvijo od preostalih treh thrash metalnih zasedb. Kljub temu pa ob nastopu Gonobe ne ostane ravnodušnih prav dosti ljudi in tudi tokrat je pod odrom čupala lepo zbrana množica. Ozvočenje se je precej izboljšalo tako, da so se jasno in razločno slišale dinamične solaže Mitje in Matjaža ter nepogrešljivi Branetov bas, ki trga gate! V primeru Gonobe gre resnično za bend z enim najboljših metal basistov v svojih vrstah, saj so bas linije enostavno neverjetne. Pravi slovenski Steve DiGiorgio! Največji napredek pa je končno naredil frontman Hopsy, v primerjavi s Tribute 2 Miki koncertom se je pokazal v popolnoma novi luči. Trezno deluje na odru veliko boljše, končno vsakega komada ne napove več z istimi besedami, “Naslednji komad je…”, in tudi na sploh je komunikacijo s publiko izboljšal v veliki meri. Nenazadnje pa je tudi vokalno iz koncerta v koncert boljši, odlično je odkrulil komade, ki postajajo prave koncertne klasike. V živo vedno znova zvenijo ubijalsko skladbe z zadnjega demo posnetka, pa naj gre za The Black Side of Life ali pa erotično Lust, sijajno pa je v živo slišati komad s prvega dema, In Vain. Tudi publika komade pozna čedalje boljše in zaključna Victim of Myself je s podporo prvih vrst v refrenu izpadla prav rušilno. Gonoba so nekoliko grenak priokus s Tribute 2 Miki več kot popravili, kamele so očitno spet polne vode. Camel metal ’till Death!
Izredno dober razlog za obisk Metalurgije pa je bilo dejstvo, da so Crossbreed končno popolni. Ja! Crossbreed so po dolgem iskanju končno našli vokalista in to ni nihče drug kot stari znanec iz Eruption, Klemen “Buco” Kalin. Pričakovanje je bilo veliko in skoraj v celoti tudi izpolnjeno. Bucotu je premiera uspela, za prvi nastop z novim bendom se je izkazal zadovoljivo dobro. Sicer mu še ni uspelo zvaditi vseh besedil tako da je inštrumentalna četverica nekaj komadov odžgala v njegovi odsotnosti, a ne dvomim v to, da bomo imeli po nekaj nastopih pred sabo eno najboljših metal zasedb pri nas. Inštrumentalno so Grega, Simon, Nejc in Boštjan to že bili, sedaj pa bodo lahko končno naredili še piko na i. Buco mora le še poiskati pravi vokal za Crossbreed, saj je tokrat še mešal visoke screame, semi-growle in thrashersko umazano srednjo linijo, a vsekakor mu je treba pustiti še nekaj časa, da se unese v Crossbreed. Standardne priredbe, ki jih Crossbreed zagodejo v živo so izpadle fantastično, sploh večna klasika legendarnih Priestov, Painkiller, je med publiko dogajala na polno. Nič manj pa tudi Alison Hell kanadskih legend Annihilator ter Destruction rušilec Curse the Gods, ki je v duetu Klemna in basista Simona izpadel idealno. Crossbreed so svojo uro prehitro zaključili z lastnim komadom Manipulated za katerega lahko rečem, da je nekaj najboljšega kar je splavila slovenska metal scena. Premierni nastop z novopečenim vokalistom je izpadel dobro, sicer še nekoliko previdno in z nekaj treme, a niti malo ne dvomim v to, da bodo Crossbreed iz nastopa v nastop še boljši. Fantje so po zaključku svojega “slota” izžrebali kitarsko lepotico, ki je dotedaj visela rajcajoče nad odrom, čestitke srečnežu. Ne le, da bo lahko igral nanjo, z njo bo lahko odpiral tudi pivo, kar je zaradi ostre metalske oblike opazil Buco. Sanje vsakega metalca…
Razumljivo pa se je ob zaključku večera pod odrom zbrala največja množica, saj je čakal še koncert velikanov slovenskega thrash metala, Negligence. Negligence že vse od svojega nastanka osupljajo slovensko metal srenjo, lani izdani prvenec Options of a Trapped Mind pa je bil le še vrhunec vrhunec kariere. Fantje so že s prvimi trenutki pokazali, kaj se to pravi igranje v živo. Brezkompromisno, surovo, energično, agresivno, skratka vse kar je pravi thrash. In po videnem in slišanem se lahko Negligence brez sramu primerjajo s katerimkoli velikanom thrash metala. Na odru so fantje čista perfekcija, sanjski kitarski duo Dyz/Jey je rušilno neverjeten, z udarnimi riffi in sapojemajočimi solažami sta dokazala, da sta fenomenalno uigran par. V živo do izraza še bolj pride uničevalna ritem sekcija, bolj slišen kot na albumu je predvsem Lipnik na basu, Ruzz pa opne muči še bolj kot plošči. Po slišanem albumu Options of a Trapped Mind je težko verjeti, a Negligence so na odru še boljši. Vsekakor tudi po zaslugi Alexa, ki je prav tisto kar Negligence potrebujejo. Je prototip thrasherskega vokalista z mladostniško, agresivno energijo na vrhuncu, pravim thrash “don’t fuck with me attitudom”, in vokalom za katerega bi marsikdo ubijal. Res škoda, da je na trenutke crkoval mikrofon in se Alexa večkrat ni dalo slišati, a je takrat ko se ga je, vse nadoknadil. Komadi kot so Bay Arena, Fight Back in Options of a Trapped Mind na odru zaživijo v popolnoma novi podobi, ko pa Negligence povrh vsega navržejo še neverjetno Shark Attack ter Testament priredbo Into the Pit (čeprav je ne bi bilo treba, saj je avtorski material več kot zadosti) ostaneš odprtih ust. Edino kar lahko očitamo Negligence v Šentjurju je prekratek koncert, ki je minil prej kot v eni uri. Ali pa je bilo tako dobro, da je čas švignil mimo mene… Kakorkoli že, se vidimo na naslednjem Negligence koncertu!
Metalurgija je zaradi odličnih bendov in fantastične organizacije minila prehitro. Predvsem od zagnanosti, pridnosti in delavnosti organizatorjev bi se lahko marsikdo kaj naučil. Poskrbljeno je bilo za vse – točen razpored bendov, solidno ozvočenje, poceni pijačo in prijazne varnostnike. Nenazadnje pa je tudi dvorana šentjurskega kulturnega doma domačna in prijetna za obisk, tako da upam, da se v Šentjurju kmalu zgodi še kakšen podoben dogodek. Do takrat torej!
Fotografije: Špela Macuh
Besedilo: Rok Klemše
Galerija slik
