IQ: Resistance

0 119

IQ so z »Resistance« ustvarili novo mojstrovino in osrednjega kandidata za najboljši progresivnorockovski album v letu 2019.

Datum izida: 27.09.2019
Založba: Giant Electric Pea
Producent: Mike Holmes
Dolžina: 108:37
Zvrst: neo-progressive rock
Ocena: 10/10

Nekako smo se že navadili, da kultna imena neoprogresivnega rocka na svoja zrela leta ustvarjajo plošče redkeje kot v mlajših letih, ko je nov album izšel vsako naslednje leto ali na dve leti. Med ikone britanske neoprog scene osemdesetih, ki si v novem stoletju vzamejo veliko časa za stvaritev novega albuma spadajo tudi trdoživi IQ. »Resistance« je naslednik njihovega prejšnjega studijskega albuma »The Road of Bones« (2014) od izida katerega je minilo pet let. V tem času so IQ, ki od leta 2011 ostajajo v nespremenjeni postavi, ustvarili toliko nove glasbe, da so se odločili izdati še en dvojni album po odličnem »The Road of Bones« ter neoprog klasiki »Subterranea« (1997).

Dolgoletni IQ privrženci so že pred izidom »Resistance« slutili, da so karizmatični pevec Peter Nicholls, kitarski mojster Mike Holmes, klaviaturski čarodej Neil Durant, prekaljeni basist Tim Esau in bobnarski odličnik Paul Cook tokrat ustvarili nekaj zelo ambicioznega in da ne bo šlo zgolj za previdno nadaljevanje predhodnega dosežka kar bi bilo seveda najlažje. Za razliko od »The Road of Bones« skladbe na drugem disku niso ločene od tistih na prvem ter tvorijo zaokroženo celoto, medtem ko je, po besedah edinega člana vseh IQ inkarnacij, kitarista Holmesa, skupina že kmalu med snovanjem albuma spoznala, da jih bo »Resistance« popeljal v neke povsem nove ustvarjalne vode. O tem kako ambiciozen projekt je »Resistance« pove že dejstvo, da drugi disk vsebuje ne enega, temveč dva dvajsetminutna superepa, ki spadata med najboljše stvaritve v zgodovini angleških prvakov simfoničnega prog rocka.

Seveda so tu še vedno ključni skladateljski, zvočni in lirični elementi, ki so IQ že pred več kot tremi desetletji povzdignili v eno izmed najbolj imenitnih (neo)progrockovskih skupin na svetu vendar so ti po »The Road of Bones« doživeli več kot zaznavno nadgradnjo. Nichollsova intelektualno-mračnjaška besedila so postala še bolj socialno občutljiva in že skorajda pretresljivo družbeno kritična, ko poslušalca skorajda prisilijo, da se zamisli nad družbeno realnostjo, medtem ko je njegovo petje doseglo novo raven ekspresivnosti.

Težko je verjeti vendar je Durant na »Resistance« kočno uspel popolnoma izstopiti iz dolge sence predhodnika Martina Orforda in popeljal simfonične aranžmaje na naslednjo zrelostno raven, ki bolj kot na nekatere pretekle IQ simfonične podvige in Genesis vplive, ki so pomembno zaznamovali večino njihove diskografije, potegne na aranžersko prakso nekaterih velikanov zrelega art rocka na čelu z Davidom Bowiejem iz njegove poslovilne, »Blackstar« (2016) faze. S Holmesom sta obenem dosegla novo stopnjo pri ustvarjanju kompleksnih in nepredvidljivih kitarsko-klaviaturskih harmonij, medtem ko je ‘preverjena’ ritem linija Esau-Cook kreativna kot že dolgo ne.

»Resistance« je od začetka do konca sanjska izkušnja za vse prog gurmane in ne samo za dolgoletne IQ privržence, ki si bodo med poslušanjem obliznili vse prste. Že na fenomenalnem uvodnem dosežku, izrazito mračnem »A Missile«, IQ udarijo ‘na polno’, v eni izmed svojih najtrših podob. Pred vpadom Nichollsovega specifičnega, neutolažljivega vokala poslučalec pomisli, da ima opravka z nekim tehnično prefinjenim prog metal bandom. Temačna in dramatična atmosfera je ves čas izjemna in težko je izpostaviti vse navdušujoče vrline te stvaritve, a velja poseben poudarek nameniti Nichollsovemu petju, ki s svojo intenzivnostjo in ekspresivnostjo poslušalca vedno znova pretrese, medtem ko ga v ozadju spremljajo mogočne, epske harmonije in mu sledijo inteligetno zasnovani časovni prehodi s številnimi ambientalnimi spremembami.

»Rise«, ki poslušalca dokončno prepriča, da IQ na »Resistance« ne bodo ustvarjali nikakršnih zvočnih kompromisov, temveč na izrazito eklektičen način ‘žgali na polno’, za predhodno kompozicijo niti malo ne zaostaja v epskosti, temačnosti in dramatičnosti. »Stay Down« se odpre z melanholičnim klavirskim uvodom, ki napoveduje umirjeno ljubezensko balado, dokler jo Nichollsovo žalujoče petje, subtilne pasaže na akustični kitari in simfonična valovanja ne spremenijo v mračnjaško zadušnico, ki z vpadom udarnih električnokitarskih pasaž poponom spremeni svojo ambientalno naravo.

»Alampandria« je kompozicija, ki je prežeta s skrivnostnim, orientalskim vzdušjem, predvsem na račun dramatičnih melotronskih valovanj, medtem ko udarne kitarske pasaže in Nichollsovo razdraženo petje poskrbijo, da ambientalna intenzivnost naraste do vrelišča. »Shallow Bay« vsebuje veličastne okrestralne aranžmaje, medtem ko Nicholls s svojo pevsko otožnostjo vnovič pričara nepozabno vzdušje in Holmes z zaključno kitarsko solažo postavi ‘piko na i’.

Prelestna balada »If Anything«, kateri poveljuje Nichollsova neizmerna vokalna melanholija, je prepojena s tihožitnimi sintetizatorskimi aranžmaji, medtem ko nekoliko preseneti briljantni zaključek na orglah. Prvi disk se zaključi z več kot petnajstminutnim epom »For Another Lifetime«. Slednji vsebuje precej spokojni uvodni del, ki iz minute v minuto postaja vse bolj zlovešč na račun rabe srhljivih efektov in vokoderja, ki popolnoma popači Nichollsov vokal. Sledi prehod v prvo izmed številnih kompleksnih sekcij, ki odlikujejo najkrajšega izmed treh ambicioznih epov na »Resistance«. Refren izpade nepričakovano pozitivistično, če ne že osvobajajoče sredi večinoma mračnjaško obarvanih harmonij in na trenutke že skorajda kataklizmičnih bobnarskih prehodov, medtem ko Nicholls vnovič potrdi svoj status enega izmed najbolj imenitnih pevcev v sodobnem progresivnem rocku.

Drugi disk se odpre s skoraj dvaindvajsetminutnim superepom »The Great Spirit Away«, ki je brez pretiravanja zelo resen kandidat za najbolj ambiciozno stvaritev v dosedanji IQ zgodovini. To velja tudi v primerjavi z ‘epom vseh IQ epov’ »The Harvest of Souls« z albuma »Dark Matter« (2004). Na prste petih rok bi s težavo našteli progrockovske bande s tako bogato kilometrino, ki bi še vedno lahko ustvarjali superepe na takšni ravni kot to počnejo IQ. Celotna kompozicija je kot izjemno dramatično potovanje skozi številne ambientalne in harmonične preobrate, kar na karizmatični način povezuje Nichollsovo petje, medtem ko nepričakovani časovni prehodi poskrbijo za nemalo presenečenj. Vmes ne manjka tudi številnih inštrumentalnih sekcij med katerimi najbolj navdušijo Holmesove subtilne pasaže na akustični kitari.

»Fire and Security« je bolj ‘tradicionalna’ IQ stvaritev z baladnim uvodom in prehodom v melanholično sekcijo, kjer zavladajo mogočne kitarske pasaže in eterično zabeljeni simfonični aranžmaji, medtem ko Nichollsovo petje poskrbi za skrajno mračnjaško celostno podobo. »Perfect Space« predstavlja enega izmed najbolj inovatnivnih trenutov na »Resistance«, kjer se IQ poigrajo tudi z minimalnimi elementi jazz rock fusiona kar se sliši prek  subtilnih pasaž na akustični kitari ter nekaterih ritmičnih preobratov.

Album se zaključi s skoraj dvajsetminutnim epom »Fallout«. Ta kompozicija neslutenih eksperimentalnih razsežnosti je precej drugačne ambientalne narave kot »The Great Spirit Away« saj gre v medsebojni primerjavi za nekoliko bolj eterično in sproščujočo stvaritev s skorajda spokojnim uvodom. To seveda ne traja dolgo in IQ vse skupaj popeljejo v precej bolj kompleksne ter dramatične vode, a vseeno ob tem ne zatajijo osrednjega ambientalnega motiva. Končni rezultat je perfekcija in ena izmed najbolj imenitnih stvaritev ne samo na tem albumu, temveč v njihovi dosedanji karieri.

IQ so z »Resistance« ustvarili novo mojstrovino in osrednjega kandidata za najboljši progresivnorockovski album v letu 2019. Od IQ smo sicer že od »Ever« (1993) dalje vajeni, da po dolgem čakanju navdušijo z novo mojstrovino, a tokrat so Nicholls, Holmes, Durant, Esau in Cook resnično prekosili same sebe in ustvarili enega izmed ključnih simfoprogrockovskih albumov v zadnjem desetletju. IQ se je z njim posrečilo osvojiti naslednjo zrelostno stopnjo v svojem zvočnem razvoju in dokazati, da je tudi v neo progu, ki je s strani eksperimentalnih puristov pogostokrat spregledan, če ne celo zaničevan žanr, še veliko neizkoriščenega prostora za nadaljno zvočno ‘evolucijo’. »Resistance« je odličen primer tega kako bi moral zveneti sodobni progresivni rock, ki se obenem ne sramuje svojih korenin. Upajmo, da bo postal nazoren zvočni smerokaz mlajšim prog skupinam, ki prevečkrat ostajajo fiksirane na relaciji Genesis-Yes-Pink Floyd-Marillion.

Avtor: Peter Podbrežnik

Skladbe:
CD 1 (52:58)
1. A Missile (6:40)
2. Rise (6:49)
3. Stay Down (7:55)
4. Alampandria (3:48)
5. Shallow Bay (6:21)
6. If Anything (6:03)
7. For Another Lifetime (15:22)

CD 2 (55:39)
1. The Great Spirit Way (21:45)
2. Fire and Security (5:26)
3. Perfect Space (8:33)
4. Fallout (19:55)

IQ:
Peter Nicholls – vokal
Mike Holmes – kitara
Tim Esau – bas kitara, bas pedali
Neil Durant – klaviature
Paul Cook – bobni, tolkala

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X