Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Codroipo, Italija
Datum koncerta: 16.08.2010
Število obiskovalcev: 12000
Cena karte: 70 €
Edini letošnji koncertni datum Maidnov v neposredni bližini Slovenije je obetal mnogo. Spektakularna vila Manin v Codroipu pri Vidmu je že sama po sebi paša za oči, če pa se na njeno dvorišče prikoltali skupina, katere pedigre velja med pristaši trših zvokov za najbolj cenjenega, bi morala biti splošna nirvana dosežena. Koncert je bil razprodan in po uradnih podatkih naj bi se na prizorišču gnetlo približno dvanajst tisoč dolgolasih glav, od katerih je slaba polovica prišla iz naše male podalpske domovine. Lahko bi rekli, da se je poteza promotorjev Azalea ter Live in Italy izkazala za zmagovalno, saj jim je uspelo najti izjemno lokacijo na točki, ki je primerno blizu slovenski, in nenazadnje tudi avstrijski ter hrvaški meji. S tem so si poleg italijanskih obiskovalcev zagotovili tudi vse tiste sosede, ki jih od Codroipa ločijo kake dve do tri ure vožnje, in so jim prireditve Sonisphere ter Wacken, kjer so Maidni koncertirali v sklopu letošnje turneje, predaleč. A italijanski promotorji so bili najbrž edini, ki so si po koncertu meli roke.
Preden pa se posvetimo glavni atrakciji, še besedica o predskupini. Italijansko zasedbo Labyirinth naj bi po nekaterih trditvah izbrali sami Iron maiden, kar se zdi spričo dejstva, da se pogosto pojavljajo tudi na drugih koncertih omenjenih organizatorjev v Furlaniji in padski nižini, malo verjetno. A vseeno. Skupina, ki se nekoliko samovšečno razglaša za edini pravi italijanski metal band, ima za sabo solidno kariero. Nastopali so pred takimi veličinami kot so Mamsteen, Megadeth in Ozzy, a je njihova razpoznavnost zaenkrat še vedno omejena zgolj na domače ozemlje. In najbž bo tako tudi ostalo. Utrujajoča dvojna stopalka, nadležnih sto kitarskih not na sekudno, ter mehanski “copy paste” način sestavljanja skladb (kar so izpopolnili predvsem Dream theater) je danes pač premalo za mednarodni uspeh. Nadvse predvidljiva mešanica progresije in power metala je tako pred oder pritegnila sorazmerno skromno množico najbolj zagrizenih oboževalcev, drugi pa smo si raje ogledovali, kakšne majice so bile tokrat na voljo v šotorih z napisom “official merchandise”.
Po dobre pol ure premora so oder zavzeli Iron maiden. Kaj povedati o skupini, ki je pustila tako močan pečat na žanru, ki ga imajo nekateri za preživetega, in tako prepričljivo zaznamovala sodobno glasbeno industrijo? Začnimo tokrat nekoliko drugače in najprej postrezimo z nekaj (neljubimi) dejstvi. Kljub vsem morebitnim nasprotujočim trditvam, je jasno, da skupina dolguje svojo prepoznavnost predvsem natančno izdelani strategiji, ki je v sodobnih oblikovalskih krogih poznana kot “corporate image” ali “house style”, po domače pa ji rečemo celostna podoba. Gre seveda za globalni fenomen majic in naslovnic albumov, o katerem bi se dalo napisati obsežno sociološko študijo, in je s svojo spretno ikonologijo okužil že drugo ali tretjo generacijo upornikov. Večina se nas je z glasbo Maidnov, ki se je vsebinsko izpela nekje sredi osemdesetih, seznanila prav preko te mogočne reklamne mašinerije. Skupina je v svoji tridesetletni zgodovini namreč posnela le peščico omembe vrednih albumov – z rokerskimi hiti obložena The number of the beast in Powerslave ter progresivna ekskurza Somewhere in time ter Seventh son. Vsi drugi izdelki so kopije enega od omenjenih albumov ali pa njihova bolj ali manj posrečena mešanica (tu je nemara svetla izjema zgolj nova plošča). Iron maiden je pač ena tistih skupin, ki je brezupno vkleščena v svoje okostenele vzorce in tu jih bržkone prekašajo le AC/DC, za katere je Dave Mustaine nedavno dejal, da so že sedemnajstič posneli isti album. Prvo pravilo, s katerim so se sprijaznili že vsi njihovi vrstniki, ki dolgujejo svojo slavo osemdesetim, je torej: igrati skladbe iz zlatega obdobja, kot to uspešno počneta, na primer, Ozzy ali pa Alice Cooper, čigar koncert je s povsem drugačnimi občutki nekaj dni nazaj zapustila ekipa Rocklina. Koga za vraga zanimajo razvodenele zbirke Brave new world, Dance of death ali pa Matter of life and death? Starejši smo Maidne v tem času že zdavnaj nehali jemati resno, mlajši, pa bi gotovo raje ogrevali svoja grla s klasikami, ki jih v živo še nikoli niso slišali. Vseeno pa drži, da bi skupina lahko na odru zaigrala tudi enourno verzijo izštevanke How much is that doggy in the window, pa jih večina poslušalcev ne bi izžvižgala. Še en učinek dobro utečenega ikonografskega kolesja torej, ki (predvsem pri mlajših predstavnikih občinstva) povzroča prav posebno obliko masovne psihoze. Ostali pa smo potegnili kratko.
Prva ura koncerta je bila tako nadvse duhamorno doživetje, prepredeno z neposrečenimi Wicker man (sploh obstaja skladba z večkrat ponovljenim refrenom?!), Ghost of the navigator, These colours don’t run, Dance of death in podobnimi uspavali. Edina svetla točka je bila balada Blood brothers, posvečena nedavno preminulemu Ronnieju Jamesu Diu, čigar zapuščini se je z uvodnimi nekaj stavki primerno poklonil tudi Bruce Dickinson. Šele malo pred koncem so nas iz splošne apatije prebudili prvi takti skladbe Fear of the dark in ko smo po skladbi Iron maiden pričakovali vrhunec večera, je skupina že prvič zapustila oder. Nekaj več sreče smo imeli z bisom, kjer so se zvrstile The number of the beast, Hallowed be thy name in Running free, a to splošnega vtisa, ki sta ga skazila tudi slab zvok in precej malomarno Dickinsonovo petje, ni moglo popraviti. Pričakovati je bilo tudi nekoliko več teatralnosti, kot smo je bili na primer deležni na zadnjem koncertu pred leti v Ljubljani, a so se Maidni očitno odločili, da bodo na letošnjo turnejo s seboj vzeli le nekaj poslikanih rjuh za odrsko ozadje in ne preveč posrečenega Eddieja, ki je (kot je to že tradicija) na oder prilomastil med zadnjo pesmijo rednega dela.
Za vse, ki smo vajeni hoditi po koncertih, je bil dogodek tako precejšnje razočaranje, zato smo bolj kot v glasbi uživali v prijetni furlanski pokrajini, lepi arhitekturi vile Manin ter artefaktih v šotorih. Dobra novica je tudi to, da se omenjena regija zaradi dejavnosti Azalee promotion vedno bolj uveljavlja na širšem koncertnem zemljevidu in da lahko v njihovi režiji pričakujemo še precej tovrstne dejavnosti. S poslovnega vidika je bil projekt Iron maiden Italia 2010 tako popoln uspeh, kar je seveda dober obet za naprej, kar pa se skupine tiče, bomo ljubitelji glasbe in spektakla naslednje leto njihov nastop bržkone izpustili in šli raje na Alica Cooperja.
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista
1. The Wicker Man
2. Ghost Of The Navigator
3. Wrathchild
4. El Dorado
5. Dance Of Death
6. The Reincarnation Of Benjamin Breeg
7. These Colours Don’t Run
8. Blood Brothers
9. Wildest Dreams
10. No More Lies
11. Brave New World
12. Fear Of The Dark
13. Iron Maiden
—dodatek—
14. The Number of the Beast
15. Hallowed Be Thy Name
16. Running Free
Galerija slik
