Iron Maiden: The Book Of Souls

0 91

Založba: Parlophone Records / BMG
Datum izida: 4. 9. 2015
Produkcija: Kevin Shirley
Dolžina albuma: 92.11 min (2CD)
Zvrst: Heavy Metal / N.W.O.B.H.M.
Ocena: 8.0/10


»The Book of Souls« je šestnajsti studijski album v režiji heavymetalske institucije Iron Maiden, ki je še pred izidom postavil nekaj pomembnih mejnikov v njihovi karieri. »The Book of Souls«, prav gotovo najbolj težko pričakovani metalski album leta 2015, je namreč njihov prvi dvojni dosežek, ki je izšel po petih letih od izida predhodnika »The Final Frontier« (2010). To je hkrati najdaljše obdobje premora med dvema Iron Maiden studijskima albumoma v dosedanji zgodovini, medtem ko 18-minutni ep »Empire of the Clouds« v skladateljski režiji pevca Brucea Dickinsona predstavlja najdaljšo kompozicijo v njihovi dosedanji zgodovini, saj je po dolžini s prvega mesta spodrinil »Powerslave« (1984) klasiko »Rime of the Ancient Mariner«.

Z 92-imi minutami je obenem njihov najdaljši album in če bi bili v glasbi glavni merili kakovosti dolžina posameznih kompozicij in ambicioznost zastavljenega projekta bi bil »The Book of Souls« gotovo nesporni zmagovalec v njihovi dosedanji diskografiji. Poleg »Empire of the Clouds« se na njem nahajata še dva dolgometražna epa, nekaj več kot 13-minutni »The Red and the Black« ter dobrih deset minut dolga naslovna skladba.

Za ugodno produkcijo je vnovič poskrbel stari sodelavec Kevin Shirley, medtem ko je bil izid albuma prestavljen za več mesecev, ker so Dickinsonu na jeziku odkrili karcinogeni tumor, tako, da je bilo najprej potrebno počakati na njegovo ozdravitev. Bruce se je po intenzivnem zdravljenju na srečo dobro izvlekel in svoje vokalne naloge na »The Book of Souls« dokaj dobro opravil, čeprav se večkrat lahko sliši, da njegove vokalne moči z leti počasi, vendar nezadržno pojenjajo, kar pa je resnici na ljubo pri njegovih letih nekaj normalnega, zato tudi nihče več ne pričakuje, da bo pel tako kot tedaj, ko je bil denimo star trideset let.

Poglavar banda, basist Steve Harris, ki je na albumu ponovno odigral tudi klaviature, je več let po izidu konceptualne mojstrovine »Seventh Son of a Seventh Son« (1988) začel tuhtati, kako bi Iron Maiden nekega lepega dne vrnil bližje zvočni podobi njihove ‘zlate ere’ in tega, kar večina dandanes imenuje progresivni metal, kar je bilo še posebno razvidno na njihovih ploščah, ki so izšle v zadnjih petnjastih letih na čelu z »The Final Frontier« (2010). Slednji se je že zelo približal željeni slogovni usmeritvi in pričakovati je bilo, da bo »The Book of Souls« predstavljal naslednji korak v tej ambiciozni smeri.

Kakšnih šokantnih glasbenih presenečenj, po pričakovanju, od banda, ki je svoj ustvarjalni vrhunec dosegel v osemdesetih, seveda ni zaslediti. Resnici na ljubo je edina kompozicija na albumu, ki ima količkaj prepričljivo povezavo  s prog metalom/rockom samo imenitni »Empire of the Clouds« o katerem bo več povedano v zadnjem delu recenzije. Dave Murray in še posebno Adrian Smith sta se tudi tokrat izkazala s specifičnimi, dobro zasejanimi kitarskimi solažami ter prepoznavnimi dualnimi harmonijami, ki bodo osrečile vse dolgoletne pristaše, medtem ko je ‘šibki člen’ banda tudi tokrat Janick Gers, ki s svojim hardrockerskim kitarskih ‘pletenjem’ občasno spet rahlo iritira, čeprav posameznim stvaritvam ne naredi kakšne večje škode. No, vseeno mu je potrebno priznati, da je s Harrisom soavtor naslovne kompozicije, ki je med najboljšimi deli na »The Book of Souls«. Bobnarski veseljak Nicko McBrain je skozi album standardno soliden in ostaja v ritmično pričakovanih vodah, kar pomeni, da kakšnih posebnih solističnih eksperimentov tokrat ne demonstrira.

Kljub vsej našteti ambicioznoisti pa »The Book of Souls« ni konceptualno usmerjen, tako da »Seventh Son of a Seventh Son« še vedno ostaja njihov edini konceptualni album, čeprav se večina besedil na novem studijskem projektu vrti okrog duš, nesmrtnosti, vprašanja življenja in smrti in podobnih za Iron Maiden precej tipičnih tem, kar je najbolj zaznavno na naslovni skladbi.

Otvoritveni energetski katalizator »If Eternity Should Fall«, ki je bil prvotno predviden za Dickinsonov bodoči solo album, vsebuje počasen in dramatičen uvod (tokrat z orientalskim motivom), kakršnega poslušalec že potihem nekako pričakuje od Iron Maiden, medtem ko sledi neizbežni, udarni prehod v epsko sekcijo, kjer kraljujejo tercetne kitarske harmonije. Standardni, dolgoletni recept, ki še vedno deluje je podkrepljen z mogočnim, dobro izvedenim refrenom, tako da gre tudi po tej plati za stvaritev, ki ohranja dolgoletno Iron Maiden tradicijo močnih otvoritvenih kompozicij, katera je bila v preteklosti le redkokdaj prekinjena. Edino presenečenje predstavlja kratki, zaključni, narativni vložek, kjer spregovori Eddiejev ‘bratranec’ Necropolis, saj so si Iron Maiden podoben ‘filmski’ monolog nazadnje privoščili na »Rime Of The Ancient Mariner«.

»Speed of Light«, kjer uvodni rif rahlo spomni na skladbo »Futureal«, je izšel kot single in je obenem ena redkih kompaktno grajenih skladb na »The Book of Souls«, kjer sicer dominirajo kompozicije zavidljivih dimenzij. V osnovi novi single ni nič posebnega, kar velja tudi za njegov nespektakularni refren. Za običajne Iron Maiden razmere je to skorajda trdorockerski dosežek, ki v kontekstu celotnega albuma, kjer se je znašel na ravno pravšnjem mestu, izpade precej boljše kot v samostojni obliki. To je eno izmed tistih del, ki je bilo predvideno za radijski hit, da bo konkuriralo preteklim klasikam ala »Two Minutes to Midnight«, »Wasted Years« in »Can I Play With Madness«, vendar se mu to nikakor ne posreči, čeprav je neprimerno boljše od preteklih single polomij kot sta denimo »Wildest Dreams« in »Holy Smoke«. »Speed of Light« bo bolj kot po glasbeni vsebini v kolektivni zavesti ostal zapisan po zelo zanimivem spremljevalnem videu, ki je navdahnjen z zgodovino video iger.

»The Great Unknown« vsebuje obetavno zasnovo s počasnim uvodom, kjer predvsem Dickinsonov vokal počasi, a uspešno izgrajuje napeto atmosfero. Nadaljevanje je precej manj vznemirljivo, saj se zadeva, kljub nekaterim dobrim idejam in okusnim kitarskim harmonijam ne razvije v pravo smer, da bi se skladba lahko zapisala med ‘večne’ Iron Maiden standarde. Temu neuspehu botruje tudi precej neizrazit, hitro pozabljiv refren.

Ep »The Red an the Black«, Harrisov več kot 13-minutni ponos, se odpre s kratko solažo na basu, nakar preide v zlovešč ritem ter nosilni rif, ki nekoliko spominja na glavni motiv iz pretekle inštrumentalne klasike »Genghis Khan«. Melodični motiv je dobro speljan, medtem ko slabo premišljeno vtkanje v preteklosti že večkrat slišanega »vo-oh-oh-oh-o« refrena za previdljivo spodbujanje koncertne publike izpade na moč ceneno in temu ambiciozno zastavljenemu epu krepko zbije celotno vrednost in kakovost. Po drugi strani je vseeno potrebno pohvaliti inštrumentalne sekcije z epskimi aranžmaji, Murrayeve in Smithove kitarske ideje ter Dickinsonovo petje (seveda tam, kjer ni prej omenjenega, cenenega refrena, ki je Ahilova peta tega sicer zelo solidnega epa).

»When The River Runs Deep« je za običajne Iron Maiden razmere precej povprečen dosežek, ki za seboj ne pusti kakšnega globljega emocionalnega pečata in na trenutke zveni kot skupek nekaterih na hitro zlepljenih aranžerskih idej, kjer nosilno sporočilo skladbe nikakor ne steče v skladu s potencialom. Edina res zanimiva stvar te hitro pozabljive kompozicije so dobre kitarske pasaže v Murrayevi in Smithovi standardno učinkoviti izvedbi.

Slab vtis predhodnega dosežka krepko popravi naslovni ep, ki je brez dvoma eden izmed »The Book of Souls« vrhuncev in eno redkih del na albumu, ki si zasluži bodoči status Iron Maiden klasike. Povampirjeni, mračni uvodni del z naostrenimi rifi in srdito razpoloženim Bruceom se dobro sklada z napetim besedilom o majevskem okultizmu, medtem ko epske harmonije ustvarjajo grandiozno atmosfero. Mogočni refren, ki je v ozadju podkrepljen s svečanim klaviaturskim aranžmajem, je tokrat zares odličen in si zasluži iskrene čestitke. Vsesplošni ambient tokrat precej spominja na nekaj, kar je bilo ustvarjeno sredi zlate Iron Maiden ere, tako da se jim je tokrat le posrečilo doseči tako željeni cilj. Sijajen prehod v inštrumentalno sekcijo več kot očitno spominja na inštrumentalni »Powerslave« zimzelen »Losfer Words (Big ‘Orra)«, medtem ko epske kitarske harmonije še poglobijo uspešno poustvarjeno nostalgijo in magijo nekega davno minulega, romantičnega obdobja.

»Death Or Glory« je spet eden izmed redkih, kompaktno grajenih dosežkov na albumu, kjer kitarske fraze vnovič črpajo iz trdorockerske zasnove. Tudi tokrat ne gre za kdo ve kako spektakularen dosežek, ki pa je, tudi po zaslugi borbenega refrena, vseeno bolj zanimiv od »Speed of Light« in bi bil morda primernejša izbira za glavni single z albuma. Murrayeve in še posebno Smithove kitarske ideje so vnovič na visoki ravni, medtem ko Dickinsonovo bravurozno petje ne omaja niti precej podpovprečno besedilo.

»Shadows of the Valley« je še en primer kompozicije z ambiciozno, obetavno zasnovo, ki v uvodnem delu veliko obeta, vendar na koncu ne doseže pričakovanih rezultatov, kljub nostalgični »Sea of Madness« refrerenci v besedilu. Po atmosferi in strukturi ta dosežek na trenutke spominja na »Dance of Death« (2003) standard »Paschendale«, poleg tega njegovo besedilo prav tako govori o trpljenju vojakov med prvo svetovno vojno. Epski zaključek spet nekoliko skazijo ‘voh-oh-oh-oh-o’ vokalne harmonije, ki pa tokrat vseeno ne izpadejo preveč neokusno. Obenem je to še primer razvlečene Iron Maiden skladbe, ki bi verjetno dosegla boljši učinek, če bi bila vsaj nekoliko krajša.

Eno izmed boljših del na albumu je vsekakor »Tears of a Clown«, kjer je bilo besedilo navdahnjeno z depresijo in tragično smrtjo popularnega ameriškega igralca Robina Williamsa, ki vsebuje dokaj netipično, nepredvidljivo zasnovo, medtem ko veliko k melanholičnemu vzdušju prispevajo tudi v ozadju učinkovito položene klaviature. Besedilo je tokrat eno izmed boljših na albumu in s pomočjo Dickinsonovega vživetega petja ter melanholičnih aranžmajev prepričjivo ustvari podobo tragičnega komika tik pred usodnim samomorom. Od krajših del na »The Book of Souls« je prav gotovo najbližje statusu bodoče klasike.

»The Man of Sorrows« seveda nima nič skupnega z Dickinsonovo solo kompozicijo s podobnim nazivom razen tega, da uvodni del vsebuje melanholičen, baladno zasnovani vložek, kar ne traja dolgo, saj hitro sledi prehod v udarno sekcijo z naostrenimi kitarskimi pasažami in domiselno uporabo klaviaturskega zaledja. Tudi tokrat je refren zelo dobro speljan, medtem ko kitarske harmonije vnovič na trenutke zvenijo nostalgično. To je še ena dobra kompozicija, ki potrjuje, da je druga polovica »The Book of Souls« nekoliko boljša od prve.

Najbolj ambiciozna kompozicija na albumu, »Empire of the Clouds«, je Dickinsonov ‘otrok’, ki prvič do zdaj vsebuje Brucea za klavirjem, medtem ko je bilo besedilo navdahnjeno z zrušitvijo zračne ladje R101, kar se je zgodilo leta 1930. Bruceov klavir in orkestralni aranžmaji z violino, ki so produkt Harrisovih klaviatur, ne predstavljajo ničesar pretresljivo vznemirljivega, čeprav v dosedanjem Iron Maiden kontekstu zvenijo inovativno in si po tej plati zaslužijo pohvalo. Kljub nekaterim zelo dobrim in svežim idejam, pa ta ambiciozni ‘superep’, ki vsebuje več kot očitno poigravanje z elementi prog rocka, na koncu zapusti nekoliko mešane občutke. Epski, simfonični uvod je, resnici na ljubo, nekoliko razvlečen in vsebuje dokaj repetativen motiv, medtem ko zadeve postanejo nekoliko bolj razgibane in zanimive šele nekje po peti minuti. Tercetne harmonije so, pričakovano, briljantne, medtem ko zanimivi ambientalni preobrat predstavlja prehod v daljšo inštrumentalno sekcijo, ki vsekakor sodi med najbolj imenitne trenutke tega albuma, kjer posamezni člani banda na čelu z dvojcem Murray-Smith demonstrirajo izdatno mero inštrumentalne kreativnosti. Ambiciozni ‘superep’ je sicer enako prepričljiv v inštrumentalnih trenutkih, kot tudi pr Dickinsonovem liričnem poskusu dramatične predstavitve zgodovinskega dogodka o zrušitvi zražne ladje. Zaključek epa je po pričakovanju odličen in ravno prav emocionalen, da za seboj pusti zelo dober vtis. Kljub temu, da je nepremišljeno, morebitno primerjanje z »Rime of the Ancient Mariner«, ki, tako kot še nekaj epov iz ‘zlatih let’, v kontekstu sodobnih Iron Maiden precej neumestno, pa je bandu za »Empire of the Clouds« potrebno priznati posebne zasluge za povečan trud in stvaritev enega izmed njihovih najboljših dosežkov po koncu osemdesetih.

V nasprotju z nadvse pompoznimi napovedmi, ki so se pojavljale še pred izidom albuma (najbolj abotna je bila Murrayeva izjava, da gre za najboljši Iron Maiden album v njihovi celotni zgodovini), »The Book of Souls« ni nikakršen presežek za dolgožive in nadvse uspešne heavymetalske prvake, saj vsebuje kakovostno precej mešane rezultate. Zagotovo pa je njihov najbolj ambiciozno zastavljen album po koncu osemdesetih, ki nekajkrat zares navduši z nepričakovanimi idejami ter v spomin prikliče ‘dobre stare čase’, vendar se nikakor ne mora primerjati z njihovimi najboljšimi dosežki, ko je bil band še v precej boljši kondiciji.

Ene izmed najbolj dolgočasnih naslovnic v zgodovini Iron Maiden, kjer Eddie (prvič do zdaj brez kakrnegakoli ozadja) zgleda kot nemrtvi bratranec Dhalsima iz Street Fighterja v domeni priznanega grafičnega oblikovalca Marka Wilkinsona, ki je bil svoje dni znan po odličnih, domišljije polnih naslovnicah za skupino Marillion, pa niti ni potrebno omenjati. Edini pohvalni zadevi zvezi z naslovnico sta ti, da Eddie končno spet izgleda kot Eddie ter vrnitev originalnega Iron Maiden logotipa, katerega so nazadnje uporabili na »The X Factor« (1995).

Iron Maiden so znani po izjemno zvestih privržencih, ki svojim ljubljencem v zadnjih letih odpustijo marsikatero napako, pretirane izjave in korporativno premišljene, lahko bi se reklo lenobne poteze, vendar vsi med njimi gotovo ne bodo podlegli umetno ustvarjeni, pretirani »The Book of Souls« evforiji, ki je med neralnimi pričakovanji zavladala že dolgo pred izidom albuma. Slednji bodo znali njihov novi album oceniti na bolj realen način; kot zelo solidno ploščo, ki se lahko enakopravno primerja z večino njihovih albumov, ki so izšli po Dickinsonovi in Smithovi vrnitvi. To pa je vseeno še vedno zelo lep dosežek za dolgoživi angleški kolektiv, ki se po koncu osemdesetih sooča s številnimi vzponi in padci in kateremu se v studiu že dolgo ne bi bilo potrebno dokazovati, da še niso za v ‘staro šaro’, a vseeno še vedno ustvarjajo dobro glasbo in ostajajo svojevrstna koncertna atrakcija.

Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik


Seznam skladb:
CD1: (49:58)
1. If Eternity Should Fail (8:28)
2. Speed of Light (5:01)
3. The Great Unknown (6:37)
4. The Red and the Black (13:33)
5. When the River Runs Deep (5:52)
6. The Book of Souls (10:27)

CD2: (42:13)
7. Death or Glory (5:13)
8. Shadows of the Valley (7:32)
9. Tears of a Clown (4:59)
10. The Man of Sorrows (6:28)
11. Empire of the Clouds (18:01)

Zasedba:
Bruce Dickinson – vokal, klavir na “Empire of the Clouds”
Dave Murray – kitara
Adrian Smith – kitara
Janick Gers – kitara
Steve Harris – bas kitara, klaviature
Nicko McBrain – bobni

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki