Avtor: Sandi Sadar Šoba
Izvajalec: Soulless, The
Založba: Earache
Izid: year
Trajanje: 32:54
Ocena: 1/5
Kaj je narobe v deželi Nije, da se skupine odrekajo neki globlji vsebini in raje zapadajo v sivo povprečje precej zguljene srenje nič kaj novega ponujajočih klonov? Prav ta misel je osrednje vodilo, ki se kot utripajoča luč na semaforju utripajoče poudarja in sveti v zdravem kotičku možganov med poslušanjem prvenca britanske zasedbe The Soulless. Brezdušje in malodušje je mogoče povezati s številnimi dejavniki, ki so botrovali nastanku tako zasedbe kot plošče Isolated. Skupine The Soulless je namreč še predlani tripala na death metalsko izročilo, a so se nič kaj spevnemu imenu Ignominious Incarcreation kaj hitro odpovedali ter ubrali komercialno ugodnejšo bližnjico metalcrea. In prav menjava imena ter smernic pomeni začetek svojevrstnega fiaska. Odrekli so se namreč temeljem nečesar, kar bi bilo lahko izvirno ali pa vsaj manj restriktivno in označujoče. Fantje iz Batha so se v maniri pravih trgovcev odločili torej za bolj prostituirajočo obliko trženja, kar jim, vsaj glede na globalni porast tovrstnih “fenomenov”, nikakor ni za šteti v preveliko breme in odgovornost. No, vsaj na prvi pogled ne. Če seveda niste alergični na to, da je nekdo pripravljen prodati svojo dušo in vse, za tisti iluzorni hipec navideznega uspeha, ki pa je na faustovski način tako tragičen, v svoji ponavljajoči se istovetnosti pa tudi tako prekleto smešen in nepotreben.
Plošča Isolated dokaže, da se je v deželi iluzij in glasbene čarovnije dejansko zgodilo nekaj gnilega in takšnega, kar ne bo možno zlahka oprostiti in pozabiti. Potenca ustrežljivosti in všečnosti se nakaže že z otvoritvenim komadom Unaltered, na katerem britanski kvintet s predvidljivostjo (tako ritmično kot melodično) postreže z vsemi stereotipi in klišeji metalcoreovske ponudbe. Talenti in znanja so se kanalizirali v izvajanje glasbene farse na prenatrpanem polju povsem brezveznih in med seboj povsem sparjenih skupin. Monotoni vokali, brezidejne kitarske linije s predvidljivimi breaki, ki vas puščajo hladne, glasba pa frigidna kot ostarela devica, ki ne zmore ali ne zna pravilno uporabiti lubrikantov, so standard, po katerem navidezno dobro naoljena mašinerija uničuje vse tisto, zaradi česar ste bili pri poslušanju prave glasbe že v prvem hipu naelektreni in navdušeni. Strasti in smisla v tem morju balasta ni, plavanje po plitvinah metalcoreovskega barja pa je v zadnjem času bližje popolni definiciji zapravljanja časa kot česarkoli drugega, predvsem pa bolj smiselnega in potrebnega. Metalcore je postal standard in matrica, po kateri se na tekočem traku tiskajo povsem iste viže.
Pa se vrnimo k The Soulless! Unaltered že v prvem hipu bombastične penetracije v vaš slušni spekter zaznave nemudoma prikliče spomine na kvalitetnejše zasedbe, kot so avstralski zabavljači Parkway Drive ali pa pri mladih bolj čislane August Burns Red,Bring Me The Horizon, sam se pa ne morem otresti sicer elegantnih izpeljav v skladbah zasedb Unearth in As I Lay Dying. Tokrat je stvar podobna dobesedni kraji fragmentov, ki jih peterec zlepi v svojevrsten mozaik predvidljivih barv in kontur, reciklaža pa je, razen zavoljo ekoloških razlogov, v glasbenem svetu bližje besedam kraja, poustvarjanje in obrabljenost. In takih sivih otrok je na plošči Isolated enajst! Na videz z mišicami obdarjena godba postane v svoji steroidni degeneriranosti boleča in na svoj banalen način sadomazohistična izkušnja, saj od prvega trenutka skladbe Unaltered pričakujete dvig na višji nivo, a če se let nad suhimi pašniki ogolele brezidejnosti začne z nemudnim dvigom pod sam obok klaustrofobično zaprtega univerzuma, je prostora za variacije na temo bore malo! Nekje na polovici plošče, ki zveni, roko na srce, kot nadaljevanje enega samega komada, se znajdete v svetu skladbe Clones, še malo naprej, hvala bogovom na samem koncu agonije, pa zarohni skladba Without Heart in človek pomisli, da gre za avtobiografski izliv čustev, kolaž hlinjene jeze pa je v bistvu parodija. Pa temu očitno ni tako, saj je ta plošča sčarana in producirana izpod prstov Johna Mitchella – človeka, ki se je dokazal s kvalitetnim delom in sodelovanjem s skupinami, kot so Enter Shikari, Funeral For A Friend in Architects. Tudi produkcijski mag ne more narediti drugega, kot sproducirati sicer zvočno popolno ploščo in nabildano ploščo, ki pa ponudi bore malo novega! Če gre za hec, je bil ta hec neverjetno drag, v dobi recesije pa si takih izpadov zapravljivosti založbe (tudi Earache) ne morejo dovoliti.
Žal ne gre za osamljen primer in tako lahko na koncu le potegnemo črto pod to res preprosto računico z naslednjimi ugotovitvami: Isolated je plošča, ki je v svoji bahavosti zvoka tenka in podhranjena, dvodimenzionalni ozkogledi stampedo ritmike in ponavljajočih form pa je zrel za evtanazijo. Kjer ni dviga in upanja za prebuditev iz glasbene kome, je čas, da se usmilimo trpeče brezdušne zverinice, saj duše oropano trupelce že krepko zaudarja po razpadu osnovnih delcev smiselnosti. The Soulless so le žrtev zablod. Kdo ve – mogoče bomo naslednje leto deležni vnovičnega preimenovanja ter preusmeritve v kak nov, trenutno bolj moden žanr, kot je djent … Saj veste: denar, sveta vladar …
Zasedba
Andy Wardle – vokal
Steve Brown – kitara
Chris Ball – bas
Dan Wilding – bobni
Kristan Dawson – kitara
Produkcija
John Mitchell & The Soulless
Seznam skladb
1. Unaltered
2. The Path
3. Earthbound
4. 13th Morning
5. New Perspective
6. Clones
7. Revelation
8. Our Return
9. Unite Us
10. You Are Nothing to Me
11. Without Heart
