Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Small, Lee
Založba: Escape Music
Izid: year
Trajanje: 51:15
Ocena: 4/5
Odlični britanski pevec Lee Small je poznan zlasti po udejstvovanjih znotraj skupin Surveillance, pri zadnji formaciji zasedbe Shy in projektu Toma Galleya imenovanem Phenomena. Pred očmi se tako hipoma orišejo vode AOR in melodic rock žanra. Lee Small je posebnež, vokalni posebnež. Vsega česar se je lotila v karieri njegova vokalna interpretacija, je izžarevalo skozi njegovo vokalno karizmo nekaj Glenna Hughesa. Seveda v pravem odmerku. S tem vokalnim atributom nikdar ni pretiraval, sicer bi princip melodičnega rocka preobilje soulovske črnine le stežka prenesel.
Bilo je le vprašanje časa, kdaj bo Small solistično »eksplodiral« in dal svojemu vokalu polno svobodnjaški zalet s katerim bo letel kamor mu bo srce želelo. »Jamaica Inn« je zato udarni blues rock album, z močnimi opornicami na funku in soulu (vse do Motown vraž). Neverjetno, a resnično je, da bi na tem albumu brez težav našli svoje mesto in navdih za igro velikani tovrstne glasbene špure od Joe Bonamasse, Richiea Kotzena, celo Steviea Salasa (funkovsko izdatno »odebeljena« Waiting For A Hangman),… Seveda Lee Small ni Glenn Hughes, ne premore tako cvetočega finančnega zaledja kot Glenn, zato si ne more privoščiti največjih kitarskih asov sveta, ki bi mu igrali na albumu. Okrog sebe je zbral ekipo izkušenih studijskih deloholikov, ki obenem posedujejo izredno prožno prilagodljivost in veliko veščino večplastnega doumevanja in razumevanja glasbe. Kot kameleoni se lahko prilagodijo danemu žanrskemu izzivu. Lahko rečemo da so dobili Black Country Communion z »Jamaica Inn« svojega zatajenega brata, ki nekje tiho tava v senci slave starejšega. In tako bo ostalo vselej.
Denimo Black Bess ali/in Shine A Light osupljivo vlečeta v vodilnih kitarski frazah na nekaj, kar bi lahko mirne duše zraslo tudi na »zeljniku« Richiea Kotzena. Dead Man Walking je nekaj kar bi se lahko znašlo tudi v zlatih časih Free albumov. Neverjetno je to posrečeno Smallovo plutje skozi zgodovino klasičnega rocka prežetega z erotiko blues retorike. Sicer pa je to album v prvi vrsti za ljubitelje glasbe Glenna Hughesa, saj je glavnina pozornosti na njem usmerjena seveda na vokalno interpretacijo Lee Smalla, ki je izjemen v soul izletih, presunljivih akrobacijah izjemne vokalne improvizacije, ki ji ni in ni videti konca na albumu. Vokalist je senzitivni kameleon, ki mu je oživljanje sporočilnosti verzov opravilo peresne lahkote, zato se ne čudite, v kolikor vam njegovo delo sproža kurjo polt po koži. Ne glede na to, da je Glenna Huhgesa na tem albumu polno vsepovsod, Small igra celo bas kitaro (tako kot njegov veliki vzornik), pa v kolikor bi bilo potrebno izbrati skladbo, v kateri Small najbolj dostojno koraka v velikem obuvalu Glenna Hughesa je to definitivno Voyager. Tu izstreli Small v vsej svoji koprneči senzitivnosti iz sebe svoj vokalni maksimum.
Album nosi posrečen organski preplet zvočnih kolažev njegovih osnovnih gradnikov, skozi tak pristop produkcije, pa sije vokalna predstava Lee Smalla najintenzivneje. Predvsem je izdatno poudarjena debela ritemska utež donečih, a nikdar zaletavih bobnov ter pulzivnega »groova« bas kitare. Očitno je Martin Kronlund, sicer vodja zasedbe Gypsy Rose (tu sodeluje z njim tudi vokalist David Reece, nemara komu med vami znan po prispevku za Nemce Accept),ki imajo le malo skupnega z blues glasbo, izjemno dojemljiv tudi za tovrstne produkcijske pristope stare šole, ki zahtevajo polno pristnost s čim manj ali nič korekcij. Dovolim si reči da sta priredba hita »End Of The Road« kvarteta Boys To Men in Kansas šala na harmoniki imenovana The Renegade Accordion Player potezi preveč za album, saj avtorski material vzdržuje izjemno kvaliteto, ki ne potrebuje dodatnega potrjevanja.
»Jamaica Inn« je torej album presenečenja, ki pa niti ni bilo nepričakovano, vsaj za tiste ne, ki vedo kdo je Lee Small. Album lepega presenečenja in za resnične ljubitelje Glenna Hughesa. Torej Glenn Hughes od časov Trapeze, bogate solo kariere, do udejstvovanja v Black Country Communion. Temu se ne splača ubežati, sicer se s tem albumom nikakor ne boste spoprijatelji.
Zasedba
Lee Small – vokal, bas kitara
Martin Kronlund – kitara
Carl Anthony Wright – kitara
Des Sherwood – kitara
Paul Bradder – klaviature
Imre Daun – bobni
Produkcija
Martin Kronlund
Seznam skladb
1. Jamaica Inn
2. The Captain’s Quarters
3. Black Bess
4. Walk The Plank
5. Shine A Light
6. Dead Man Walking
7. Voyager
8. I Am The Sea
9. Smuggler’s Blues
10. Waiting For The Hangman
11. End Of The Road
12. The Renegade Accordian Player
