Jazz Cerkno 2019 festival – tretji dan!

1 223

“Ni kaj dodati kot to, da je tudi letos Jazz Cerkno festival, v svoji 24. izdaji, polno navdušil in dostavil kar nekaj ekskluzivnih nastopov ter briljantnih koncertnih senzacij”

Lokacija: Cerkno / Star plac / Slovenija
Datum: sobota, 18.05.2019


Tretji dan Jazz Cerkno 2019 festivala je prinesel nad Cerkno? Dež. Ta je za aprilsko-majsko vreme 2019 postal nekaj tako vsakdanjega, kot bi dihal kisik. Stalnica. No prva dva dneva festivala sta v oblačnosti prizanesla vsaj toliko, da ni mokrilo, a tretji dan je bil znova obtežen z nalivi. K sreči s takšnimi, ki so tolerirali vmesne prekinitve. Že v popoldanskem času je nastopil v Glasbeni šoli čelist ter kontrabasist Daniel Levin, vsa reč pa je morala biti zelo zanimiva zlasti za ljubitelje nekonvencionalne igre na ta instrument, kar ne pozna ter ne prizna “klasičnega komponističnega kompasa”. Avant-impro druženje z Levinom smo preskočili, gotovo pa je moral biti koncert všečen tudi slovenskemu kontrabasistu Joštu Drašlerju, v kolikor se je znašel slučajno na Levinovem koncertu.

No naša mala RockLine ekipica je brusila zobe za glavni program tretjega dne. Tako so ob pol osmih zvečer stali na odru Fish Wool. Brazilec, Portugalka in Španec. Yedo Gibson (sopranski in tenorski saksofon), Susana Santos Silva (trobenta) in Vasco Trilla (tolkala). Gre za novo formacijo izkušenih glasbenikov,  ki je prav v Cerknem premierno zaigral svoj studijski prvenec »Fish Wool«.  Definitivno je šlo za vrsto koncertne senzacije.  Kaj vse lahko doseže vsega en sam preplet dveh pihal? Neverjetno. Eksperimentalni avanturizem, ki mu ne najdeš vzporednic in neverjetna komplementarnost, Kup zvočnih struktur, recimo raje zvočnih nians, tonalnih palet, ki so povsem neobičajne, kar niti ne čudi. Prav po takšno neobičajnost in izzivalnost smo namreč prišli v Cerkno. Da te strese in šokira. Res da je možno občasno izluščiti okruške svetovne glasbe, brazilskega tradicionalnega forra, celo figur klasične glasbe, pa je glavnina kompozicij usmerjena na popolno breztežnostno in svobodnjaško raziskovanje glasbenih obzorij, ki se skrivajo »med«, »nad« in »pod« toni ter v katerih lebdi rahlo glasbeno pletivo tria. Na takšnih predstavah se splača zamižati, odklopiti sliko in eliminirati vidni dražljaj, ki »moti« druge procese percepcije. Na tak način se izostrijo drugi čuti, tudi cerebralni korteks funkcionira drugače in prevzemajo te druga občutja, Zaznavanje glasbe postane drugačno, prav tako pa prihajajo na površje popolnoma drugi vtisi, ki jih zapušča glasbena magija. Dejansko trio popolnega avantgardnega odklopa, stesan in zloščen na krilih jedrih vzgibov popolne avanturistične neobičajnosti.

Več muzikalično otipljive glasbene substance je prinesel na oder naslednji izvajalec. The Necks, avstralski trio v sestavi  Chris Abrahams (klavir), Lloyd Swanton (kontrabas) in Tony Buck (bobni), veljajo danes za velike legende eksperimentalnega jazza, ki pa v nasprotju z ostalimi zasedbami letošnjega programa Jazz Cerkno festivala, v glasbeni viziji odmerjajo korake v smeri minimaliziranja tako zvočnih,m kot komponističnih struktur. Da. Naravnost povedano znajo biti The Nekcs, ki so v Cerkno prinesli tudi svoj novi  studijski album »Body« (2018), zelo zanimivi tudi za tiste, ki ste sorodni oznaki post rock in če provociram v preskakovanju žanrov dalje, celo čudaškim minimalistom The Swans.  Skratka. The Necks se sicer sučejo v jazzu, a vstopajo na koncertni oder vselej povsem brez načrta, se usidrajo na enem motivu in razvijejo  na njem in okrog njega celo kompozicijo, ki je logično dovolj, seveda lahko tudi zelo dolga. Uro in več. In tak je bil tudi njihov koncert v Cerknem. Absolutna hipnoza.  Vsekakor je zanimivo, kako vsega trije možje ustvarijo tako mogočen zvok. Tako poln, vzneseno svečan in mogočen.  Prizorišče pa v brlivkah, na meji redukcije toka. V sozvočju s transcedentano naravo atmosfere, ki jo je kreiral trio. Izjemno izkušena ekipa, ki deluje v nespremenjeni postavi vse od leta 1987 dalje, je res izkazala neverjetno uigran nastop, poln izjemne tankočutnosti in v kemiji zaznavanja velike medsebojne prožnosti. Bend lahko motiv ponavlja dlje časa in ga stopnjuje v intenziteti igranja. Vzdušje valovi, kot se krepi in umirja intenziteta igranega motiva. Vse je podrejeno instinktu in občutku. Izjemno izkustvo! Verjetno največji izvajalec letošnje izdaje Jazz Cerkno festivala, je svojo veličino upravičil v polnem odmerku. The Necks so s svojim prvim nastopom v Cerknem, dostavili svojevrstno senzacijo in kar nekaj obiskovalcev je bilo, ki so na tretji dan festivala prispeli v prvi vrsti zato, da uživajo v nastopu The Necks . Ob vsem tem ni težko torej zaključiti, da je bil tudi ta magični nastop čutnih The Necks v Cerknem nekaj posebnega, edinstvenega in neponovljivega. Prizorišče je bilo nabito polno. Do zadnjega kotička. Sleherni šum, je motil prisotne, s tako mogočno hipnozo so The Necks umirjali občinstvo in nemalo je bilo med publiko negodovanja, v kolikor je kdo  zganjal s svojo aktivnostjo (hote ali nehote) odvečni šundr, ki je pač motil prisotne v uživanju purizma zvočne estetike The Necks, med njihovo res imenitno koncertno predstavo.

Za veliki finale letošnje izdaje tradicionalnega in skupno 24. Mednarodnega festivala Jazz Cerkno, pa so oder zavzeli italijanski Maistah Aphrica. Gre za oktet iz Furlanije – Julijske krajine, ki ga zastopajo: Gabriele Cancelli (trobenta, flavte, tolkala), Mirko Cisilino (pozavna, trobenta, tolkala), Marco D’Orlando (konge, timbale, djembe, tolkala), Clarissa Durizzotto (altovski saksofon, tolkala), Enrico Giletti (el. bas), Andrea Gulli (sintetizatorji, dubovski efekti), Alessandro Mansutti (bobni) in Giorgio Pacorig (el. orgle, Korg MS-20, klavir, naprave). Slednji je nastopal dan prej s Koromač, leto dni prej pa na taistem festivalu v spremljevalni ekipi slovenskega saksofonista Ceneta Resnika. Tudi nastop Maistah Aphrica je veljal za vrsto ekskluzive, saj je skupina prav v Cerknem prvič predstavila svoj novi in skupno drugi studijski album »Meow«. Če ste na hitro preleteli  »orodjarno« s katero so oprtani glasbeniki, daje prva sklepna misel, da gre za cross-over zasedbo, ki je zapisana medžanrski fuziji, vsekakor z jasno dodelano jazzovsko noto. Maistah Aphrica torej stapljajo melos in ritmiko afriške glasbe, na kar namigujeta že ime skupine, kot tudi usmerjenost italijanskega škornja proti severu Afrike, , vse skupaj pa je vpeto v čvrsti temelj kinetične ritmike, ki se suče tudi v sfere funk vibrantnosti, pa tudi duba in elektronike. Torej kliče k plesnemu koraku. Zato je organizator festivala samo za ta koncert odmaknil več kot polovico sedišč, da je publika lahko stopila povsem do odra in se prosto sučno predajala omamni, a čokati ritmiki in sočni, domala skoraj kar orkestralni zvočni krajini, kar je diktiral razvoj dogodkov na odru. Fuzija napadov pihalne sekcije, ovenčane z zankanjem rabe zvočnih manipulatorjev (sekvencerjev) na drugi strani podprta z jedro ritmiko, kjer je dodatni tolkalist z različno bero afriških tolkal, dodajal tisto piko na »i« tako ali drugače močni ritmičnosti.  Pri vsej stvari je zanimivo to, da so Maistah Aphrica kvečjemu zelo dobri posnemovalci, ki so prav v tem posnemanju našli pravi naslov samoironije, ko pravijo da pomeni Maistah Aphrica, pravzaprav po italijansko »Mai stato in Africa« (po Slovensko: »Nikoli nisem bil v Afriki«). Torej je ves ta navidezni afro-karakter, zgolj nekakšen približek in plod domišljije, pravzaprav odtis percepcije okteta o tem, kako si predstavlja samo Afriko (ali kar je danes pač še ostalo od nje).  V prvi vrsti pa je prevzemala igra. Predstava v izvedbi »na vso moč« in brez slehernih zavor, ki je jemala sapo in dih. Podaljšan zaključni nastop zadnjega dne festivala, je dostavil pravo pravcato rajanje, ob katerem se je celo Cerkno vneto zviralo. Nenadoma je bilo vsega konec. Še en festival se je sklenil. A ne za vse. Neutolažljivci, s(m)o nadaljevali z zabavo v bližnjem Gabrijelu.

Ni kaj dodati kot to, da je tudi letos Jazz Cerkno festival, v svoji 24. izdaji, polno navdušil in dostavil kar nekaj ekskluzivnih nastopov ter briljantnih koncertnih senzacij. Vsak dan smo uživali v nastopih treh povsem različnih izvajalcev. Zlasti v žanrskem smislu, kjer v končni fazi jazz ni nujno središče glasbenega vizionarstva izbranih skupin. ki so se predstavile na festivalu. Vsaka med njimi goji pretanjeno in jasno zaznavno estetiko sebi lastnega eskapizma v kraljestvo pravega umetniškega eklekticizma.  Prav zavoljo tega, nosi Jazz Cerkno samosvoj karakter in dušo, ki zna prepoznati, zna ceniti,negovati in nagrajevati resnicoljubje, iskrenost ter svobodomiselnost. Natanko to kar je jazz glasba v svojem izhodišču in natanko to, kar bi morala biti osnovna moralna vrednota slehernega med nami.  

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik


1 Comment
  1. […] Aleš Podbrežnik, s spletnega portala Rockline […]

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X