Jernej Zoran: Deuce (EP)

0 155

“Kdor pozna pretekle studijske podvige tega glasbenika in še posebej v kolikor vas sicer privlačijo albumi na katerih stopa v dominantno lego art magija čistokrvne kitarske igre, zlasti v spletu in prepletu žanrskih polj hard rocka, bluesa, blagih neo-klasičnih obrisov in atmosferičnih art rock »katapultov«, ki nagovarjajo cerebralno in transcedentalno, bo z EP-jem “Deuce” našel obilo radosti.”

Samozaložba
Datum izida: 10.01.2020
Producent: Jernej Zoran
Dolžina EP-ja: 15.20 min
Zvrst: kitarski rock / art rock
Ocena: 9.0 / 10


Jernej Zoran se predstavlja z eno prvih letošnjih slovenskih rock izdaj. Novim EP-jem »Deuce«. Se spominjate naslovnice Marillion albuma »Marbles« (2004)? Na podoben način, kot deček z naslovnice omenjenega albuma te famozne britanske art rock inštitucije, vas to pot pozdravlja tudi Jernej Zoran, le da z naslovnice svojega novega EP-ja, s katerim je torej strumno krenil v novo leto. To pot predstavlja vrli, iskrivi in idejno neusahljivi dolenjski glasbenik, v prvi vrsti kitarist, komponist, aranžer in producent, vse-instrumentalni EP. Kdor pozna pretekle studijske podvige tega glasbenika in še posebej v kolikor vas sicer privlačijo albumi na katerih stopa v dominantno lego art magija čistokrvne kitarske igre, zlasti v spletu in prepletu žanrskih polj hard rocka, bluesa, blagih neo-klasičnih obrisov in atmosferičnih art rock »katapultov«, ki nagovarjajo cerebralno in transcedentalno, bo z EP-jem “Deuce” našel obilo radosti.

To kar dostavlja Jernej Zoran z EPjem »Deuce«, vzpostavi hipno vez z v letu 2017 izdanim EP-jem »Gotscha!« (RockLine recenzija TUKAJ), ki ga je Jernej izdal pod vzdevkom Ivansson in je prav tako popolnoma instrumentalen. Obenem ohranja »Deuce« tudi (povsem logičen) stik ter kontinuum s še vedno aktualnim pravim dolgometražnim, to je studijskim albumom »Stik« (RockLine recenzija TUKAJ), saj je Jernej s tega albuma vzel oba instrumentala in ju umestil na EP »Deuce«. Kot namiguje njegov naslov, je prvi med njima udaren, v frazi potenten, buditeljski in v izplenu muzikalične karizme hipno prevzeten hard rockersko »razcveteli« instrumental Deuce, ki sicer odpira album »Stik«. Druga točka iz albuma »Stik«, ki jo najdemo na tem EPju, pa je v kontrastnem nasprotju z naslovno skladbo EP-ja mila, raziskujoča Eleutheria II, mojstrsko dozirana s neo-klasičnimi pastelami, tudi niansami southern rocka ter učinkovito vpeljano (postopno) gradacijo razpoloženjskih stanj v zaključni krešendo. Obe skladbi sta nosilni na tem EP-ju, kar naznanjata tudi dolžini njunega igralnega časa, pa tudi sicer, to je v oziru komponisitičnega detajliranja, najmočnejši točki EP-ja.

Preostale tri skladbe, so krajši instrumentali, ki pa še naprej slikovito orišejo izjemno čutno in pretanjeno večplastno profiliranost tega glasbenega umetnika. Posebej transcedentalno učinkuje sklepna skladba tega EPja z nazivom Daydreamin’, kjer prijemlje zvok kitare s popolno estetiko iskrenih naravno organskih tonov, še posebno intenzivno. Jernej se še posebej v tej točki, kjer ni ritmične spremljave in je poslušalec izpostavljen zgolj (goli) kitarski igri, predstavi, kot čutni mojster pretanjeno konciznega filigranskega razmeščanja in oblikovanja tonov, v silno vnetljivo kompaktno formo. Daydreamin’ nagovarja šepetavo, kot božajoči vetrič in te odpelje tja, visoko nad nebo, ko jezdiš na krilih svobodne ptice. Kdor pozna Petra Greena, zna najti kak skupni atmosferični imenovalec s slovitim pradavnim Fleetwood Mac instrumentalom (Albatross). Točka Blue govori sama zase, da stopa v ospredje blues glasba. Zvočna narava je znova povsem zasukana, tudi to pot pa je Jernej uspel  s pretanjeno kontrolo, mehkobo in prožno čutnostjo, ob tlakovanju sosledja tonov, vsakemu tonu vdahniti svoj karakter ter tako v slehernem trenutku, preliti v sosledja not in tonov, svoje strasti in emocije (oziroma notranja občutja). Točka Blue, bo »napalila« tudi kakšnega Gary Moore fana.

Otvoritvena Swamp (Oh Yeah), ki položi pisto za vzlet EPja, je dvominutni instrumental, ki bi lahko bil uporabljen kot glasbena podlaga za film. Pretanjena zmes izredno sproščene (southern) rock blues kinetike in predvsem pretanjene palete nizanja »gilmouresk« (asociacija na slog igranja Davida Gilmourja iz zasedbe Pink Floyd), nagovarja že uvodoma z izjemno poslušljivostjo ter rdečo nitjo kompaktne forme. Tak je celoten EP in enkrat več. Tak je sam Jernej Zoran, kot glasbeni umetnik. Izreden estet fuzije danega navdiha in prevoda idejne pronicljivosti notranje samo-izzivalnosti egotripa s kompaktno formo aranžiranja, ki dostavlja nenehno muzikalično prevzetnost in druži pod isto okrilje na eni strani glasbene gurmane, kot tudi manj zahtevne glasbene poslušalce.  Za kaj takšnega pa moraš biti izredno spreten vrvohodec, nositi v sebi nek podarjen in v zibelko položen talent in ga uspeti izraziti. Ko govorimo o Jerneju Zoranu in v tem primeru EPju »Deuce«, je ta iskriva komponistična finomehanika združevanja dveh »glasbenih jezikov«, znova našla svoj izvor, svoje prapočelo in svoj prvinski dom.

avtor: Aleš Podbrežnik


Seznam skladb:
1. Swamp (Oh Yeah)
2. Deuce
3. Eleutheria II
4. Blue
5. Daydreamin’

Zasedba:
Jernej Zoran: – kitare, bas kitara, programiranje, tolkala

Peter Urek – klaviature
Leonardo Zorzi – orkestracije
Miha Recelj – bobni
Miro Tomšič – bobni

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki