Joe Satriani in vsi ti nauki šeststrunske biblije (2014)

foto: ALEŠ PODBREŽNIK 2014
0 5

“Ura in petdeset minut hoje izjemne glasbeno inastrumentalne estetike po idealni sredinski črti med ultra melodično nalezljivostjo in svobodoljubno šegavostjo improvizacij edinstvenega mojstra šeststrunske biblije, je z izvedbeno briljanco osupnila prisotne, ki niso in niso prenehali nagrajevati kvarteta z burnimi reakcijami navdušenja”

Lokacija: Gradež (Grado) / Diga Nazaro Saurio / Italija
Datum: petek, 04.07.2014


Ultimativni glasbeni čarodej in eden najpomembnejših glasbenih vizionarjev osemdesetih let, ki je pripomogel k popularizaciji skovanke »kitarski rock« in ki je s svojo dejavnostjo pomagal mnogim drugim kitarskim mojstrom, da so lahko svoje neslutene talente v obliki avtorske glasbe približali glasbenim masam, je seveda enkratni Joe Satriani. Možakar je v lanskem letu izdal studijski album »Unstoppable Momentum«, ki ostaja še vedno aktualen tudi v letošnjem letu. Že v lanskem letu se je skozi maj in junij mudil na evropskih koncertnih odrih, kjer ga je predstavil tudi dne 25.05.2013, na svojem do tega dne skupno tretjem postanku v Sloveniji. Prvikrat je Satriani nastopil pri nas dne 09.07.2004 v sklopu G3 turneje, takrat v družbi svojega nekdanjega učenca Steve Vaia in veličastnega Roberta Frippa (King Crimson), drugič pa v sklopu svoje samostojne turneje posvečene promociji takrat aktualnega studijskega izdelka »Black Swans And Wormhole Wizards«. To se je zgodilo, dne 10. novembra 2010. Joeova popularnost, pravzaprav za današnje čase precizneje povedano priljubljenost med vsemi, ki kaj stavijo na velemojstrstva kitarske igre, ne ugaša in ne popušča. Njegovi koncerti so še vedno polni tako zrelih, kot mlajših glasbenih navdušencev – zlasti tistih, ki uživajo v Satrianijevi veliki spretnosti združevanja visoko definiranih melodij, znotraj katerih si ta vešč vselej iznajdljivo utre obilo prostora za demonstracijo osupljivih kitarskih vragolij. Te pa ostajajo glavna atrakcija in draž njegovih koncertnih obiskov. Ob tem njegove točke vzdržujejo (v smislu kompozicij) vseskozi rdečo nit velike kompaktnosti, saj ne dopuščajo eksperimentalnih čudaštev, ki bi vodila v njihovo motivsko fragmentiranje. Avantgardnosti je torej vstop prepovedan. Mož ostaja tudi v letu 2014 dobrodošel na slehernem koncertnem odru.  Ker je močno zaželen, rad podaljšuje svoje turneje. Tako je podaljšal tudi turnejo v prid promociji albuma »Unstoppable Momentum«. Poletni termini so ga tako pripeljali le streljal stran od slovenske meje, točneje v italijansko letoviško mestece locirano blizu Tržiča (Monfalcone) imenovano Gradež (Grado), kjer je nastopil v sklopu vsakoletnega festivalskega ciklusa »Ospiti Di Autore«.

Joe Satriani je tudi za ta del turneje zadržal ob sebi sodelavce, ki so ga spremljali že na prvem delu turneje, ko je z njimi nastopil tudi v Ljubljani. Najbolj atraktivno med njimi je tisto ime, ki pripada multinstrumentalistu Mikeu Keneallyju, ki je med drugim znan po sodelovanjih s Franokm Zappo in ki je nekoč nastopil tudi že v Ljubljani in sicer s Steveom Vaijem. Bilo je dne 13.04.2000 v ljubljanski hali Tivoli. Ob Satrianiju ostaja še naprej na odru tudi izjemna ritemska naveza nemškega velemojstra na bobnih Marca Minnemanna in briljantnega ameriškega basista Bryana Bellerja, ki tvorita dve tretjini šegavo usekanega pajdaštva eksperimentalne fuzije znotraj tria The Aristocrats.

Čeprav je ura odbila že davno devet preč, je bilo prizorišče Diga Nasario Sauro relativno prazno. Na oder so stopili v vlogi predskupine Raven Eye. Ameriški retro zvočni rockerji, ki brskajo po arhivih preproste riffovske retorike davnih dni, ko je bil rock še mlad in ki nadgrajujejo siceršnjo predvidljivost in trivialno zasnovanost svojih izraznih figur z nebrzdano voltažo eruptivne adrenalinske naglice, kot je diktira prebitek testosterona mladih žrebcev voljnih dokazovanja!  V slečeno drveče riffe se rad prikrade doomovski odzven Sabbath sporočilnosti, po vsebinah garažne živosti pa so možna etiketiranja s kakšnimi MC5. Seveda. Reč je znova aktualna reciklaže. Samo še podrapane Lumberjack srajce manjkajo. Nekdo je v njih slišal revitalizem Wolfmother, drugi Graveyard, spet je nekdo tretji hitro navrgel tretjo smiselno asociacijo. Tovrstni revitalizem je v razmahu in aktualen. Garažno, surovo, našpičeno, brez hujših težavnostnih stopenj kar se tiče osvajanja njihovega glasbenega dosjeja. Nobene posebne glasbene filozofije, niti ničesar takšnega kar še ne bi slišali. Navkljub temu pa je bend saniral generičnost s srčnostjo in veliko izvedbeno zavzetostjo!  S takšnim nebrzdanim pristopom zgledne odrske dinamike in izvedbe materiala, so si fantje Oli Brown, Sam Weston in Kev Hickman hitro pridobili naklonjenost množice, ki je predstavo skupine pospremila ob njenem zaključku s konkretnim aplavdiranjem. O kompatibilnosti Raven Eye z glavno zvezdo koncertnega večera, pa seveda ni smiselno tratiti odvečnih misli.

Kakšnih petnajst minut do desete zvečer pa je bilo prizorišče konkretno zapolnjeno. Oder se zatemni, ob nasnetem uvodu stopijo na oder štirje mojstri, na čelu s kitarsko ekselenco Joeom Satrianijem. Bend se loti vsem ljube in znane točke! Cool #9. Publika je v hipu Satcheva!

Odlično razpoloženi velemojster, ki bo čez dober teden napolnil “okroglih” 58. let, čeprav jih kaže največ kakšnih 30., je izžareval mladostniško vihravost, navihanost, absolutno sproščenost in kar je njegova velika vrlina in zaščitna znamka. Obče naravnani pozitivizem, s katerim si hipoma pridobi naklonjenost prav vsakogar. Odveč je govoriti, da je Joe odigral tudi ta koncert brez sleherne napake. Če je kje bila kakšna, jo je zaznal verjetno le on sam.  Ob tako odlično razpoloženem vodji skupine, tudi njegovi trije pajdaši niso skoparili s prešernim razpoloženjem velike izvedbene vedrine. Že takoj druga točka repertoarja Devil’s Slide (album »Engines of Creation«, izdan leta 2000) je prignala do pročelja odra tudi Mikea Keneallyja, ki je bil elementarno zadolžen sicer za klaviature! Keneally je v primerjavi s tistim Keneallyjem, ki je nastopil v lanskem letu v ljubljanski Cvetličarni, izgubil konkretno malho kilogramov. Mož, ki je nosil uradno majico zasedbe Mastodon, je za Satrianija že vrsto let ključni element glasbenikove postopne tranzicije iz striktno »one man band« kulture pristopanja h glasbi, k tisti, ki izžareva ekipni duh. Satrianijeve zadnje plošče namreč zvenijo precej bolj ekipno, kot tiste, ki jih je mojster snemal pred dobrimi desetimi leti in več. Keneally je mojster jazz rock fuzije, realizacija njegovih najbolj usekanih, zamisli, če ne kar eksperimentalno avantgardnih »potegavščin«, podedovanih tudi od druženja s Frankom Zappo, je zanj stvar peresne lahkote. Kot bi hrustal vroče žemljice.  Nič mu ne ostaja prikrito!  in Satriani ga s pridom izkorišča v prav sleherni idejni avanturi. Keneally, ki je polno vključen v zapolnjevanje Satrianijev kitarskih norčij, kjer navadno vzdržuje kuliso s klaviaturami, kot tudi polni z dodatnimi vložki improvizacije razpoložljiv motivski prostor skladb, se nemalokrat pojavi ob Satchu z ramo ob rami, kjer ga spremlja na kitari. Na teh pozicijah dobi celo kanček prostora, da izstreli kakšen solo vložek. Kemična vez med Satchem in Keneallyjem je intenzivneje zasijala kaj kmalu. Ko se je na seznamu repertoarja znašla nova, progresivno razgibana Three Sheets to the Wind.

Nepošteno je zanemarjati Satrianijevo ritem navezo, ki se zaznava v transu. Če poznate glasbeni domet brezmejnega eksperimentalizma zasedbe The Aristocrats in dejstvo, da je Minnemannu zmanjkalo za ped, pa bi pristal pri Dream Theater namesto takrat »pregorelega« in sedaj »skesanega« Portnoya, je nadaljnja diskusija pravzaprav odveč. Satriani je zlasti z novimi točkami  s katerimi se mestoma korenito pomika v spogledovanje z elementi jazz in rock fuzije nakazal, da zanj še vedno obstajajo glasbena obzorja, ki si jih želi odkrivati ter z  njimi artistično zoreti. Ena takšnih izrednih točk, ki je navduševala z izjemno uigranostjo ob izvedbeni zahtevnosti, je dobila mesto v izvedbi skladbe Lies nad Truths.  Prav tako je izjemno godil posebej mehko zaigrani Three Sheets to the Wind, ki je odlična zmes bluesa, jazza in seveda rocka in kjer je Satrianijev genij perfektno nadgrajen s Keneallyjevo šegavostjo improvizacij. Tu tudi leži odgovor, zakaj je album »Unstoppable Momentum« tako močno zastopan v repertoarju turneje. Preprosto. Kvartet uživa v ekipnem duhu, kjer dajejo skladbe novega albuma posebej veliko prostora za moment skupnega jamma. Satriani se je pričel semkaj izdatneje usmerjati ob njegovi avanturi z Chickenfoot, kjer je na prvem mestu skupina (ekipa) in kjer mora ego posameznika najprej ubogati ekipni duh skupine!

Ko se je odvrtela polovica koncerta, je Satriani povabil vse prisotne na vožnjo v velikem Cadillacu: »Don’t worry. It’s really large Cadillac and you can all fill in!«. Seveda pa ni pozabil pripomniti, da je prav na dan koncerta v Gradežu ameriški praznik dneva neodvisnosti. No hja… Lepo je biti patriot (a ne za vsako ceno, ostala razglabljanja na to temo pa raje prepustimo Slavoju Žižku). Bend se je namreč lotil izvedbe nove Shine On American Dreamer, posvečene ZDA. Naj omenim to, da je skupino spremljal v ozadju prostrani pano zapolnjen s predvajanji filmov in animacij, ki so smiselno nadgrajevali čutnost in razpoloženjska stanja posameznih točk repertoarja.

Satch je seveda zabelil svoj repertoar s klasikami, po katere pride v prvi vrsti njegovo občinstvo! Tu je prvi med njimi Flying In A Blue Dream, pa nadalje Ice 9, Satch Boogie, presenečenje v set listi oziroma izvedba skladbe Time Machine, ki je nadomestila v repertoarju novejši Jumpin’ In ter Jumpin’ Out, ki jo je odigral Satch z modro Ibanez kitaro JS24PCA, ki nosi rdeči Chickenfoot znak. Za njo je prijel v roko črno Ibanez kitaro in zaigral najbolj prepoznavno skladbo svoje kariere. Enkratni instrumentalni zimzelen Always with Me, Always with You, olja na ogenj pa prilil v grandioznem zaključku regularnega dela z izvedbo naslovne skladbe svojega nepozabnega in za svetovno rock sceno v marsičem prelomnega albuma »Surfing With the Alien«. Zaključek koncerta je bil pričakovan. Z obveznima dodatkoma Crowd Chant in Summer Song in korenito razpotegnjenim »fade-outom«, ki je vseboval tri ponovitve.

Ura in petdeset minut hoje izjemne glasbeno inastrumentalne estetike po idealni sredinski črti med ultra melodično nalezljivostjo in svobodoljubno šegavostjo improvizacij edinstvenega mojstra šeststrunske biblije, je z izvedbeno briljanco osupnila prisotne, ki niso in niso prenehali nagrajevati kvarteta z burnimi reakcijami navdušenja. Preprosto! Kitarski čarovnik je dostavil enkrat več najbolje kar zna. In v tem ostaja edinstven in neponovljiv. 

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik

Setlista:
1. Cool #9
2. Devil’s Slide
3. Flying in a Blue Dream
4. Unstoppable Momentum
5. The Weight of the World
6. Ice 9
7. The Crush of Love
8. I’ll Put a Stone on Your Cairn
9. A Door into Summer
10. Lies and Truths
11. Satch Boogie
12. Shine On American Dreamer
13. Three Sheets to the Wind
14. Cryin’
15. Drum solo
16. Time Machine
17. Always with Me, Always with You
18. Surfing with the Alien
—dodatek—
19. Crowd Chant
20. Summer Song


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X