Kansas: Somewhere To Elswhere

0 15

Založba: Magna Carta
Datum izida: 11. 7. 2000
Produkcija: Kerry Livgren
Dolžina album: 68.09 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 8.5/10


Sanje številnih rockovskih veteranov so, da bi se pred koncem svoje kariere, vsaj še enkrat združili v originalni oziroma najbolj priljubljeni postavi, seveda pod pogojem, da so še vsi člani prvotne oziroma klasične zasedbe živi in zdravi. Ameriški progresivnorockovski prvaki Kansas so leta 2000 doživeli združitev klasične postave, ki je med letoma 1970 in 1980 (do albuma »Audio-Visions« (1980)) posnela največje klasike v zgodovini te legendarne skupine. Plod te dokaj nepričakovane združitve je bil njihov štirinajsti studijski album »Somewhere to Elsewhere«, ki po pričakovanju ni bil na ravni njihovih mojstrovin iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, vendar je vseeno pozitivno presenetil marsikoga, ki je bil tedaj mnenja, da pevec/občasni klaviaturist Steve Walsh, kitarist/klaviaturist Kerry Livgren, enooki kitarist Rich Williams, violinist Robby Steinhardt, bobnar Phil Ehart ter oba basista, Dave Hope in Billy Greer (slednji je dobil pravico, da se v zasedbi pridruži originalnim članom), ne bodo zmožni ujeti vsaj delčka magije svojih zlatih let.

Ti ‘privrženci’ so verjetno do tedaj že pozabili na Livgrenove skladateljske vrline. Kerry je namreč lastnoročno napisal in produciral ves »Somewhere to Elsewhere« material, odigral vse klaviature ter se celo preizkusil v glavni pevski vlogi na skriti satirični, manj kot dve minuti dolgi skladbi »Geodesic Dome«, ki se nahaja čisto na koncu albuma. To je Walshu omogočilo, da se je koncentriral samo na pevske naloge, kjer sta mu bila v pomoč tudi Steinhardt, ki je prispeval glavni vokal za tri skladbe, medtem, ko je Greer prevzel glavni mikrofon na eni kompoziciji. Naslovnica albuma sicer ni bila na ravni visokih standardov iz sedemdesetih, vendar je, če ne drugega, vsaj zbujala določeno mero nostalgije.

Največja odlika »Somewhere to Elsewhere« je, da se kompozicije izjemno dobro usidrajo v uho in album kot celota mine kot bi ‘pihnil’. Na njem ni morebitnih dolgočasnih trenutkov, čeprav nobena kompozicija razen »Myriad« in uvodnega »Icarus II«, ki je nadaljevanje klasike »Icarus – Borne on Wings of Steel«, posebej ne izstopa iz ‘zlate sredine’. »Icarus II« vsebuje tako rekoč identičen osrednji motiv kot njegov predhodnik z albuma »Masque« (1975). Že med to kompozicijo je jasno, da so se vse ključne Kansas odlike vrnile z vso močjo: fantastični simfonični aranžmaji s poudarkom na sofisticiranih godalnih pasažah, izjemne vokalne harmonije, kakršne je znala pričarati samo klasična inkarnacija skupine ter udarne kitarske pasaže na ravni najboljšega trdega rocka. »When the World Was Young« je nostalgijo zbujajoča stvaritev z buditeljskim refrenom, ki je kot celota tokrat bližje trdemu rocku kot progu, kar je sicer značilno za še nekaj del na tem albumu.

Na »Grand Fun Alley« glavno vokalno štafeto prevzame Steinhardt, medtem, ko na simfonični poslastici »The Coming Dawn (Thanatopsis)«, ki na trenutke močno spominja na nekatere dosežke iz zlatih let, vnovič blesti Walsh, kateri je imel v tej fazi kariere že rahlo načet vokal, vendar je še vedno pel z izjemnim žarom in neverjetno energijo. Že prej omenjeni »Myriad«, ki na trenutke, s svojim pompoznim refrenom, mogočnimi simfoničnimi aranžmaji in kompleksnimi kitarskimi pasažami, zveni kot, da bi bil ustvarjen sredi sedemdesetih, predstavlja enega izmed vrhuncev albuma, ko klasična Kansas magija zažari z največjo intenzivnostjo. Kratek  in netipičen, ‘Yes-ovski’ vložek z nabritimi vokalnimi harmonijami sicer izpade nekoliko hecno,  a se vseeno lepo usidra znotraj nekoliko jazzovsko začinjene strukture tega imenitnega dosežka. Na »Look at the Time« se v glavni pevski vlogi znajde Greer, ki je eden najbolj zaslužnih ljudi, da so Kansas dandanes še vedno aktivni.

Sledita dve skladbi, kjer Steinhardt vnovič prevzame osrednjo pevsko pobudo – »Disappearing Skin Tight Blues« in »Distant Vision«. Prva izmed omenjenih kompozicij vsebuje zanimiv, ‘Beatlovski’ refren, ki se presenetljivo dobro uleže čez bluesy rif, medtem, ko »Distant Vision« vsebuje sijajne inštrumentalne sekcije in se na trenutke zelo približa nepozabnemu »Leftoverture« (1976) zimzelenu »Cheyenne Anthem«. »Byzantium« v uvodnem in zaključnem delu zveni kot cerkvena arija, vendar večino časa vlada pompozni simfonični prog rock s trdorockerskimi elementi. »Not Man Big« je kar nekoliko premalo ambiciozen zaključek za legendarno prog skupino kot so Kansas, saj gre za povprečen trdi rocker s funkovskimi prvinami, ki bi bolj pasal kakšnim Deep Purple in je kot tak še najmanj zanimivo delo na albumu.

»Somewhere to Elsewhere«, ki je bil kot celota zelo spodoben dosežek in blizu standardom iz sedemdesetih, je dolgo veljal za poslednji Kansas studijski album dokler se ni zvedelo, da najnovejša verzija Kansas, v kateri sta od originalnih članov ostala samo še Wiiliams in Ehart, snema album z naslovom »The Prelude Implicit«, ki bo izšel septembra 2016. Privrženci medtem pobožno upajo, da bo ta izdelek boljši od stranskega Kansas projekta Native Window in istoimenskega albuma iz leta 2009 ter vsaj približno na ravni »Somewhere to Elsewhere«. Goreča kristjana Livgren in Hope sta preostale sotrpine (ponovno) zapustila kmalu po izidu »Somewhere to Elsewhere«, čeprav je Kerry še nekaj časa sodeloval s Kansas kot koncertni gost. Nato se je posvetil svoji Kansas ‘proto-skupini’ Proto-Kaw dokler ga ni premagal zahrbtna bolezen zaradi katere ne more več igrati kitare in klaviatur, zato se je njegovo glasbeno udejstvovanje močno zmanjšalo. Steinhardt je pri Kansas zdržal do leta 2006, ko ga je ponovno zamenjal David Ragsdale.

Avtor: Peter Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Icarus II (7:17)
2. When the World Was Young (5:50)
3. Grand Fun Alley (4:38)
4. The Coming Dawn (Thanatopsis) (5:44)
5. Myriad (8:55)
6. Look at the Time (5:37)
7. Disappearing Skin Tight Blues” – 7:02
8. Distant Vision” – 8:48
9. Byzantium (4:15)
10. Not Man Big (8:49)
11. Geodesic Dome” (Hidden track) (1:24)

Zasedba:
Steve Walsh – glavni vokal, spremljevalni vokal
Kerry Livgren – kitara, klaviature, glavni vokal (11)
Robby Steinhardt – violina, viola, spremljevalni vokal, glavni vokal (3, 7 in 8)
Rich Williams – kitara
Dave Hope – bas kitara (2, 6)
Billy Greer – bas kitara, spremljevalni vokal, glavni vokal (6)
Phil Ehart – bobni 


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki