Kraj: Gala Hala, Metelkova, Ljubljana
Datum koncerta: 19.05.2011
Število obiskovalcev: 250
Cena karte: 20€
Dan pred nesojenim koncem sveta je bil ravno pravšnji datum za zvočno katarzo ter vnovičen, že kar tradicionalni obisk kanadskih veteranov death metalskega hyperblasta, skupine Kataklysm pri nas. Pravzaprav se je tradicija gradila že od njihovega prvega obiska davnega leta 1998 pri nas, po prelomu milenijuma pa je bil obisk v Gala Hali njihov prvi klubski nastop v naših logih, z intimnim vzdušjem atmosferičnega zavetja ljubljanskega templja podzemne scene pa se je obetal vse prej kot dolgočasen in brezoseben nastop. Razlog več je bila naznanitev pestre palete predskupin, med katerimi so poleg manj zanimivih Pestifer ter Karnak pozornost pritegnili nadarjeni finski prinašalci dovršenega death metala – pred leti s skupino Chimaira gostujoči Dead Shape Figure.
Dogodku primerno so se pred drobovjem Metelkove že kmalu okoli sedme ure začeli zbirati proklamirani ljubitelji kaotičnega death grinda ter nadstandarne metalske destrukcije, ki jo Kataklysm premorejo. Črnina ter prevladujoče pričakovanje glavne jedi večera je nekaj, na kar se med metalskimi koncerti človek kar nažre rezerviranosti ter že kar predvidljivega stampeda na zvoke le glavnih zvezd večera in temu principu ni oporekal niti vzorec tega pražnjega večera. Kataklysm so s svojimi obiski Kranja, Maribora, peklenskega koščka raja na tolminskem Metalcampu ter ljubljanskih prizorišč izgradili trdno zaledje oboževalcev, ob katerih je sleherna predskupina v položaju deklasiranega in pokorjenega hlapca, vsemu trudu, da ostanemo zbrani ter navdušeni nad nepričakovanimi presenečenji pa je bilo ta večer le stežka označiti kot večer nadnaravnih presežkov. To so delno zakrivile tudi preskupine, ki niso imele dovolj velikih in ostrih strupnikov, da bi uspešno zasejali uničevalni strup vzhičenja med mlačne slovenske mračnjake. Kot prvi so na tem izpitu pogrnili belgijski death metalski generiki Pestifer. Kvintet iz mesteca Liege se rad pohvali, da je bil njihov glavni cilj že od prvega dne dalje ustvarjati glasbo, ki diši po death metalu, odseva pa še temnejše glasbene konture. Ritmični dvojec dvojčkov Gustin dolgočasi s klišejskimi strukturami, na katere se vesi precej nenavdihnjen kitarwski trušč kitaristov Antoina Paterka ter Emersona Devressa, nič kaj bolj izvirno pa ne zveni niti puhli vokal Jeromeja Bernarda. Komadi s plošče Age Of Disgrace si zaslužijo to ime, saj je bil ves čas precej enolične zvočne masturbacije podoben črni maši pajacov na odvajalih, publika pa je katastrofičen nabor dolgočasja pospremila z mlačnim aplavzom ter obotavljivim srkanjem piva.
Nadaljevanje je bilo le v smeri na bolje, kurz izboljšave postanega okusa v ustih pa je naznanila odrska okupacija finskih energije polnih prvoborcev – skupine Dead Shape Figure. Po skandinaviji dišečih salv thrasherske death metal melodike se človek pač ne more najesti nikoli! Vsaj jaz ne, če sem lahko malce pristranski. Nastop drugih upov večera je ponudil res dober nabor metalske ostrine ter surfanja med prvencem Grand Karoshi ter novo izjemno ploščo The Disease Of St. Vitus. Zlovešča kombinacija izjemne ritmike kot pekel trdnih členov nepopustljivega bobnarskih salv izpod rok in nog Mohkisa, nizkofrekvenčnih balističnih izstrelkov basista Neissusa ter depilacijske tektonike kitaristov Krideja Lahtija ter Juhanija Ilarija Flincka je gradila kuliso za odrski recital izjemnega vokalista Galzija Kallia. Ne pretiravam, če krvniško predanost grlenega oratorja postavim ob bok meni ljubega Petra Dolvinga ter ugotovim, da sta si kos ter en drugemu lahko le v spodbudo. Amberstar je bruhala energijo ter dokaze talenta. Vse je na svojem mestu! Ne manjka šusa, ki se vpenja v statve melodike ter tekočega ritma, vsemu navkljub pa je bil nastop meni ljubih Fincev podoben izvrstno izvedeni predstavi pred popolnoma brezčutnim in mrtvim gledalstvom. Ko je med skladbo Seraphim Galzi sestopil z odra ter želel spodnetiti malce več strasti, je ostala temperatura publike na stopnji podhlajenega impotentnega kadavra, nič bolj pa ni navdušil niti sprehod na standarde kot je Face Of Nails ali res izjemno izvedbo skladbe Fight Against, Lie Behalf iz uničujočega prvenca. Vidno slabe volje ter nikakor nahranjen z energijo občestva se je kvintet umaknil z odra, ljubljanska publika pa si je vsaj v mojih očeh prislužila eno veliko črno piko, ki se nalaga v font penalov in karmičnih dolgov za prihodnost. Kot smo bili deležni koncertov Lazarus A.D. ter znali izjemnost ceniti le redki, ali pa pred povampirjenimi Cradle Of Filth res izjemnega nastopa The Haunted ter ga je z navdušenjem pospremila le trohica, dobivam občutek da večina modno poučenih pezdetkov zmore le stežka ločiti zrno od plevela in čutijo dobro glasbo tako jasno, da ne znajo ločiti hemeroidov od trdega kurca v riti.
Dokaz za to tezo je v tem, da so lažje pred odrom orgazmirali med nastopom res povprečne italijanske skupine Karnak – zadnje pred nastopom težko pričakovanih Kataklysm. Pozerski death metal iz dežele česna, paradižnikove mezge, mafije ter makaronov je bil podoben dodobra ohlajeni in razkuhani porciji brozge. Skupina, ki ima na svojih plečih že kar nekaj let in ordinira že od leta 1993 dalje servira namreč brezoblično, po Deicide smrdeči brezdušni onaniji, kanonado duše oropanih natolcevanj od plošče Dismemberment ali perverzno brezveznega ploščka Perverted na samem začetku dolge in mučne poslušalske izkušnje pa si človek le stežka opomore. Kvartet kitarsitično pevsko podkovanega manekena Francesca Ponga ter, verjeli ali ne, še živečega Marca Pola, basista Lorenza Orsinija ter ustanovitelja Stefana Rumicha za bobni si je, vsemu trudu in naporu navkljub, varneje ogledati iz varne razdalje za šankom ter dvema piroma preveč na duši kot trezen in v prvih bojnih vrstah, saj je kombinacija kaotičnih brezveznih rifov ter nabijaškemu stremljenju za neumnimi hitrostnimi bobnarskimi prehodi podobna bolj vogonski poeziji kot glasbenemu doživetju leta. Za vogonsko poezijo pa menda vemo kakšne učinke ima na poslušalstvo (če ne, potem toplo priporočam, da si vzamete v roke knjigo Douglasa Adamsa ter prištopate svojo pot do medgalaktičnega razsvetljenja).
Slabe volje ter zdolgočasen do konca sem se odpravil pred oder preveriti še kvaliteto glavne jedi večera. Kanadski ekvivalent terminu ameriških hyperblasterjev Fear Factory je severnjaško navdihnjen ter prevetren in udaren do obisti! Kot smo genialnosti vajeni pri sedaj že pokojnih SYL, Despised Icon, Cryptopsy ali katerega drugega sočnega branika metala iz dežele javorjevega sirupa, so svoj primat izjemnosti Kataklysm potrdili že v prvem trenutku okupacije vseh čutov občestva. Otvoritveni napad skladbe A Soulless God iz zadnje plošče Heaven’s Venom se z okusom prelevi v splet starega in novega. Serenity In Fire premakne kazalce na metalskih urah v leto 2004. Maurizio Iacono zveni za mikrofonom obseden in izjemen tako v pojavi kot demonično grmečem glasu. Niti za ped ne zaostaja ostala falanga krvnikov, ki jo sestavljajo kitarist Jean-Francois Dagenais, basist Stephane Barbe ter bobnar Max Duhamel, množica pa jim, po pričakovanjih, ubogljivo žre iz roke ter hlasta za zrakom in divjim nadaljevanjem. Tega dobijo v atmosferičnem trušču skladbe Ambassador Of Pain, Push The Venom pa malce umiri strasti s skrbno izpeljanim zarivanjem novih, na naši publiki še nerabljenih strupnikih novejšega datuma. Manipulator Of Souls povrne vzdušje brezbožnega leta 2001. Kataklysm premorejo v svoji malhi presenečenj obilico ostrega železja, deset albumov pa ponuja bogato izbiro skladb, ki sežejo v dušo in srce, iztrgajo ventrikularne zaklopke ter prek nosne votline izbezajo zmehčane možgane na plan, da bi jih prostovoljno žrtvovali na žrtvenikih pododrskega občudovanja. K temu sugerirajo tudi skladbe, kot so As I Slither, At The Edge Of The World ali kataklizmično brutalni set argumentov skladbe The Road To Devastation. Kataklysm so s svojim brezhibnim odsrkim nastopom uspešno vzredili svežo zalego prepričani oboževalcev večne herezije. Nebo se zatemni in nikomur ne bi bilo mar, če bi dan zatem le nastopil konec naših dni. Dolgi set užitkov je skrbno sestavljen za podjarmljanje uma in zavesti publike, pika na i pa je bila intenzivna in res intimna atmosfera, zaradi katere je bil nastop bolj kot hladni eksibiciji bližje dvosmerni komunikaciji. In ta pripelje lahko le do dostojne potešitve pričakovanj ter še en dvig nad sivo povprečje medle sivine.
Vrnitev na kraj zločina je bila uspešna in vzdušje vsaj na koncu koncerta popravljeno tudi kar zadeva domorodno poslušalstvo. Kataklysm so prišli sicer le potrditi svoj primat prvokategorne izjemnosti, zaradi katere je večer dobil malce lepši ter bolj ognjeni sij, vsekakor pa bi bilo lahko le bolje. Dead Shape Figure so apetite več kot le zadovoljili, vsekakor pa je bilo možno doživeti dvig na kataklizmično krasen večer vsaj še dve stopnički višje – če bi bil izbor ostalih nastopajočih bolj posrečen in manj brezvezen. Lahko bi, denimo, ostali kar v Kanadi ter bi Kataklysm pripeljali s seboj kar celotno alianso domačih zvezd, a bi bilo kaj takega neverjetno pričakovati. Vseeno je bila obljuba izjemnega koncerta z odmerkom “death & destructiona” s strani organizatorjev več kot potešena, Dirty Skunks pa si ob tej priložnosti zaslužijo polno priznanje, da z izjemnim okusom ter občutkom za mealsko subverzivo bogatijo domačo koncertno ponudbo na način, ki mu vsaj v tem delu Evrope ni para!
fotografije: Martin Prezelj
Setlista
KATAKLYSM:
1. A Soulless God
2. Serenity in Fire
3. The Ambassador of Pain
4. Push the Venom
5. Manipulator of Souls
6. Determined (Vows of Vengeance)
7. Prevail
8. Years of Enlightment/Decades in Darkness
9. In Shadows & Dust
10. As I Slither
11. At the Edge of the World
12. The Road to Devastation
13. Crippled & Broken
14. To Reign Again
15. Like Angels Weeping (The Dark)
DEAD SHAPE FIGURE:
1. Suicide Continental
2. Face On The Nails
3. Amberstar
4. Cities Of The plain
5. Fight Against
6. Seraphim
Galerija slik
