Ko pride Eric v Bluesiano,…. (2012)

Arhiv Arhiv Nazadnje spremenjeno Jun 11, 2026

Kraj: Velden Am Wörthersee / Bluesiana Rock Cafe / Avstrija
Datum koncerta: 17.11.2012
Število obiskovalcev: 150
Cena karte: 22,00€ (v predprodaji) / 25,00€ (na dan koncerta)

Po nekajmesečni pavzi naju je pot ponovno odpeljala proti Veldnu. Kot je bilo že večkrat povedano, je Bluesiana klub, ki te zasvoji. Pozicionirana je v malem koroškem mestecu, ki je v drugi polovici novembra že začel pridobivati svojo pravljično praznično podobo. Najbolj zagreti lučkarji so tako seveda že ponudili na ogled svoje novoletno okrasje okrog hiš, da ne bi slučajno pozabili na to, da se prazniki počasi a vztrajno približujejo. A brez strahu – v klubu o lučkah in ostalih pocukranostih ni več ne duha ne sluha. Tam te pozdravi prijetna domačnost mešanega pohištva, kamina, klavirja, nevsiljiva svetloba in prijaznost osebja. Predvsem pa – vedno dobra glasba.

Erik Martin, zrel moški deškega videza, je poslušalcem dobre glasbe konca osemdesetih in začetka devetdesetih dobro znan. V družbi Sheehana, Gilberta in Torpeya sestavlja skupino Mr. Big. Fantje so se po izdaji zadnjega albuma v letu 2009 z naslovom What if… in po svetovni turneji odločili, da se malo posvetijo samim sebi. Plod tega je tako tudi turneja pevca Erika Martina, ki se po Evropi potepa izključno v družbi svojih akustičnih kitar. V nedeljo se je ustavil v Italiji v Trstu (reportaža http://www.rockline.si/podrobnosti-reportaze/akusticni-mr-big-maraton-2012-4525), dan pred tem pa smo ga imeli možnost srečati v omenjeni Bluesiani v Veldnu.

Erik je zbrano množico prvič pozdravil malo pred deseto uro. Kljub poznim petdesetim letom bi lahko človek rekel, da je po videzu še vedno šolarček. Prispodobo klasičnega piflarčka pa si zasluži predvsem zaradi korekcijskih očal, ki so bile od prvega pozdrava s »Hello, I’m Eric Martin and I wear glasses.« tema nadaljnjih razpravljanj med skladbami. Kljub odrski kilometrini, ki jo ima Erik v vseh letih delovanja v glasbenem svetu gotovo že za seboj, pa je na odru sploh na začetku deloval precej nervozno s tresočimi rokami in močno tresočim glasom, ki pa se je umiril po prvih zapetih tonih, a se vztrajno vračal po vsaki zapeti pesmi. Za začetek je najprej prevrnil svoje notno stojalo za besedila in setlisto, listi so se iz mape raztresli po celem odru, poslušalci iz prve vrste pa so mu pridno pomagali pri pobiranju. Ko je dobil v roke še zadnji seznam, se je kar odločil, da bo tega pač uporabil za setlisto, da ne bo še več nerodnosti z iskanjem. Po prvih akordih je bilo seveda takoj jasno, da je Eric pevec in da je pri Mr. Big Paul Gilbert prisoten z dobrim razlogom, čeprav je bilo Ericovo brenkanje po kitari čisto poslušljivo, presežka pa tako ali tako ni bilo pričakovati. Prsti so na kitari delovali bolj mirno kot po prenehanju igranja, je pa tudi sam povedal, da mu je vedno težje, kadar za seboj nima spremstva in je vsa pozornost namenjena njemu. Kljub veliki količini pretočenega potu – malo zaradi hude treme, precej pa tudi zato, ker je načeloma v Bluesiani dokaj vroče – se je Eric uspešno prebijal skozi prve stihe. Njegovemu prepoznanemu glasu ni kaj oporekati in Erik je tu dal vse od sebe. Publika v Bluesiani pa je to tudi dobro sprejela in znala ceniti, tako je Erica izdatno nagrajevala z aplavzi in kriki navdušenja. Vmes so prav tako vpili, kaj naj zapoje in Eric jih je rade volje upošteval, če je bilo le možno (morda tudi zato, da mu ni bilo potrebno natikati očal za branje iz setliste). Po uvodnem delu in po glasnem petju Promise her the moon se je Eric odločil, da smo vendarle nared za presenečenje večera – Eric je na oder poklical Richie Kotzena. Eric in Richie sta znanca že precej let, saj je Richie med leti 1999 in 2004 pri skupini Mr. Big nadomestil kitarista Gilberta. Sreča je nanesla, da sta se tako Ericova kot Richijeva evropska turneja križali ravno v Avstriji (Richie je dan prej igral v Italiji v Udinah, dan po Ericovem koncertu pa na Dunaju) in to ravno na Richiejev prosti dan. Ker je bil obveščen o Ericovem koncertu v Bluesiani in ker mu je oder v tem klubu zelo ljub (sam bo na njem zaigral v četrtek, 22. novembra 2012), se je odločil, da se bo na poti na Dunaj za ta dan ustavil tudi v Veldnu in se za nekaj pesmi pridružil Ericu na odru. Richie je vidno prehlajen, a vseeno dobre volje stopil na oder in potem, ko je Eric povedal zgodbo, kako sta se z Richiejem spoznala, je sledil posvet, kaj bosta zaigrala. Poslušalci prve vrste so zahtevali Lost in America, Richie se je uprl in povedal, da tega ne zna zaigrati, čeprav je sam napisal, Eric pa je nato odločil, da bo zaigral Crossroads, Richie pa naj malo brenka zraven. Richie je skomignil z rameni, uglasil kitaro in začel z igranjem. Komad je bil sprejet z velikim aplavzom, nato pa sta na Richiejevo željo skupaj zaigrala in zapela še Shine, čemur se je publika glasno pridružila, kar je močno godilo igralcema in sta res iz sebe potisnila zadnje atome vokalov. Ko sta skladbo pripeljala do konca, se je Richie želel že umakniti, a mu je Eric predlagal, da zapojeta še 30 days in the hole. Po pesmi se je Richie zahvalil, objel Erica in se poslovil, Eric pa je nadaljeval z Going where the wind blows ter nepozabnima Mr. Big klasikama Wild world ter To be with you, k čemur je cela publika glasno pripevala. Zaključil je s komadoma Electrified in The chain, se zahvalil in zapustil oder, kmalu pa se je vrnil in zapel še Take a walk, povedal, da se tu počuti dobro, se zahvalil publiki za sodelovanje in odložil kitaro. A publika je vztrajala, da premočeni Eric vendarle zapoje še kaj. Eric je nekoliko izgubljeno pogledal odloženo kitari in publiko ter sebe, ko je tako iz publike prišel odrešujoč glas, da naj zapoje Just take my heart. Eric se je v trenutku znašel, rekel, da gremo skupaj zapeti le refren, pomagal je pri prvem verzu, nato pa nam prepustil vokalni del, sam pa je pomahal in odšel iz odra.

Kljub velikim uspehom, ki jih je in jih še v skupini Mr. Big doživlja Eric, je vseeno obdržal tisto svojo človeškost, pristnost in nekaj otroškega, kar da njegovemu solo koncertu velik čar. Upamo lahko, da ga bomo na tak način videli še kdaj na evropskih odrih.