Izvajalec: Korni Grupa
Založba: RTB
Izid: year
Ocena: 4.4/5
Korni Grupa je bila prva prava progresivna skupina iz Jugoslavije. Istočasno je obstajala sicer tudi zasedba Time, a oni niso bili progresivni v istem smislu besede kot Kornelije Kovač in druščina. Večina progresivnih zasedb iz Jugolavije je albume izdala šele v poznih sedemdesetih letih (Tako, Leb i Sol, Smak, Galija, Aerodrom, Igra Staklenih Perli,…), a Korni Grupa je bila izjema. Bili so zelo napredni, glede na to, da so nastopali v prostoru, kjer ta žanr še sploh ni bil razvit. S tem svojim prvencem so ustvarili album, ki je na področju bivše Jugoslavije šokiral občinstvo s svojo edinstveno mešanico jazza, rocka in klasike.
Vodja skupine Kornelije Kovać na albumu vseskozi prevladuje s svojimi mogočnimi klaviaturami. Pri tem predvsem prednjači električen klavir, a tudi ostale klaviature so prisotne. Zanimivo je sicer to, da Hammond orgle niso ravno v ospredju. To je bil namreč inštrument, s katerim se je Kovać proslavil. A Kovać ni edini virtuoz v zasedbi. Vsi člani so bili smetana jugoslovanske glasbene scene in to tudi dokazujejo. Boček je vrhunski kitarist, ki lahko brez težav preskakuje iz rocka na jazz ter na pop. Vladimir Furduj ima specifičen jazzovski stil, ki precej ustreza za ta album in z basistom tvorita učinkovito jazz ritem linijo. Na koncu je tu še sedanja estradna zvezda Zlatko Pejaković, katerega glas je nedvomno bolj primeren za glasbo Korni Grupe kot za takšno, s katero nas muči dandanes.
Prva pesem je ena uspešnic zasedbe. Tukaj je predvsem prikupna kitara in vokalna melodija. Besedilo je prav tako barvito in opisuje moč glasbe. Nekoliko ironično, da je takšno sporočilo prisotno prav v hitu. Zanimiv pa je tudi naslov, ki ponazori različne barvne spektre glasbene mavrice.
“Put Za Istok” je prav gotovo ena največjih mojstrovin, ki jih je ustvaril Kovać. Gre za epsko stvaritev, ki je sestavljena iz štirih delov. Prva dva dela opisujeta pripovedovalčevo potovanje in vse tegobe, ki ga spremljajo. V tretjem delu, ki se primerno imenuje “Dilema”, je pripovedovalec pred težko odločitvijo. Ali naj ostane v gostišču z lepo dečvo, ki se je ogrela zanj in lepo skrbi zanj, ali naj pojde naprej. Odloči se, da nadaljuje pot (“Idem ja dalje.” “Grem naprej.”). V zadnjem delu, popotnik vidi konec poti, pred očmi ima cilj, a ne želi, da bi se potovanje zaključilo. Pripovedovalec zapoje: “Vzhod je tam, a ne grem dlje.” Je v razcepu med vzhodom in zahodom. Primerno se ta razcep čuti tudi v glasbi, saj se mešajo vzhodne in zahodne tradicije. Vokal in tamburica so vzhodnjaški, medtem ko ostali inštrumenti igrajo bolj zahodnjaški stil. A ti dve nasprotji se lepo ujemata in s tem se pokaže, da se nasprotja ne isključujejo, temveč, da se lahko včasih izjemno dopolnjujejo. Ni čudnega, da je tematika besedila razcep med vzhodom in zahodom, saj je kar dosti ljudi v Jugoslaviji v tistem času imelo podobne dileme. A čeprav je besedilo vrhunsko, je tudi glasba bogata in raznolika. Najbolj sta opazna električen klavir in kitara, a je nekaj izjemnih predelov tudi na tolkalih in basu, še posebej nekaj bolj jazzovskih linij. Prav tako za raznolikost in klasičen pridih poskrbi tudi klavinet na “Dilemi”.
“Moj Bol” ima jazzovski uvod na klavirju. Soliranje se počasi razvije v glavno temo. Na sredini pesmi je zelo kvaliteten instrumentalen del, kjer kitara in klavir izmenično solirata, medtem ko bas in bobni igrajo glavno melodijo. Besedilo je precej depresivno, a je tudi nabito s čustvi, kar zna dobro izraziti Pejaković. Pesem govori o izgubi ljubezni in kako vsi ljudje to občutijo. Refren: “In vsi bomo enkrat šli na to pot, čakamo da pridemo na vrsto kot mirni otroci…”
Naslednja skladba je bila kasneje prisotna tudi na albumu “Not An Ordinary Life” zasedbe Kornelyans (Korni Grupa z drugim imenom), a v angleški in predelani različici. Govori o vojnah, ki se odvijajo zaradi žensk. Ženske so tiste, ki posedujejo zemljo, možje pa se borijo, da osvojijo ženske in ne zemlje. Že sam naslov je dovolj nazoren. Skladba je precej hitrejša in dinamična od prejšnjih, prav tako pa je tudi mnogo soliranja. Na albumu “Not An Ordinary Life” je bila predelana v precej manj jazzovski verziji kot tukaj.
Zadnja pesem je v bistvu uspavanka za otroka. Je ljubka pesem, ki gre v uho. Poudarek je predvsem na akustični kitari. Tako se album zaključi na podoben način kot se je začel.
Korni Grupa igra slog, ki kombinira rock, simfoniko in jazz. Strukture so v glavnem podobne simfoničnemu progresivnem rocku, a je precej tudi improvizacij. Bas in bobni so v glavnem zasidrani v jazzu, medtem ko pa klaviaturist preklaplja med jazzom, klasiko in rockom, kitarist pa med jazzom in rockom. Vokali so vseskozi kvalitetni in kar težko je verjeti, da je Pejaković isti pevec, ki sedaj iz sebe bruha neposlušljive “šlagerje”. Pa tako dober rock pevec je bil.
Za razliko od nekaterih prav tako popularnih zasedb iz tega področja (Bijelo Dugme, Teška Industrija, Pro Arte,…), ima Korni Grupa odlična besedila (vsaj na tem albumu). Album je sicer kar težko dobiti, a ima zato večjo vrednost (ne le finančno) za tiste srečneže, ki ga imajo.
Eden najboljših jugoslovanskih progresivnih albumov.
Zasedba
Kornelije Bata Kovać – klaviature, vibrafon, spremljevalni vokali
Josip Boček – kitare, spremljevalni vokali
Zlatko Pejaković – glavni vokali
Vladimir Furduj – bobni, konge in tamburica
Bojan Hreljač – bas kitara in tolkala
Produkcija
Korni Grupa
Seznam skladb
1. Glas Sa Obale Boja 4:33
2. Put Za Istok 14:30
– Prvi Dan
– Drugi Dan
– Dilema
– Zemlja
3. Moj Bol 10:30
4. Bezglave Ja-ha Horde 6:48
5. Tata Ko I Mama Spo 4:15
