Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Orto klub, Ljubljana
Datum koncerta: 15.02.2009
Število obiskovalcev: 80
Cena karte: 25 €
Nemara je največja zasluga skupine Poison, poleg tega, da so njeni člani svoj čas lastnoročno držali pokonci industrijo utrjevalcev za lase, ta, da so po odhodu nadvse povprečnega C.C. DeVilla v orbito svetovno znanih kitaristov izstrelili dva izvrstna virtuoza; Richija Kotzna in Bluesa Saracena. Blues je v skupino prišel po odhodu Kotzna, ki se je preselil k Mr. Big in tam nadomestil nenadomestljivega Gilberta, nato pa se je k najbolj zloglasnim predstavnikom ameriškega sleaza spet vrnil DeVille. Tudi drugače imata Saraceno in Kotzen precej skupnega: poleg tega, da sta oba izvrstno tehnično podkovana, kot prava blueserja gradita svojo poetiko na dokaj skromnem, neprocesiranem in minimalističnem zvoku, ki vsekakor ni značilen za obdobje, kateremu kitarista dolgujeta svoji zveneči imeni.
Tako je bilo tudi v Ortu. Kotzen je v vseh pogledih skromen in zadržan. Z občinstvom skorajda ne komunicira, saj večinoma zasanjano strmi v daljavo ali pa se posveča svojemu po meri izdelanemu japonskemu Telecasterju iz jesenovine. Za razliko od Sardinasa, soborca iz avstrijske Bluesiane, ki podobno kot Richie, ne slovi po svoji zgovornosti, pa se (vsaj na prvi pogled) zdi, da Kotznu primanjkuje tudi karizme, ali pa vsaj tiste prvinske rokerske pristnosti, ki je pri živih nastopih še kako pomembna. Med predstavo je mojster namreč imun na vse vzklike navdušenja, aplavze in ovacije, oziroma te sprejema povsem stoično, kot bi igral v svoji spalnici A očitno je to del njegove celostne podobe.
Kotznov adut sta torej izključno glasba ter izvedba, in na omenjenih področjih mladenič iz Pennsylvanie nikakor ne razočara. Njegov kitarski slog bi lahko označili za mešanico Gilbertovega perfekcionizma in živahnega bluesa Stevieja Raya Vaughana, ki se kaže predvsem pri izbiri akordov, med katere se nemalokrat vrinejo sedmice, devetice in druge “eksotične” note. Pri solažah se Kotzen drži klasike; osnovna pentatonika, začinjena z Gilbertovimi “three note per string” vzorci, ki pa niso nikoli v protislovju z umirjenim duhom in prefinjenim sporočilom glasbe. Pozitivno preseneti tudi njegov vokal, ki je med kitarskimi virtuozi, ki si upajo pred mikrofon, nedvomno eden boljših in bolj razpoznavnih. Kotzen nam je s svojim žametnim glasom tako odpel nekaj svojih koncertnih klasik, kot so I’m losing you, Remember, Change, So cold, Faith, Stand, ki jo je prispeval za album Native Tongue skupine Poison, ter Hendrixova (oziroma Dylanova) All along the watchtower, ki smo jo slišali v bisu.
Po koncu poldrugo uro trajajočega koncerta in kratki predstavitvi članov zasedbe (Richija sta kot vedno spremljala basist in bobnar) je bilo občinstvo več kot zadovoljno, med najbolj navdušenimi pa je bila Gudrun, lastnica Bluesiane, (lokala ob Vrbskem jezeru, ki je v zadnjem času postal Richijev drugi dom), ki je Kotzna skorajda že posvojila. Med gosti je bilo mogoče opaziti tudi člane Sepulture, ki so se smukali po dvorani in žalostno pogledovali proti odru, ki je veliko skromnejši od tistih, na katerih so vajeni nastopati. Brazilci naj bi Orto zavzeli dan za tem, a so nastop zaradi številnih oteževalnih okoliščin na željo svojega managerja odpovedali. Kot kaže se bodo po odhodu bratov Cavalera morali navaditi tudi na take nevšečnosti.
Fotografije: Hedvika Beras
Galerija slik
