Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Steely Dan
Založba: Universal Music Group
Izid: year
Trajanje: 37:58
Ocena: 5/5
“Gaucho” je kar dvajset let, vse do zmagovite vrnitve s “Two Against Nature” (2000), nosil nehvaležni status poslednjega studijskega produkta, ki je nastal v glasbeni delavnici jazz rockovskega perfekcionizma z imenom Steely Dan. Hkrati je od razpada projekta leta 1981 do ponovne združitve leta 1991 predstavljal poslednji signal njihove aktivnosti. Pogoji, ki so narekovali kreativni in snemalni proces tega albuma se niso mogli končati drugače kot z dolgoletnim, a kot se je kasneje izkazalo, koristnim počitkom. Legendarni duet pod vodstvom pevca/klaviaturista Donalda Fagena in basista/kitarista Walterja Beckerja je s predhodnim albumom “Aja” (1977) dosegel ustvarjalni in komercialni vrhunec kariere, zato so bila pričakovanja glasbenih gurmanov po še eni novi mojstrovini upravičeno zastrašujoče velika. Sla po novi Steely Dan glasbi še nikoli ni bila večja, zato si verjetno ni nihče predstavljal, niti jekleni duet osebno, da se bo snemalni proces na koncu tako zavlekel.
Genialni jazz rockovski dvojec so začele težave dobesedno spremljati na slehernem koraku. Becker se je v tem času soočal s številnimi osebnimi problemi. Prvi udarec ga je doletel, ko so njegovo tedanje dekle v skupnem stanovanju našli mrtvo. Vzrok: prevelika doza drog. Becker se je moral pred sodiščem zagovarjati zaradi obtožbe umora. Ta se je na srečo iztekla v njegovo korist in z opustitvijo sodnega postopka. Vendar so ga kasneje precej prizadeli razni opravljivi mediji, ki so med seboj tekmovali, kdo bo zapisal večja obrekovanja na njegov račun. Obenem se je tudi sam spopadal z odvisnostjo od opojnih substanc. Nedolgo po smrti nesrečnega dekleta ga je za nameček pri prečkanju ulice zbil taksi ter mu poškodoval desno nogo. Kljub vsemu ni izgubil svojega smisla za črni humor. V nekem intervjuju je nesrečo s taksijem opisal z besedami, da “sta poskušala s taksijem spreminjati zakone kvantne fizike ter ob istem času zasesti identičen prostor”.
Tudi na profesionalni ravni je šlo vse prej kot gladko. Za začetek se je projekt soočil s številni nesporazumi z tedanjo založbo MCA Records. Slednja jima je zaradi posebnih obveznosti, ki so bile zapisane v pogodbi onemogočala, da bi lahko hitreje izdala nov album. Onemogočena pa je bila tudi možnost prekinitve sodelovanja. Najhuje pa je glasbena perfekcionista potrl neljub studijski pripetljaj, ko je snemalni inženir Roger Nichols po nesreči zbrisal skorajda celotno skladbo “The Second Arrangement”. Na to stvaritev sta bila izjemno ponosna, zato ne čudi, da je Fagen iz studia odkorakal brez besed potem, ko jima je Nichols sporočil nesrečno vest. Zatem sta se zaman trudila, da bi to ambiciozno stvaritev na novo posnela, zato sta jo rajši opustila in se posvetila ustvarjanju nekoliko manj ambicioznih kompozicij. Kljub temu je danes mogoče najti nekaj krajših demo verzij omenjene kompozicije, seveda na zvočni stopnji bootlegov.
Dodaten udarec njunemu skladateljskemu ponosu pa je zadala obtožba legendarnega jazzovskega skladatelja Keitha Jarretta. Ta je trdil, da sta si pri naslovni skladbi sposodila del njegove kompozicije z naslovom “Long As You Know You’re Living Yours”. Zaradi groženj s tožbo sta bila primorana navesti Jarrettovo ime pri skladateljskih zaslugah za skladbo ter mu dodeliti del profita pri njenih prihodnjih izdajah. Fagen je priznal, da je že dolgo oboževal omenjeno Jarrettovo kompozicijo, kot tudi dejstvo, da je bil pri ustvarjanju “sporne” Steely Dan skladbe pod njenim močnim vplivom. Ugled legendarnega dvojca se je v tem času pošteno zamajal. Še tako črni oblaki pa se prej kot slej razkadijo in na koncu je posijalo odrešilno sonce tudi za najbolj razvpita glasbena anti-junaka.
Kljub vsem nakopičenem težavam je “Gaucho” naposled le izšel ter jima (vnovič) prinesel izjemen komercialni uspeh z dvojno platinasto naklado in odlično uvrstitvijo hit singla “Hey Nineteen”. Prislužil pa jima je tudi nominacijo za prestižno glasbeno nagrado Grammy. Skladateljska in inštrumentalna mojstra sta se vnovič izkazala z izvrstnimi kompozicijami na katerih sta združevala svojo prepoznavno jazz rockovsko prefinjenost z mavričnimi inštrumentalnimi in vokalnimi harmonijami. Pri tem sta se po večini držala istega recepta, ki je predhodniku “Aja” prinesel legendarni status, s tem, da je večina kompozicij na “Gaucho” nekoliko krajših in kompaktnejših. Prefinjeni pihalni aranžmaji so položeni na lahkotnih ritmičnih podlagah in sočnih rifih, kar omogoča tvorbo nadvse zapeljivih kompozicij. Te se izjemno hitro zasidrajo v uho vsakega glasbenega gurmana, kot tudi manj zahtevnega občestva. Pri vsem tem pa sta stara lisjaka še vedno našla obilo prostora, kjer sta lahko, skupaj s pravcatim morjem vrhunskih priložnostnih glasbenikov, dokazovala izjemne solistične spretnosti. Seznam vrhunskih glasbenikov je bil najobsežnejši, če že ne najboljši v njuni karieri in je med drugim vseboval legendarna imena kot so Mark Knopfler, Steve Gadd, Jeff Porcaro, Hiram Bullock, Steve Khan, itd. Gary Katz pa je še zadnjič prispeval eno najboljših produkcij v tedanji jazz in rock glasbi. Album je bil med dveletnim nastajanjem posnet kar na petih različnih lokacijah.
Kljub temu, da “Gaucho” zaznamuje romantična in lahkotna atmosfera, gre še vedno za izjemno bogato in kompleksno glasbo, kar se tiče dodelanosti posameznih aranžmajev in harmonij. V obdobju, ko se je jazz fusion večinoma že razvodenel in izgubil nekdanji kreativni žar, vse večjo popularnost pa je začel pridobivati predvsem smooth jazz, so bili Steely Dan s svojim jazz pop rockom še vedno nekaj povsem unikatnega. To dokazuje vseh sedem skladb od zapeljivega uvodnega hita “Babylon Sisters” do melanholičnega zaključka s “Third World Man”.
Klasika “Babylon Sisters” predstavlja tako rekoč popoln primerek prepoznavne Steely Dan subtilnosti in romantike. Izvrstno Fagenovo petje, ki je v refrenih podkrepljeno z erotičnimi ženskimi večglasji, v trenutku pričara vzdušje večernih barov in ulične dekadence, medtem ko za izdatno energičnost poskrbijo slastni pihalni aranžmaji. Erotični naboj ženskih vokalnih harmonij je izjemen ter uporabljen do maksimalnega učinka. Nepozabni hit single “Hey Nineteen” je zelo lepa inkarnacija jazz rockovske prefinjenosti, kjer aranžmaji na klaviaturah in pihalih zagotavljajo izjemno igrivost, medtem ko kitarski rifi spadajo med najbolj markantne v njihovi povesti. Bogate vokalne harmonije posredujejo besedilo z nagajivimi, a nikakor nespodobnimi najstniškimi seksualnimi aluzijami.
Na odlični “Glamour Profession”, ki predstavlja najbolj kompleksno stvaritev na albumu, prek besedila in funkovskih ritmičnih vzorcev obnovijo nekaj tistega karibskega šarma, ki ga je bilo moč zaslediti že na nekaterih preteklih stvaritvah. Karizmatični vokalni kameleon Fagen se tu izkaže z eno najboljših pevskih predstav v kateri. Na trenutke celo nenavadno potegne na mojstra glama Davida Bowieja. Izkaže pa se tudi z izjemno solažo na klaviaturah. Ženske spremljevalne harmonije vnovič hipnotizirajo s svoji eroticizmom, medtem ko je zaključna kitarska solaža pravcata poslastica za vse kitarske zanesenjake. Sledi prej omenjena, po Jarrettovi zaslugi “sporna”, naslovna stvaritev, ki predstavlja enega izmed lahkotnejših trenutkov albuma. Tu očara predvsem neobičajni romantični šarm za katerega poskrbijo ženske vokalne harmonije v refrenu. Svoje pa dodajo tudi odlične solaže na saksofonu in kitari.
Naslednja klasika je pop rockovski “Time Out of Mind”, ki se je v glasbeno povest zapisal predvsem po tem, da na njej sodeluje legendarni kitarist Mark Knopfler. Fagen in Becker sta se nad njim navdušila v trenutku, ko sta slišala Dire Straits klasiko “Sultans of Swing”. Knopflerjeve kitarske okraske z duhovito zaključno solažo ni težko prepoznati, čeprav še zdaleč ne predstavljajo edinega čara te imenitne skladbe. Razposajenim pihalnim aranžmajem delajo družbo izvrstne vokalne harmonije v katerih se nahaja tudi kanček soula. Po funkovsko zabeljeni “My Rival” predstavlja povsem drugačno, zaznavno bolj mračno atmosfero, saj s svojim sarkastičnim besedilom in sočnimi solažami na hammond orglah spomni na nekatere zgodnje Steely Dan stvaritve. Inštrumentalni vložki na čelu z raznovrstnimi solažami so izjemni, medtem ko hipnotične vokalne harmonije kot ponavadi sežejo v srce. Zaključni “Third World Man”, kjer prav tako zaživi sarkastična lirična magija zgodnjih stvaritev, predstavlja enega izmed najbolj melanholičnih trenutkov v povesti projekta. Vokalne harmonije vsebujejo izjemno žalostno barvo, ki odlično sovpada z družbeno satiro na predsodke “razvitih” družb do priseljencev. Po tovrstnem vzdušju se zdi, kot da bi Fagen in Becker že vedela, da se za nedoločen čas poslavljata od skupnega sodelovanja.
Ob neverjetnih težavah s katerimi se je legendarni dvojec soočil med nastajanjem “Gaucho” je resnično pravi čudež, da sta prvo dekado svoje kariere zaključila s še eno, tokrat resnično poslednjo mojstrovino. Čez dvajset let se bosta resda vrnila v velikem slogu z albumom “Two Against Nature” za katerega bosta prejela nagrado Grammy, vendar ne bosta nikoli več uspela ponoviti skladateljske, lirične in inštrumentalne briljantnosti njunega zlatega obdobja. Tako kot pri večini Steely Dan izdelkov iz 70-ih je tudi v primeru “Gaucho” zelo težko očitati kakršno koli pomanjkljivost. Edino kar mu lahko štejem v minus je kratka dolžina (manj kot štirideset minut), kar je občutno premalo, glede na to koliko časa sta potrebovala za njegov nastanek. Ta očitek pa v trenutku zbledi ob kompozicijskem in zvočnem perfekcionizmu s katerim se ponaša poslednjo dejanje njunega zlatega obdobja. Poleg tega je kvaliteta vedno pomembnejša od kvantitete.
Zasedba
Donald Fagen – vokal, orgle, sintetizator, klaviature, lira, električni klavir
Walter Becker – bas kitara, kitara, lira, vokal
Anthony Jackson – bas kitara
Chuck Rainey – bas kitara
Chuck Sample – bas kitara
Stayton Heyward – bas kitara
Don Grolnick – klaviature, električni klavir, klavinet
Rob Mounsey – sintetizator, klavir
Pat Rebillot – klaviature, električni klavir
Joe Sample – električni klavir
Hiram Bullock – kitara
Larry Carlton – kitara
Rick Derringer – kitara
Steve Khan – akustična kitara, električna kitara
Mark Knopfler – kitara, vokal
Hugh McCracken – kitara
Wayne Andre – trombon
Michael Brecker – tenor saksofon, vokal
Randy Brecker – trobenta, rog
Ronnie Cuber – bariton saksofon
Walter Kane – bas klarinet
George Marge – bas klarinet
David Sanborn – alto saksofon, vokal
David Tofani – tenor saksofon, vokal
Steve Gadd – tolkala, bobni
Robbie Buchanan – klavir, sintetizator, vokal
Jeff Porcaro – tolkala, bobni
Bernard “Pretty” Purdie – bobni
Crusher Bennett – tolkala
Victor Feldman – tolkala, klaviature
Ralph MacDonald – tolkala
Nicky Marrero – tolkala, cimbale, vokal
Patti Austin – vokal, spemljevalni vokal
Frank “Harmonica Frank” Floyd – spremljevalni vokal
Diva Gray – vokal, spremljevalni vokal
Gordon Grody – vokal, spremljevalni vokal
Lani Groves – vokal, spremljevalni vokal
Michael McDonald – vokal, spremljevalni vokal
Leslie Miller – vokal, spremljevalni vokal
Jennifer James – vokal, spremljevalni vokal
Zachary Sanders – vokal, spremljevalni vokal
Valerie Simpson – vokal, spremljevalni vokal
Zack Snaders – spremljevalni vokal
Toni Wine – vokal, spremljevalni vokal
Produkcija
Gary Katz
Seznam skladb
1. Babylon Sisters
2. Hey Nineteen
3. Glamour Profession
4. Gaucho
5. Time Out Of Mind
6. My Rival
7. Third World Man
