Kraj: Dealvski dom Trbovlje
Datum koncerta: 24.09.2010
Število obiskovalcev: 500
V preddverju Delavskega doma v Trbovljah je v četrtek 23. septembra Milan Kučan svečano odprl razstavo Rdeči revirji + črn križ in tako zastavil štiri dni kulturno- umetniškega dogajanja ob tridesetletnici skupine Laibach. Bivši predsednik države je v govoru tudi povedal, da mora skupina Laibach tudi v novem času in razmerah ohraniti svoje poslanstvo, ki bi ga lahko označili za razkrivanje totalitarnosti in pozivanje k uporu proti njej, ter na koncu pristavil: “Totalitarnosti je v sodobnem svetu tudi na Slovenskem veliko.” Bo že vedel, bi lahko pristavili nekoliko starejši hudomušneži, ki še pomnijo svinčene čase. A če smo povsem iskreni, Laibachov brez bivše države in njenih represivnih organov najbrž sploh ne bi bilo. V današnjih časih si tako odmevne reklame pač ni mogoče kupiti, kar so v tistih letih s pridom izkoriščali tudi drugi očaki slovenske rock avantgarde – Pankrti. A če so slednji propadli skupaj z državo, ki jih je ustvarila, so Laibach zaradi svoje univerzalnosti in večplastnosti preživeli.
A vrnimo se trideset let nazaj. 27. septembra 1980 so Laibachovci v domačih Trbovljah pod pokroviteljstvom ljubljanskega ŠKUCa napovedali svojo prvo razstavo, a so jo lokalne oblasti skupaj s spremnim dogajanjem prepovedale. Ponovna uprizoritev takratnega happeninga in vrnitev na kraj zločina je torej nadvse primerna počastitev zaenkrat še vedno najbolj uspešne slovenske (glasbene)skupine. Totalitarna simbolika dandanes sicer ni več tako prepričljiva in strah vzbujajoča, kot je bila pred tremi desetletji, zato pa je glasba (ki je seveda ne gre preučevati zunaj konteksta spremljevalnega imaginarija) še vedno svojstvena in brezčasna.
Sobotni koncert v Delavskem domu je bil glede programa ponovitev petkovega. Na račun so prišli tudi ljubitelji zgodnjih del skupine, saj so lahko že v prvi uri slišali (resda nekoliko dodelane)skladbe Država in Mi kujemo bodočnost s prvenca ter Krvava gruda in Ti, ki izzivaš, z drugega albuma Nova akropola. Sledilo je nekaj predelav himen z albuma Volk (Amerika, Turčija) nato pa so prišli na vrsto (seveda pogojno rečeno) hiti Tanz mit Laibach in Alle gegen alle. Sicer pa je bilo pogrešati predvsem nekaj več ženskega vokala, s katerim so nas Laibach in Jadranka Juras razvajali na turneji Volk. Mina Špiler, ki je že nekaj časa uradni spremljevalni vokal skupine je tako le enkrat ali dvakrat stopila izza svoje elektronske tipkovnice, pa še takrat so njen glas popolnoma zakrile visoke frekvence megafona, s katerim se je sprehajala po odru. Glasbeni učinek je zmanjšala tudi odsotnost kitar (kar je bilo najbolj občutiti pri skladbi God is God), a dejstvo je pač, da ta inštrument skupina na odru uporablja zgolj občasno.
Tudi drugi koncert je bil tako v slogu zgodnjih Laibach; temačen, Kraftwerkovsko statičen in predvsem monumentalen. Tak, kot bi (z izjemo nekaterih elektronskih pripomočkov, ki jih v tistih časih še niso poznali) moral biti pred tridesetimi leti. Nekaj več muzikaličnosti pa so se verjetno naužili obiskovalci nedeljskega koncerta s katerim so Laibach sklenili dogajanje v revirjih. A dvorane Delavskega doma, ki je bila v tisti uri in štirideset nekakšna duhovna prestolnica države NSK, še zdaleč nismo zapustili razočarani, čeprav vseh državljanskih pravic nismo bili deležni. Z njenim potnim listom so domov namreč odšli le redki zaslužni izbranci, med katerimi je bil tudi Milan Kučan.
foto: Martin Prezelj
Setlista
1. Boji 2. Mi kujemo bodočnost 3. Smrt za smrt 4. Brat moj 5. Krvava gruda 6. Ti, ki izzivaš 7. Država 8. America 9. Anglia 10. Francia 11. Turkey 12. Tanz mit Laiabch 13. Alle gegen alle 14. Du bist unser 15. Hell: Symmetry 16. Das spiel ist aus —dodatek— 17. Nova akropola 18. God Is God
Galerija slik
