Kraj: Ljubljana / Hala Tivoli
Datum koncerta: 01.07.2008
Število obiskovalcev: 3200
Cena karte: 45.00€
Kdo bi si mislil, da bodo neposredno po obisku Johna Fogertya, rokerski utrip Ljubljane pod lupo vzeli še legendarni Status Quo! Rossi in kompanija opogumljeni z lanskim izidom že 28. albuma po vrsti, po svetu še vedno postopajo v iskanju famoznega četrtega akorda, za katerega odkritje pa kot kaže ne ostaja veliko upanja. Na srečo!
Po Fogertyu (RockLine reportaža vas čaka tukaj) se je torej obetal še eden vrhuncev letošnjega koncertnega dogajanja v beli Ljubljani. Težko pričakovanje je v Tivoli napram nastopu Creedence Clearwater “mainmana” za spremembo pripeljalo zajetnejše število obiskovalcev, pravzaprav dobro 3000 glavo množico, kateri so bili kot predjed najprej servirani Ljubljančani Leaf Fat. Čudna odločitev, da ne rečem celo brca v temo, je zbrane z neokusnim kruljenjem gnjavila polnih 45 minut! Leaf Fat so se seveda potrudili po svojih najboljših močeh, oziroma kot se za nadebudno rajo spodobi, a kaj ko fantiči podobno kot večina njihovih vrstnikov trpijo za pomanjkanjem svojskosti in karakterja. Marsikdo si je tako med neumornim poskakovanjem mladcev raje privoščil pivce ali dva, pa četudi je moral zanj (pre) dolgo čakati v savni lokalnega bifeja!
A nič za to! Malo pred pol deseto zvečer so v dvorani še enkrat ugasnile luči, kar je nestrpna publika pozdravila z bučnim aplavzom. Z lahkotnim korakom in na videz prekipevajočo od elana je bilo na odru kmalu moč opazili pojavo Francisa Rossija, ki je avditoriju najprej namenila nekaj sramežljiv pozdravov, preden seje pred nami znašla plesa željna Caroline! Status Quo so od začetka do konca večera dajali vse od sebe, do zadnjega atoma moči in prelepo je bilo opazovati vživete obraze (da intenzivnega znojenja niti ne omenjam) rokerskih dedkov, ki se tudi v pošteno zrelih letih kot igre željna otročad, predajajo razletavanju po odru! Rossijeva banda je seveda veličastno ime glasbenega sveta. Njihov repertoar se vselej brez problemov metamorfira v venček vseljudskih napevov, vse od prvega do zadnjega, napajanimi s skoraj frenetičnim odzivom publike. Siloviti desant uvodnega trojčka skladb je v posmeh tolikokrat omenjenemu četrtemu akordu kvazi glasbenih svetovljanov slikovito demonstriral moč njihove glasbe. Caroline, The Wanderer in ostro odsekani blues rokerski rušilec Rain so k nam pristopile z roko v roki, brez predaha in z nalezljivo neotesanostjo kmalu butnile ob šibak odpor naših bobničev.
Zvokovno gledano je koncert minil brez večjih kiksov, seveda gledano skozi prizmo akustičnosti Hale Tivoli, ki se je v tem pogledu še enkrat več izkazala za mačehovsko gostiteljico. Predvsem Rossijeve kitarske solaže so v primežu močno poudarjenega udrihanja bas linije pogosto izgubljale na jasnosti. Status Quo so po pričakovanju delovali kompaktno ter predvsem neverjetno sveže, sploh za svoja leta, brez nepotrebnih kičastih raztegov in s polno malho enostavnih trikov, prav tistih pikantnosti, ki vedno znova pozitivno vplivajo na poslušalčevo prekrvavitev. Osvežitev posebne sorte je prišla v obliki hammonda vsestranskega Andya Bowna, ki je mestoma presenečal še s prefinjeno odpihanim orgličnimi variacijami na raznobarvne rock & roll tematike. Vseskozi neverjetno preprosto, a za popizdit učinkovito!
Že prej omenjeno kompaktnost je dvojec Rossi in Parfitt po tradiciji velikodušno oplemenitil s stalnim podajanjem vokalnih dolžnosti. Po nepozabnem srečanju s Caroline in brezskrbnem pohajkovanju, ki je vročekrvnemu plesu z brhko deklino sledilo, je z Rain na svoje glasovne karakteristike kmalu opozoril Rick Parfitt! Gospod si je resnično dal duška, vsaj do Rossijeve hudomušne napovedi Beginning Of The End, edine predstavnice mlajše generacije Status Quo napevov, ki je po vzoru predhodnic požela bučen aplavz. Pri poslušanju slednje se je bilo težko ogniti vlečenju vzporednic z železnim Quo repertoarjem, kar gre seveda na rovaš preprostega kombiniranja impaktnosti kitarskih duelov in Rossijevega glasu z neuničljivo boogie ritmiko Johna Edvardsa in Matta Letleya. Slednji se je ob zaključku In The Army Now proslavil še s kratko demonstracijo različnih bobnarskih tehnik, ki pa so se razumljivo uklanjale naelektrenosti ozračja gotovo enega največjih Status Quo hitov. In The Army Now je seveda že davno dosegla kultni status tudi na sončni strani alp, v kar nas je po zborovskem petju na pamet naučenih kitic, ki so v postopnem crescendu praktično iz vseh grl odmevale po Hali Tivoli, na koncu prepričal še vseljudski krik “stand up and fight”!
Vsesplošno prepevanje množice je ostajalo zvesti spremljevalec večine odigranih skladb, seveda predvsem biserov kot so Down Down, melanholične Living On An Iceland, Roll Over Lay Down in seveda obveznih Whatever You Want, kateri je v bisu brezvestno olja na ogenj prilila še Fogertyeva Rockin’ All Aver The World. Odličen vtis je v zaključku malce skazil po mojem mnenju bolj kot ne nepotrebno navržen in predvidljiv venček Rock ‘n’ Roll Music in Berryeve Bye Bye Johnny. Stats Quo arzenal namreč brez dvoma premore mnogo več od omenjenega izpostavljanja veseljaško prirejenih motivov. Konec koncev so nam Quo v dobrih štiridesetih letih glasbenega udejstvovanja navrgli preko 60 hitov, kar jih uvršča na sam vrh rock & roll srenje!
Besedilo: Daniel Pavlica
Fotografije: Barbara Milharčič
Setlista:
1.Caroline
2.The Wanderer
3.Rain
4.Beginning Of The End
5.Don’t Waste My Time
6.Don’t Drive My Car
7.Hold You Back
8.The Oriental
9.Creepin’ Up On You
10.Paper Plane
11.Proposing Medley
12.Big Fat Mama
13.Living On An Island
14.In The Army Now
15.Roll Over Lay Down
17.Down Down
18.Whatever You Want
—dodatek—
19.Junior’s Wailing
20.Rockin’ All Over The World
21.Rock ‘n’ Roll Music/Bye Bye Johnny
Galerija slik
