Liquid Tension Experiment: LTE3

0 110

Založba: Insideout Music
Datum izida: 16. 4. 2021
Produkcija: Liquid Tension Experiment
Dolžina albuma: 61.43 min
Zvrst: Progressive Metal
Ocena: 8.0/10


Liquid Tension Experiment je glasbeni projekt, ki je v letih 1998 in 1999 izdal dva albuma. Potem ni bilo več časa kajti kvartet treh Dream Theatrovcev s King Crimson članom, preprosto ni več našel časa, ne pravega stika, da bi posneli še kak album. Čeprav so Liquid Tension Experiment voz vlekli dalje še nekaj let vsaj s koncertnimi nastopi. Ko je Portnoy Dream Theater pred dobrimi deseti leti zapustil, ni nihče slutil, da bo nenadoma vpet hkrati v več skupin in glasbenih projektov. Samo v zadnjih dveh letih se je znova vpisal na nekaj sveže izdanih albumov (Transatlantic, Neal Morse, Flying Colors), pri čemer pa je bil glavni katalizator tega, da smo sredi letošnjega aprila, po 22 letih čakanja, dobili torej nov Liquid Tension Experiment album, Petruccijev samostojni studijski album, kjer sta ustanovitelja Dream Theater po mnogih letih končno znova zaigrala skupaj. V vse instrumentalnem okolju.

Kvartet, ki je na ponavljajoče vprašanje, ali bo še kdaj posnel kakšnem Liquid Tension Experiment album, odgovarjal diplomatsko z »za enkrat ni planov, a nikoli ne reci nikoli«, je pravzaprav ves material za »LTE3« posnel skozi lanski julij »na skrivaj« v studiu Headquarters, kjer sicer snemajo Dream Theater. Prvenec leta 1998 je v času izida osupnil s svojo nenavadnostjo, izzivalno svežino in adventivnostjo. Takšnih glasbenikov, ki bi tako igrali kot Dream Theater je bilo takrat v primerjavi z današnjimi časi, na sceni neprimerno manj. No, naslednik prvenca – torej album »LTE2«-, je dejansko v večinskem delu glasbene substance ponovil isto, kar je povedal prvenec, zato ni več tako presenetil. Pred »LTE3« je stala kar težka naloga, kako dejansko prikazati na novem materialu nek nov glasbeni napredek. Tega dejansko ni. Prejeli smo izdelek, ki je na trenutke bolj Dreamtheatrovski, kot se je šlo nadejati. Pričakovano je bilo, da bo instrumentalno sem in tja zagotovo ušel v sfere Dream Theater, saj so tri četrtine postave tako ali drugače usodno povezane z Dream Theater in predstavljajo tudi nosilne gradnike zvoka in sloga skupine. Vseeno se je šlo nadejati, da bo kvartet bival znatno manj minut v coni ugodja in da si bo privoščil več usekanih pobegov v eksperimentalne avanture, ki bi se naslanjali tudi na stapljanje z elementi jazzrockovske fuzije ter dostavljali vsaj sledi poizkusov kakršnegakoli izzivalnega rahljanja aranžmajev. »LTE3« bodo z navdušenjem sprejeli vsi Dream Theater feni, poslušali ga bodo zelo radi tudi vsi, ki bi Dream Theater poslušali brez LaBriea na vokalu, pa skupine zaradi pevčevih vokalnih specifik ne poslušajo, tako da zna album »LTE3« zajeti znatno širši rang ‘progoljubcev’ (tudi tistih bolj zahtevnih), kot bi ga novi Dream Theater album.

Najbolj zanimivi skladbi izdelka sta priredba Gershwinove »Rapsodije v modrem«, ki so jo fantje s svojimi dihjemajočimi ročnimi spretnostmi ovinkasto preduhovičili in sije v lucidnosti iskrivih trikov, potegavščin in perfektno učinkujoče kemične naveze kvarteta – kjer ne manjka v enem izmed prehodov niti Levinov »Elephant Talk« vložek (nekje na sedmi minuti igralnega časa). Ekipi ne zmanjka rdeče niti, ko si fantje med seboj podajajo glavni motiv, in ga kot žogico servirajo drug drugemu na tisoč in en način. Izvedbenega dinamita, momenta vrhunske zabave ter nenehne privlačnosti v poslušanju, nikakor ne primanjkuje, sicer pa so fantje to Gershwinovo klasiko preigravali na koncertih že pred več kot desetimi leti. Vselej drugače. Pri tem je tudi Levin izmenjal nekaj rekvizitov, od Chapman sticka do (klasične) bas kitare. Točka albuma, kjer le zasije več jazza in prostosučnih trikov eksperimentiranja, je Chris & Kevin’s Amazing Odyssey. Naslov skladbe izvira iz anekdote, pred več kot dvajsetimi leti, ko je fotograf skupine preden je naredil nekaj promocijskih fotografij Portnoya in Levina pomotoma oklical za Chrisa in Kevina. Tu se sprosti končno nekaj več prostora za Levina, da zgradi svoj zvok s katerim dominira zlasti v zaključnem delu skladbe, kjer pridobiva skladba tudi nekaj oddaljenih karakteristik, ki jih vnaša Levin v glasbo King Crimson. Prav tako prime Levin v tej skladbi mdr. za violinski lok.

Potem sta tu dve skladbi, kjer se fantje umirijo. Sta krajši. Če pripada Chris & Kevin’s Amazing Odyssey Portnoyu in Levinu, pripada Shades of Hope v celoti Rudessu in Petrucciju, pri čemer razvijata lahkotno melodijo, ki bi bila priročna za glasbeno podlago v filmu poljubno srečnega konca. Druga mirnejša točka albuma je njegov ambientalni odklon, ki ga zastopa Liquid Evolution. Izjemno lep instrumental, ki razkazuje, da vsa zgodba o Liquid Tension Experiment ni le tek čez drn in strn, pri čemer se ti iz obeh žepov nenadzorovano usiplje morje not. Prav ta moment hitrostne »hiper-plazije« najavi skupina na novem albumu s sonično bravurozno uvodno eskapado imenovano Hypersonic. To je tista pričakovana reč, na katero so vsi feni projekta čakali več kot dvajset let. Zanimivo pri tem je, da je dejansko edina odigrana v tem načinu. Se pravi, ko spraviš vse na karto razvoja največje možne hitrosti (stresanja not in bobnarskih udarcev na časovno enoto), obenem pa spraviš predstavo oziroma priženeš izvedbo do meje človeške zmogljivosti. Ta skladba vzpostavi v hipu neposredni stik s prvima dvema albumoma (npr. točkama Paradigm Shift ali/in Acid Rain). V nadaljevanju, pa izraža kvartet zlasti več aranžerske zrelosti in imenitnosti, ki jo je pridobil z leti kreativno umetniškega zorenja na individualni ravni. »Sonično besnilo« oziroma uvodna skladba albuma Hypersonic je aranžirana v celoti v izrazito neo-klasicističnem slogu.

Vrhunska sklepna Key To the Imagination, navdušuje zlasti v zadnjih dveh tretjinah, kjer razvija ritemska naveza izrazit bolščavi groove, medtem ko poganjajo glavnino skladbe okrog njene osi potegavščine Rudessa in Petruccija. Oba glasbenika si pri tem izposojata tudi ogromno navdiha v arabeskah oziroma orientalskih lestvicah. S to skladbo se skupina približa na nek način otvoritvi albuma s sonično bliskovitostjo skladbe Hypersonic in krog je smiselno sklenjen tako, da z lahkoto ponovno sprožiš ukaz »predvajaj«.

Ostali sta še dve skladbi. The Passage Of Time, ki deluje kot “izgubljena” skladba Dream Theater albuma »Black Couds And Silver Linings«, le brez Labriea na vokalu, in Beating the Odds, ki zlasti po vložkih Jordana Rudessa, izkazuje nek oddaljen navdih nad likom in delom ikonskega progresivnorockovskega tria Emerson Lake And Palmer.

»LTE3« bo na moč zadovoljil vse ljubitelje lika in dela Johna Petruccija, ter Dream Theater. Kot povedano, ga bodo zelo radi poslušali vsi tisti, ki se malo težje kosajo z vokalno naravo Dream Theater albumov in bi radi uživali le v vse-instrumentalni intaktnosti. In tega je na novem Liquid Tension Experiment albumu seveda na pretek.  Glede na izjemno kilometrino glasbenikov, nepreglednem oceanu izdanih albumov in dejansko dejstvu, da vse štiri glasbenike zelo dobro poznamo in vemo česa vsega so sposobni, je nekoliko manj navdušujoče to, da albumu manjka več raziskujoče drznosti, da ne rečem pobegov proti polju avantgarde, zlasti jazzovske zasoljenosti. Torej več nepredvidljivega šok teatra. Tega bi si namreč z lahkoto privoščili, tako pa zatava album nekoliko prevečkrat v cono komforta z asociacijami na pretekla, že dobro znana glasbena udejstvovanja članov skupine.

Avtor: Aleš Podbrežnik


Seznam skladb:
1. Hypersonic
2. Beating The Odds
3. Liquid Evolution
4. The Passage Of Time
5. Chris & Kevin’s Amazing Odyssey
6. Rhapsody In Blue
7. Shades Of Hope
8. Key To The Imagination

Zasedba:
John Petrucci – kitara
Jordan Rudess – klaviature
Tony Levin – bas kitara, Chapman Stick
Mike Portnoy – bobni

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki