Magic Potion

 Akron, Ohio. Prav enostavno si je predstavljati vonj postane in zlovešče vode Mississipija, čeprav je skoraj pol celine proč. Življenje in čas sta tu zastala. Ni dela. Ni perspektive za mlade in upanja polne ljudi. Ničesar ni, le razočaranje, grenkoba in velika mera bolečine, s katero se mora človek vsakodnevno spopadati ter se boriti, da bi jo vsaj delno odmislil in zmehčal. Lahko ji tudi podležeš. Idealno okolje za srčno in iskreno ter kleno blues glasbo. To so do sedaj pokazali že mnogi bolj ali manj znani poeti delta bluesa. In ravno iz takšnega okolja izhaja akronski duet The Black Keys, ki nam ponuja merico svojega čarobnega eliksirja v obliki albuma Magic Potion. Zvarila sta ga povsem sama v povsem lastnem kletnem studiu. Tokrat je to že četrto darilo vsem ljubiteljem rahlo otožne a vseeno ostre, raskave, starikave, a zato nič manj brezčasne glasbene formule bluesovskega muziciranja.

Primerjajo ju z bolj znanima posebnežema, ki slišita na ime The White Stripes. Verjetno zaradi tega, ker sta tudi onadva oklestila klasično zasedbo skupine na dva člana. To je povsem dovolj, če imaš kaj povedati. Če čutiš ritem in melodijo. Premalo če si prazen in iščeš način za elegantno poziranje ter streljanje salv neumnosti, obešenjaštva in tehnično izpiljenih praznih mašil. Tokrat nam The Black keys pokažeta, da reklo “less is more” še kako prekleto drži. Od prvega akorda in udarca bobnarskih paličic ob opne in hladno kovino činel izžarevata brezkompromisnost in surovo – nežni okus krhkosti, ki se ti zaje do kosti. Četrto dejanje epske poti akronskih upov se razpre s pesmijo ‘Just Got To Be’, ki nakaže česar bomo deležni: fuzz kitare, udarnega bobnanja, ki ne prisega na hitrost, zato pa je vsak ton in udarec tam z namenom. Pevec poje tako iskreno in navkljub temu, da ne postavlja novih rekordov v pevskem razponu, je njegov vokal, ki kot da bi prihajal iz črnega grla (mimogrede: The Black Keys sta v bistvu dva bela mladeniča, ki sta v imenu glasbene srčnosti na klin obesila čisto vse- faks, delo, dotrajana ljubezenska razmerja ter z inštrumenti v rokah odkorakala drzno v neznano, da poskusita srečo), pravi balzam in vezivo, ki veže pesmi v izpovedno celoto. ‘Your Touch’ whitestripeovsko izpeva hrepenenje po fizični telesnosti, žalospev izgubljene ljubezni, izgube, brezupa in zadržanih solz. Vse to pa se elegantno strne v baladi ‘You’re The One’, ki zaziblje album že na samem začetku v meglice narkotične opitosti. ‘Just A Little Heat’ se začne z rifom, ki kot da bi prihajal iz malhe Tommy Bolina. Kmalu se mu pridruži hendrixovski melos, stopnjevanje napetosti in ponovitev uvodne fraze, ki si jo začne človek kmalu nevede požvižgavati cel dan. ‘Give Your Heart Away’ nadaljuje rdečo vezno nit s Hendrixom. ‘Strange Desire’ je svojevrsten nepričakovani prehod iz okvirjev bluesa, ki je znova prepojen s sposojanjem vzorcev in fragmentov pri Jimiju, a sta The Black Keys vseeno izvirna in preoblečeno spleteta svoj zvočni kluster feedbacka, lebdeče melodije in rahlega pritrkavanja senzualnega bobnanja. Plošča se nadaljuje v podobnih nihanjih v razpoloženosti, ki reže kot ponovno nabrušeni zarjaveli in topi nož. Vse do velikega finala, ki bi zlahka bil tudi začetek plošče- pesmi ‘Elevator’, ki je povrnitev v stanje bluesovske melanholije. Meglice okoli Mississipija se ponovno spustijo. Čas je za posedanje na verandi pred hišo. Čas je za novo pivo in tiho razčlenjevanje ali je življenje doseglo svoje dno.

Plošča Magic Potion je, navkljub dejstvu, da ponekod že prav preveč spominja na to, da bi morebiti tako zvenela kakšna izgubljena pesem izpod prstov mrtvih inovatorjev zvoka. Na trenutke spominjata na še enega tihega upornika, ki je marsikdaj preveč spregledan- Bena Harperja. Časi so se menjavali. Blues je preživel. V novi preobleki, z novimi dodatki, a s povsem znanim okusom, ki sede. Nobena glasba nima takega melosa in ritma kot blues. Napaja rock in vse nadaljnje derivate. Je temelj in glavni vodnjak za razumevanje ameriške južnjaške kulture in mislenosti. Ne rabim iti v Akron, da se mi pejzaž razpre na dlani ko zaprem oči in premlevam ob poslušanju glasbe. Produkcija je precej surova, nezglajena in ne sledi današnjim trendom kristalne jasnosti, a ravno to daje albumu čudoviti pridih. Želja po sentimentih je lepo potešena. Nikakor pa ni plošča kakršenkoli presežek. The Black Keys sta pač posebneža, ki se nista pripravljena podrejati zahtevam sodobnih trendov. Igrata glasbo, ki je srčna, iskrena, melanholična in na svoj način jima uspe ob vsem tem preživeti, shajati z glasbo, ki je njuno edino poslanstvo. Kemija je prisotna. Magični napoj je stekel po grlu brez večjih problemov. Prebudila se je le želja po še…