Magnetic North

 Tokrat se nam ameriški nažigači HOPESFALL predstavljajo z novo ploščo MAGNETIC NORTH, ki so jo izdali letos maja pod okriljem založbe TRUSTKILL RECORDS. Začetki banda segajo v leto 1998, ko so se v želji po ustvarjanju dobre in hrupne glasbe zbrali še rosno mladi fantje iz mesteca Charlotte. Dobro leto po nastanku so že izdali prvo ploščo z naslovom THE FRAILTY OF WORDS, na kateri je še odmeval glas danes že nekdanjega pevca Douga Venablea. Kot večina skupin, so si tudi Hopesfall po izidu prvega albuma pridobili nekaj oboževalcev po svetu. Že v letu 2001 je sledil izdani EP z naslovom NO WINGS TO SPEAK OF, katerega so mnogi kritiki enačili s ploščami skupin kot so Underoath in Poison the well. Tokrat so se fantje odločili za menjavo založbe; The frailty of words in No wings to speak of so izdali pri založbi TAKEHOLD RECORDS, ostale plošče pa pri že prej omenjeni Trustkill records. Poleg menjave založbe je prišlo tudi do mnogih kadrovskih menjav v bandu, med najpomembnejše pa moramo prav gotovo šteti zamenjavo pevca/frontmana. Tako je band po nekaj letih zapustil Doug, a ga je kmalu uspešno nadomestil Jay Forrest, s katerim so leta 2002 posneli še eno ploščo – THE SATELLITE YEARS. V dveh letih so fantje nizali uspeh za uspehom in kmalu izdali še eno odlično stvaritev A-TYPES, s katere nam je najbolj poznan hit Icarus. Da pa njihovi oboževalci ne bi predolgo čakali na novo ploščo, se je skupina odpravila na nekaj turnej skupaj s Coheed and Cambria, Eighteen Visions, The Ataris in še nekaterimi skupinami, videli pa smo jih lahko na dobro poznanem WARPED TOURU in na TAKE ACTION TOURU skupaj s prej omenjenimi bandi.

 

Po dolgem čakanju pa so bili udarneži letos spet na delu, saj smo končno dočakali njihov najnovejši izdelek MAGNETIC NORTH, ki pa me je rahlo razočaral, saj se mi zdi, da so fantje rahlo zašli s poti.Vendar to ne velja za vse komade, pač pa le za peščico. Ob prvem poslušanju so se mi pojavljali mešani občutki; nekatere pesmi so res odlične in vredne poslušanja, druge pa so neizmerno dolge, brez repa in glave, kar ob poslušanju celotnega albuma postane malo utrujajoče in naporno. Prvi komad na plošči je RX CONTENDER THE PRETENDER. Začetek v čistem Hopesfall stilu, pa tudi nadaljevanje pesmi je naravnost odlično!!!!! K poslušanju me je pritegnil nažigaški začetek, kateremu je primešan ščepec emo corea z dodanim kričanjem in odličnim vokalom. Moram priznati, da je ta komad eden mojih ljubših iz te plošče. Moje navdušenje nad odličnim začetkom nadaljuje komad SWAMP KITTENS, ki me preseneti s cvilečim začetkom kitar, odličnim refrenom in še boljšim koncem! Vsekakor priporočam vsem tistim, ki si želite mešanico rocka, melodičnega emo in hard corea. Prvo razočaranje pa sledi pri 3. pesmi CUBIC ZIRCONIAS ARE FOREVER. Tukaj ni prav nič privlačnega, zdolgočaseno petje ob počasnih melodijah, ki se razživijo šele proti koncu. Najkrajša pesmica pa je prav gotovo I CAN DO THIS ON AN ISLAND, ki traja le dobro minuto in mi je zelo všečna za poslušanje – ni predolga, poleg vsega pa so edini elementi, ki jo sestavljajo vokal in prištekana kitara, katere melodije so počasne in zelo melodične. Pri 5. komadu SECONDHAND SURGERY mi je všeč začetek, do refrena pa pesem po mojem mnenju izgubi celoten smisel, ki ga na srečo dopolni energičnost refrena in nadaljevanje pesmi proti koncu, ki je tudi tokrat odličen! VACATION/ ADD/ VACATION! je pesem, pri kateri res ne vem, ali je dobra, ali ne. Določeni deli se mi zdijo odlični, spet drugi pa neverjetno dolgočasni. Poslušajte in presodite sami! Brca v temo je tudi 7. komad, ki se imenuje po plošči – MAGNETIC NORTH. Sicer dobro nažiganje na začetku, potem pa spet ista zgodba kot pri prejšnjih, po mojem slabo označenih pesmih. Torej dolgčas! Malo boljši je EAST OF 1989; BATTLE OF THE BAY, z umirjenim začetkom, ki počasi narašča v (še vedno) umirjeno nažiganje. Zaljubila sem se v del pesmi, ki se nam zarola pri koncu komada. Najprej počasno brenkanje po kitarskih strunah, ki spet narašča in pesem dopolni in jo (na mojo srečo) naredi popolno, piko na i pa naredi še hrupnost komada in čustven vokal. Res hudo!!!!!!!!! Še eden mojih ljubših komadov je zagotovo BIRD FLU. Nora sem na začetek in na pesem v celoti… Nima smisla izgubljati besed, saj je vse povezano v neverjetno udarno celoto, brez (že prej večkrat omenjenega) dolgčasa! Končno lahko zasledimo tudi elemente emo glasbe in se lahko upravičeno strinjamo z nekaterimi drugimi kritiki po svetu, da band preigrava tudi (meni najljubšo zvrst glasbe) že večkrat omenjeni emo core. THE CANON je edina samo instrumentalna pesem na plošči, ki nas gotovo prepriča s svojimi težkimi melodijami in se na koncu zlije z enajsto, spet rahlo dolgočasno pesmijo DEVIL S CONCUBINE, kateri so na sredini dodani nekakšni vesoljski prizvoki. Moram priznati, da sem pri tem komadu občutila nekakšno podobnost z dobro poznanimi Atreyu. Testirajte sami! HEAD GENERAL HOSPITAL je predzadnja, dokaj poskočna pesem, ki me je spet navdušila z dobro zaigranimi visokimi in cvilečimi kitarami. Celotno zadevo pa pokvari (pre)dolg konec, ki bi bil sicer čisto OK, če bi bil malo krajši in bolj zanimiv (gre namreč za eno in isto ponavljanje melodije). Še zadnja pesem na plošči pa je PAISLEY. Še kar obetaven začetek me že skoraj prepriča, da bo komad odličen, vendar kmalu ugotovim, da temu ne bo ravno tako. Po dolgem poslušanju ugotovim, da je komad (oprostite izrazu!) navadno sranje. Spet dolgčas, ki se vleče v nedogled, je čisto nasprotje prvi pesmi. Nenavadne počasne melodije in za Hopesfall prav čudaški visoki vokali, ki se prepletajo med seboj, me na noben način niso navdušili. Vse, kar lahko rečem je le to, da je komad eden najslabših od vseh, ki so jih posneli v vsem svojem delovanju. Ko pa že mislimo, da je vsega konec, nas preseneti še bonus song SWASKATUAWAN. Komad v stilu Dead poetic, s kančkom dretja, z obilico nažiganja in z lahko prebavljivimi melodijami in vokalom. Res dobro! Tako se plošča Magnetic North zaključi in vsi že komaj čakamo novo, ki upam, da bo brez večjih spodrsljajev, kot je na tej, naprimer, malo preveč dolgčasa.

Poleg vsega pa moram pripomniti še to, da so vse pesmi malo predolge. Če bi jih fantje le za kanček skrajšali in dodali malo več melodike, bi vse zagotovo zvenelo še bolj poslušljivo.

Pošteno je priznati, da ta plošča res ni tako dobra, kot ostale poprej, lahko pa samo upamo, da bo naslednja veliko boljša. V to pa sploh ne dvomim, saj jim do popolnosti manjka le nekaj dodatkov oz. popravkov in ker vem, da so Hopesfall res kvaliteten in poslušanja vreden band, kar pa zagotovo drži!