Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: It Bites
Založba: Inside Out Records
Izid: year
Ocena: 4.5/5
»Map of the Past« je prvi konceptualni album v povesti legendarnih prog pop rock fuzionistov It Bites, kateri po prenovitvi zasedbe leta 2006 in odličnemu albumu »The Tall Ships« (2008) doživljajo pravcati preporod. Marsikdo izmed dolgoletnih privržencev namreč ne bi nikoli pričakoval, da se bo skupini na prejšnjem albumu pa tudi na koncertnih nastopih tako uspešno posrečila tranzicija v novo ustvarjalno obdobje. Karizmatičnega originalnega kitarista/pevca Francisa Dunnerya namreč ni bilo kar tako zamenjati, a vendarle ga je več kot uspešno nadomestil nič manj ali celo še bolj nadarjeni John Mitchell iz neo prog rockovske skupine Arena (razen tega je večni deloholik znan po sodelovanju s celo množico različnih skupin in projektov), medtem ko je Dicka Nolana na bas kitari prepričljivo nadomestil Lee Pomeroy.
Na »Map of the Past« je skladateljski vpliv Johna Mitchella, ki se je do zdaj že prepričljivo uveljavil v vlogi odrskega in idejnega vodje skupine, še bolj občuten. Mitchell se je še enkrat izkazal kot multi-inštrumentalist, saj se je poleg vloge pevca, kitarista, pisca večine aranžmajev in besedil, prepričljivo preizkusil še na violini. Hkrati je njegov vokal pri katerem ni nikoli skrival močnega vpliva legendarnega Petra Gabriela (ex-Genesis) dosegel še večji napredek v primerjavi s prejšnjim albumom, kar je resnično fascinantno, sploh za vse tiste, ki se spomnimo njegovih skromnih pevskih začetkov pri lastni, alter rockovski zasedbi The Urbane.
»Map of the Past« je po naravi izrazito melanholičen album pri katerem melodija, kot pomemben del dolgoletne It Bites tradicije, igra ključno vlogo. Ravnotežje med power baladami in simfonično rockerskimi ‘zažigači’, kjer Mitchellova kitara prevzame glavno pobudo, je vnovič zelo dobro uravnovešeno. Skladbe na albumu se med seboj lepo prelivajo ter na ta način prepričljivo pripovedujejo koncept o svetu iz davne preteklosti, katerega je navdahnilo odkritje stare družinske fotografije. Gre za priklon zgodovinskemu obdobju na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ko se je viktorijanska doba končala pri čemer se usmerja na usode ‘navadnih’ ljudi, ki so bili vpeti v pomembne zgodovinske dogodke (burske vojne, potop Titanika, 1. svetovna vojna itd).
Albumu torej ne primanjkuje klasičnega britanskega patriotizma, kar je dandanes v obdobju vsesplošne, tudi glasbene amerikanizacije celo pri pregovorno patriotskih Britancih postal precej redek pojav. It Bites svoj domovinski zanos predstavijo na zdrav in neposiljen način, se pravi brez kančka patetike ali morebitnega občudovanja britanskega imperializma, tako da ni panike, da bi se komu med poslušanjem besedil slučajno obrnil želodec. Edino kar znajo pogrešati številni dolgoletni privrženci je njihov karakteristični pobalinski humor, ki je bil sestavni del vseh prejšnjih albumov. Z Mitchellom v postavi so se po tej plati precej zresnili, kar je po eni strani dobro, saj je dokaz večje ambientalne zrelosti.
»Map of the Past« ima posrečen, med seboj dopolnjujoči se, konceptualni začetek in konec, pri čemer so It Bites uporabili različne izseke iz starih radijskih oddaj, ki zvenijo kot da bi bili posneti na gramofonsko ploščo iz ‘predpotopne’ ere. Kontemplativna narava albuma se pokaže že na uvodni power baladi »Man in the Photograph«, ki je glavni vir navdiha za koncept in naslovnico z vojakom. Mitchellov vokal je poln nostalgičnega patosa, medtem ko se v ozadju pretakajo slavnostno obarvani simfonični aranžmaji v domeni klaviaturista Johna Becka. Prvi ambientalni kontrast nastopi z udarnim »Wallflower«. To je na mogočnem kitarskem rifu utemeljena kompozicija, ki ne skriva neo prog rockerskega šarma na račun kompleksnih sintetizatorskih tekstur v ozadju. Pri tem si Mitchell v čašo nalije strupenega octovca ter se na idealističen način poda v najbolj mračne kotičke viktorijanske Anglije. Naslovna stvaritev je prežarčena z optimističnim ambientom in predstavlja trenutek, ko It Bites skozi krajšo inštrumentalno sekcijo prvič demonstrirajo izjemno tehnično dovršenost in uigranost. Mitchell je vnovič odličen pri svoji vokalni interpretaciji, medtem ko so mu pri melodičnem refrenu v močno oporo dobre spremljevalne vokalne harmonije.
»Clocks« ima spokojen, skorajda ‘zimski’ ambient, saj se v ozadju ves čas pretakajo nežni aranžmaji, medtem ko za izdatno magijo poskrbijo potentne kitarske pasaže in ekspresivni vokal enega najbolj talentiranih prog rockovskih glasbenikov naše dobe. Škoda edino, da je refren nekoliko preveč repetativen, da bi lahko skladba kot celota vzletela iz začrtanih power baladesknih okvirjev. »Flag« od vseh kompozicij na »Map of the Past« brez dvoma najbolj potegne na ‘zlato obdobje’ It Bites osemdesetih, kar pomeni, da gre za idealno fuzijo med progom in pop rockom na račun združevanja melodičnih aranžmajev in kompleksnih ritmičnih fines. »The Big Machine«, ki vrhunec doseže prek epskega refrena, vsebuje pompozne simfonične aranžmaje in razdražen kitarski rif. Mitchell to pot doseže nekaj presenetljivo visokih vokalnih registrov, katerih prej pri njemu nismo bili vajeni. Na ritmično pošteno razigranem »Cartoon Graveyard« Mitchell in tovarišija uspešno združijo klasično It Bites ambientalno hudomušnost z mračnimi simfoničnimi niansami, ponavadi značilnimi za neo prog rockovske prvake Arena.
Melanholični »Send No Flowers« je ovešen s sakralnimi aranžmaji na orglah, kar v navezi z besedilom ustvari ambient nekakšne britanske limonade iz črno-belih filmov, ko se oficir odpravlja v vojno in daje zadnja navodila zaskrbljeni ženi. Nekoliko depresivno vzdušje uspešno razpihnejo inteligentno vpletene, razsekane kitarske pasaže. Z živobarvnimi sintetizatorskimi teksturami zasoljeni »Meadows and the Stream« si zasluži oznako najbolj ambiciozne in kompleksne kompozicije na albumu, saj ob dramatičnem refrenu vsebuje kar nekaj zanimivih časovnih prehodov, ki bodo navdušili vse ljubitelje prog rockovske plati te kultne skupine. Na nežnih zvokih klavirčka položena žalostinka »The Last Escape«, kjer Mitchell vnovič dobi priložnost, da se izkaže kot tisti art rockovski pevec, ki je v zadnjem obdobju najbolj napredoval, ima slavnostno vzdušje pri čemer ne manjka okusnih inštrumentalnih fines, kar še posebno velja za gastronomsko solažo na slide kitari. Kratka akustična balada »Exit Song« predstavlja posrečen konceptualni zaključek.
It Bites so z »Map of the Past« ustvarili imeniten konceptualni album z izjemno lepim kontemplativnim ambientom, kateri, kljub njegovi, ‘spominov na stare dobre čase’, polni naravi, še zdaleč ni namenjen samo tipični britanski duši. Temeljni razlog, zakaj so z njim It Bites potrdili unikaten status osamljenih zanesenjakov, ki uspešno združujejo prog in pop rock, je brez trohice dvoma Mitchellova vokalna bravuroznost ter pestra in raznovrstna ponudba kitarskih umetnin ob čemer pa se seveda ne sme prezreti prispevka njegovih inštrumentalnih pajdašev, ki svoje naloge vnovič opravijo z odliko.
Zasedba
John Mitchell (Arena) – kitara in vokal
Lee Pomeroy (Rick Wakeman Band) – bas kitara
John Beck – klaviature
Bob Dalton – bobni
Produkcija
It Bites
Seznam skladb
1. Man In The Photograph
2. Wallflower
3. Map Of The Past
4. Clocks
5. Flag
6. The Big Machine
7. Cartoon Graveyard
8. Send No Flowers
9. Meadow And The Stream
10. The Last Escape
11. Exit Song
