Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: McDonald And Giles
Založba: Virgin Records
Izid: year
Trajanje: 45:23
Ocena: 4/5
Konec decembra 1969, nedolgo po koncu severnoameriške turneje, se z razpadom originalne postave progresivno rockovskih titanov King Crimson zgodi dogodek, katerega še danes obžaluje marsikateri izmed njihovih oboževalcev. Glavna “krivca” za razpad legendarnega kolektiva, ki se je med nesmrtne zapisal predvsem s pionirsko prog rockovsko mojstrovino “In The Court Of The Crimson King” (1969), sta bila genialni multi-inštrumentalist Ian McDonald in bobnarski posebnež Michael Giles, katerega je Stewart Copeland (The Police, ex-Curved Air) ob neki priliki omenil kot svoj glavni vzor. Giles je sicer kot priložnostni glasbenik s svojimi nekdanjim kameradi sodeloval še na njihovem drugem albumu “In The Wake Of Poseidon” (1970) od koder je v ta kratkotrajni skupni projekt z McDonaldom pripeljal svojega brata Petra na bas kitari.
Njun prvi in edini skupni album, preprosto imenovan kar “McDonald And Giles”, med King Crimson privrženci še danes upravičeno uživa kulten status, medtem ko ob času izida kakega daljnosežnega odmeva, kljub gostovanju legendarnega klaviaturista in pevca Stevea Winwooda (ex-Spencer Davis Group, Traffic, Blind Faith) na sekciji “Turnham Green”, ni dosegel. McDonaldov glavni vzrok za odhod od King Crimson je bilo nestrinjanje z njihovim poglavarjem, kitaristom Robertom Frippom okrog nadaljnje glasbene usmeritve, saj mu niso dišale nekatere vse bolj mračne ambientalne tendence na čelu s kompozicijami kot je bil zlovešči ep “Mars” (kasneje preimenovan v “Devil’s Triangle”).
Ian, nekdanji član vojaškega orkestra, je po lastnih besedah vedno želel ustvarjati kar se da pozitivistično glasbo. Tovrstne težnje je na “McDonald And Giles” tudi uresničil, saj album ob vzdrževanju poudarjene strukturalne kompleksnosti posameznih del odseva tisto nežnejšo, melodično in pastoralno stran originalnih King Crimson za katero je imel Fripp v naslednjih letih vse manj posluha. Na nekaterih skladbah za kratek čas zaživi tisto melanholično-pastoralno vzdušje, katerega se je bilo moč naužiti na legendarnem King Crimson prvencu, čeprav sta se vsestranska glasbenika trudila, da bi bilo čim manj tovrstnih sorodnosti. Zato na albumu recimo tudi ni zaslediti uporabe melotrona, kar je glede na McDonaldovo pionirstvo pri uporabi tega legendarnega klaviaturskega inštrumenta precejšnje presenečenje. Nadebudna glasbena tovariša sta v svojo kompleksno glasbeno mešanico zlila številne različne elemente folka, bluesa, klasičnega rocka, simfonike in jazza. Veliko energije sta vložila v uporabo sakralno zvenečih večglasjih ter številnih romantičnih simfoničnih aranžmajev. Vokale sta si medsebojno porazdelila, saj sta imela srečo, da sta bila dokaj solidna pevca.
Z vsemi žavbami podmazana glasbena pajdaša svoje skladateljske in inštrumentalne odlike uspešno demonstrirata že na otvoritvenem epu “Suite in C”, kateri je razdeljen v več avanturističnih sekcij. S svojim psihadeličnim uvodom, uporabo eteričnih vokalov ter pastoralno melodijo na akustični kitari nekoliko potegne na nekatere stvaritve poznih Beatlov v stilu “Strawberry Fields Forewer”, medtem ko mogočni simfonični aranžmaji na klaviaturah in duhovit vnos flavte opominja na prakso nekaterih skupin iz t.i. Canterbury scene. Med sekcijo “Turnham Green” vskoči na pomoč gospod Winwood z odlično solažo na orglah oziroma klavirju s čimer kompozicijo za kratek čas popelje v precej bolj kompleksnejše vode, kjer ne manjka pustolovskih inštrumentalnih vložkov. Njegovi Traffic so ob istem času v bližnjem studiu snemali kultni album “John Barleycorn Must Die” (1970), zato za Stevea ni bil nikakršen problem, da se za kratek čas pri snemanju pridruži tudi dvema starima znancema. Nekateri prehodi prek pihalnih vložkov v hipnotične orkestralne aranžmaje so zares odlično izpeljani in se jih ne bi sramovali niti King Crimson, čeprav se zraven ves čas ohranja veselo, pozitivistično vzdušje.
Odlična pastoralna balada “Flight Of The Ibis” ima sorodno melodijo in ritem kot King Crimson klasika “Cadence And Cascade”, vendar vsebuje popolnoma drugačno besedilo. Tenkočutna kombinacija akordov na akustični kitari ob spremljavi hipnotičnih zborovskih vokalov vzdržuje romantično melodijo ter pastoralni ambient. Naslednja ljubezenska balada “Is She Waiting?” s svojo ganljivo melodijo in petjem odseva redek odkrito melanholični trenutek albuma, čeprav še zdaleč ne gre za tisto fatalistično melanholiko, ki sta jo McDonald in Giles demonstrirala kot člana King Crimson. “Tomorrow’s People-The Children Of Today” je klasična prog rockovska zakuska, razdeljena v dva dela, znotraj katere je moč uživati v številnih menjavah inštrumentalnih sekcij in spremembah vzdušja. Duhovita raba pihal in melodična vokalna harmonija je speljana skozi bluesovsko kitarsko frazo, čemur sledi izjemna bobnarska solaža. Slednja je v prihodnosti doživela tragikomično usodo, saj je bila prek zvočne manipulacije večkrat uporabljena za ritmične kulise nekaterih ameriških raperjev. Album se zaradi tega dandanes seveda nič boljše ne prodaja. Prog sladokusci se bodo obliznili tudi ob vnosu trombona, duhoviti solaži na flavti ter veličastnih orkestralnih aranžmajih na klaviaturah s katerimi magični duet obogati preprosto osrednjo melodijo na kitari.
Najboljšo kompozicijo s katero sta več kot upravičila svoj sloves prog rockovskih pionirjev, vrhunskih skladateljev in mojstrov svojih inštrumentov pa predstavlja zaključni, več kot 21-minutni super ep “Birdman”, ki je razdeljen v šest med seboj povsem različnih sekcij. Metafizično besedilo je v svoji prepoznavni poetični maniri prispeval nihče drug kot originalni King Crimson tekstopisec Peter Sinfield. “Birdman” navkljub svoji epski dolžini mine neverjetno hitro, saj so posamezne sekcije ritmično dovolj razgibane, raznolike in polne nenadnih preobratov, obenem pa se navkljub kompleksnosti ves čas vzdržujejo nadvse prijetni, večinoma pastoralni motivi v katerih je moč uživati od začetka do konca. Giles s številnimi kompleksnimi prehodi in rabo nekaterih poliritmičnih načinov v sem sijaju potrdi sloves bobnarske legende o kateri je zaradi njegovega nizkega javnega profila danes premalo govora, medtem ko McDonald še enkrat navdušujoče demonstrira svojo inštrumentalno vsestranskost.
“McDonald And Giles” je odličen dokument dveh legendarnih glasbenikov, ki sta uspešno demonstrirala, da se povsem dobro znajdeta tudi v samostojnih vodah. Njun lahkotnejši in ambientalno svetlejši pristop ob vzdrževanje kompleksnosti značilne za njuno nekdanjo skupino, je porodil kulten album, ki je boljši od večine samostojnih prvencev nekdanjih King Crimson članov. Navkljub številnim odlikam s katerimi se ponaša edini izdelek sanjskega dueta, bo ta tudi dandanes ostal zanimiv predvsem ljubiteljem King Crimson in morda še kakemu prog rock entuziastu, ki rad podoživlja trenutke, ko je bil prog še v svojem mladostnem razcvetu. Na žalost je bil to njun edini izdelek, čemur je v prvi vrsti botroval slab komercialni uspeh. McDonald je kasneje postal član originalne postave AOR prvakov Foreigner ter z njimi posnel prve tri albume, nakar se je udejstvoval kot priložnostni glasbenik ter posnel samostojni album “Driver’s Eyes” (1999). Giles, kateri nikoli ni maral pretirane publicitete, je leta 1978 posnel solo album “Progress” (ta je izšel šele leta 2002), obenem sodeloval kot priložnostni glasbenik, nato pa se za več let umaknil iz glasbenega biznisa. Oba sta mnogo let kasneje ponovno združila moči kot člana 21st Century Schizoid Band-a, tribute banda, sestavljenega iz nekdanjih King Crimson članov, a to je že neka druga zgodba.
Zasedba
Ian McDonald – kitara, klavir, orgle, saksofon, flavta, klarinet, vokal
Michael Giles – bobni, tolkala, vokal
Peter Giles – bas kitara
GOSTUJOČA GLASBENIKA:
Steve Winwood – orgle, klavirska solaža na “Turnham Green”
Michael Blakesley – trombon na “Tomorrow’s People”
Produkcija
Ian McDonald in Michael Giles
Seznam skladb
1. Suite in C including Turnham Green, Here I Am and others
2. Flight of the Ibis
3. Is She Waiting?
4. Tomorrow’s People – The Children of Today
5. Birdman involving The Inventor’s Dream (O.U.A.T.), The Workshop, Wishbone Ascension, Birdman Flies!, Wings in the Sunset, Birdman – The Reflection
