Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Trapeze
Založba: Threshold
Izid: year
Trajanje: 40:14
Ocena: 4/5
»Medusa« je bil drugi album kultnih britanskih trdih rockerjev Trapeze, katere se danes najbolj pogosto spominjamo kot prve profesionalne zasedbe legendarnega pevca in basista Glenna Hughesa (Black Country Communion, ex-Deep Purple, Black Sabbath) pa tudi žal že pokojnega kitarista Mela Galleya (ex-Whitesnake) in ‘zloglasnega’ bobnarja Davea Hollanda (ex-Judas Priest). »Medusa« je izšel v istem letu kot njihov prvenec, a je kljub temu predstavljal skorajda radikalno slogovno prevetritev proti precej bolj blues in funk rockerskim slogovnim vetrovom ter skorajda popolno opustitev elementov folka, psihadelike in simfonike. Trapeze so po odpustitvi klaviaturista/flavtista/kitarista Terrya Rowleya in pevca/trobentača Johna Johnsa do leta 1973, ko se je Hughes ‘preselil’ k Deep Purple, delovali v podobi prej omenjenega tria, ki bi dandanes vsekakor predstavljal pravcato zvezdniško zasedbo, tedaj pa je šlo za praktično neznana imena, saj komercialnega uspeha ni bilo od nikoder.
Navkljub temu, da so še vedno čakali, da jih množice glasbenih ljubiteljev zares opazijo, je za njimi stala močna podpora založbe Threshold ter The Moody Blues basist/pevec John Lodge, kateri je vnovič poskrbel za produkcijo. Izjemni talent je bil nedvomno tu, samo še izbrusiti ga je bilo treba in »Medusa« je pomenil pravo korak v to smer ter hkrati izjemen zrelostni in kvalitetni preskok naprej od Trapeze prvenca, kateri je izšel komaj nekaj mesecev prej. Nekaj skladb iz tega albuma na čelu z »Black Cloud«, »Your Love Is Alright« in »Medusa« Hughes še vedno izvaja na svojih samostojnih koncertnih nastopih, kar pomeni, da ga nanj vežejo lepi spomini.
Kvaliteta posameznih kompozicij na »Medusa« je nesporna in predstavlja izjemen historični biser, ne samo za vse ljubitelje Deep Purple in Hughesove solo kariere, temveč za vse zaljubljence v težki rock in blues rock. Hughesov že tedaj briljantni vokalni pristop v katerem ni manjkalo ameriških vplivov soula in r’n’b-ja je na »Medusa«, ko ga pri tem ni oviral na predhodnem albumu povsem odvečni dodatni vokalist Johns, postal še bolj avtoritativen. Album je po atmosferi tudi na splošno precej bolj mračen in udaren v primerjavi s predhodnikom, saj Galley ne skopari s ponudbo rušilnih kitarskih rifov, medtem ko Holland z brezkompromisnim pristopom pri rušenju bobnarske postavitve na vsakem koraku dokazuje zakaj je z leti postal eden najbolj cenjenih težko metalskih bobnarjev vseh časov. Hughes je poleg tega v skokovitih korakih napredoval tudi v vlogi imenitnega, razmeroma inovativnega bas kitarista, kateri ni varčeval s temperamentnimi bas linijami.
»Black Cloud« je nostalgično obarvan hibrid med blues rockom in trdim rockom na katerem se lahko slišijo vplivi skupine Free, v tistem času prvakov na tem področju. Mogočen kitarski rif spremljajo razgibani bobnarski prehodi, kravji zvonci in Hughesov raztogoten vokal. Galley vmes na kitari postreže tudi s kratko, a pikantno blues solažo Številne skladateljske finese, ki odlikujejo to Trapeze klasiko je Hughes še dolgo ohranil v svojem skladateljskem izrazoslovju. Tako kot glavnina del, ne samo na tem albumu, temveč v celotnem Trapeze opusu, vsebuje besedilo, ki je daleč od kakega intelektualnega presežka, saj se nanaša na srčne bolečine povezane s srečanji z usodnimi ženskami.
Več kot osem-minutni »Jury« bi se lahko pogojno označilo kot progresivni hard rock ali, še bolje, proto metal, saj ob vsesplošni udarnosti vsebuje kar nekaj zanimivih časovnih prehodov in nenadnih sprememb tempa od akustično obarvanega uvoda naprej, ko kot grom iz oblačnega neba vpade udarni, skorajda ‘Sabbath-ovski’ kitarski rif ter vse skupaj popelje v izrazito mračne ambientalne vode. Mladi Hughes vnovič briljira s svojo čustveno naelektreno in obenem tehnično nadvse zahtevno pevsko predstavo. Vmesni, navidezno umirjeni akustični trenutek je zgolj zatišje pred končnim ‘metalskim’ izbruhom togotnosti. »Your Love Is Alright« predstavlja dokaj zabaven funk rockovski eksperiment na katerem Hughes ob spremljavi hudomušne kitarske fraze in odsekanih ritmičnih fines opravi najboljšo možno imitacijo svojega velikega mladostniškega idola Stevieja Wonderja. Krajše bluesvoske improvizacije se dobro podajo sicer precej klišejskemu, seksualno naelektrenemu besedilu.
Na »Touch My Life« poskuša Hughes očarati poslušalstvo z blues šarmom, kar se mu popolnoma posreči, tako v vlogi bravuroznega pevca kot energičnega basista, medtem ko ga z ognjevitimi kitarskimi finesami spremlja Galley in si Holland daje opravka z divjimi, za tiste čase kar se da hitrimi bobnarskimi krošeji. Kaotičen zaključek je namenjen predvsem Hughesovemu učinkovitemu doseganju visokih vokalnih frekvenc. »Seafull« je melanholična blues rockovska balada z ‘jokajočimi’ kitarskimi pasažami ob katerih se odlično poda Hughesova srce parajoča pevska predstava. Slednjo občasno sekajo ognjeviti bobnarski prehodi sicer pa večino časa vlada izrazito žalostna atmosfera.
Na »Makes You Wanna Cry«, še enemu udarnemu blues rockerju s funkovskimi ritmičnimi finesami, glavno vokalno pobudo prevzame Galley, medtem ko Hughes ob spremljavi srditih kitarskih pasaž in krepkih bobnarskih fines zavzeto polaga odebeljene bas linije. Zaključna, naslovna skladba, se pravi »Medusa« je klasika in najbolj znana stvaritev na albumu, katero se lahko vnovič okarakterizira kot proto metal oziroma progresivni trdi rock, medtem ko vseskozi vlada izrazito mračna in melanholična atmosfera. Umirjenemu in skrivnostnemu uvodu na akustični kitari sledi postopen prehod v udarno sekcijo, katero napove polnomasten kitarski rif in Hughesovo razjarjeno pevsko repenčenje, ko je jasno, da njegovim težavam s prevrtljivimi ženskami ni videti konca. Holland z ognjevitimi bobnarskimi krošeji vnovič ruši vse pred seboj. Nenadne spremembe tempa in časovni prehodi med umirjenimi in udarnimi sekcijami te sijajne kompozicije so zelo dobro izpeljani, medtem ko Hughes vnovič, še posebno pa v dramatičnem zaključku, navduši kot mojster vokalno-čustvene variabilnosti.
»Medusa« je bil nadvse kvaliteten dokument počasi vzpenjajočih se Trapeze, ki so samo v nekaj mesecih naredili izjemen zrelostni napredek od obskurne skupine, ki je slogovno še iskala samo sebe do energičnega trdo rockerskega banda s srcem. Zanimivo, kako različne usode so mnogo kasneje doletele ta kultni trio; Hughes s solo kariero in ‘zvezdniško’ skupino Black Country Communion še vedno doživlja lepe uspehe, Galley je danes že nekaj let pokojnik, medtem ko Holland v času te recenzije še vedno čaka, da ga izpustijo iz zapora, kjer sedi zaradi poskusa pedofilskega napada na svojega glasbenega učenca.
Zasedba
Glenn Hughes – vokal, bas kitara, klavir
Mel Galley – kitara, spremljevalni vokal
Dave Holland – bobni
Produkcija
John Lodge
Seznam skladb
1. Black Cloud
2. Jury
3. Your Love Is Alright
4. Touch My Life
5. Seafull
6. Makes You Wanna Cry
7. Medusa
