Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Trapeze
Založba: Threshold
Izid: year
Trajanje: 37:42
Ocena: 4.5/5
Kultni britanski trdi rockerji Trapeze bodo v zavesti večine ljubiteljev težko rockerskih zvokov za večno ostali zapisani kot prva profesionalna skupina legendarnega pevskega šampiona in basista Glenna Hughesa (Black Country Commuion, ex- Deep Purple, Black Sabbath). V času, ko je izšel tretji Trapeze album »You Are the Music…We’re Just the Band« so se slednji nahajali ravno na vrhuncu svojih artističnih moči. Poleg Hughesa za katerega je bil to poslednji album s to skupino pred odhodom k Deep Purple, kamor je leta 1973 odšel kot zamenjava za Rogerja Gloverja in sprva, pred prihodom Davida Coverdalea, tudi za Iana Gillana, sta se pri Trapeze tedaj kalila tudi imenitni, žal že pokojni kitarist Mel Galley in kultni bobnar Dave Holland, ki bo, kljub pedofilski aferi, ostal zapisan med najboljšimi težko metalskimi bobnarji vseh časov.
Duhovito naslovljeni tretji Trapeze studijski dosežek je predstavljal še en slogovni korak naprej pri artističnem dozorevanju te kultne težko rockovske skupine, saj so v tej fazi kariere odprli dveri precej večji dozi živobarvnih elementov funka, soula ter r’n’b-ja v primerjavi s predhodnikom »Medusa« (1970) od katerega se je ta album razlikoval tudi po splošni atmosferi, saj je bil zavit v precej bolj svetle, optimistične in živahne ambientalne odtenke. ‘Zvezdniški’ trio je bil še vedno porok trdo rockerske udarnosti, a je v posamezne kompozicije vnesel izdatno dozo subtilnih fines pri čemer so jim tokrat pomagali številni imenitni priložnostni glasbeniki kot so bili Rod Argent (Argent, The Zombies) na električnem klavirju, Jimmy Hastings (Caravan) na alto saksofonu, BJ Cole (Cochise) na pedal steelu, Kirk Duncan na električnem klavirju in Frank Ricotti na vibrafonu.
Že na uvodnem »Keepin’ Time«, okusni fuziji funka in bluesa, Trapeze trio seva z novo, precej bolj prefinjeno in samozavestno energijo, ko se čuti, da imajo stvari trdno pod nadzorom. Hughesove subtilne bas linije se lepo prepletajo čez udarne Galleyeve kitarske pasaže, medtem ko Holland na umetelen način tempira svoje udarne bobnarske krošeje. Glennov vselej impresivni vokal je v primerjavi s prejšnjima dvema Trapeze albumoma v tej fazi že dozorel na tisto čustveno-izpovedno in tehnično raven s kakršno je zaslovel pri Deep Purple. Klasika »Coast to Coast«, katero gospod Hughes še dandanes rad izvaja med svojimi solo nastopi, se poleg pričakovanega blues melosa ponaša tudi z nekaterimi nadvse prefinjenimi soul finesami, ki lepo stopnjujejo njeno vsesplošno blagodejno atmosfero. ‘The voice of rock’ ob nežni akustični spremljavi vse skupaj odpoje z zavidljivo mero subtilnosti in patosa, medtem ko njegova barva glasu prav zabavno potegne na Stevieja Wonderja.
S funkovskimi ritmičnimi elementi zabeljeni »What Is a Woman’s Role« je navkljub svojemu izrazito mačističnemu naslovu pa tudi besedilu po glasbeni vsebini še en nadvse prefinjen dosežek s številnimi subtilnimi kitarskimi finesami in briljantno Hughesovo pevsko predstavo, ko možakar z izjemnim prehajanjem od visokih do nizkih leg ‘razpara svoje ranjeno srce’. Galley vmes navduši z bravurozno kitarsko solažo, kakršna je lahko plod le velikega mojstra kitarske subtilnosti. Udarni »Way Back to the Bone« je nesramno učinkovita mešanica bluesa in funka na čelu z mogočnim trdo rockerskim rifom, kjer Trapeze prvič na albumu pošteno nabrusijo svoje zobe. Hughes vnovič na briljanten način variira, tokrat v pevski vlogi ‘gromoglasnega, prepotentnega seksualnega razgrajača”, medtem ko njegova tovariša navdušujeta s ponorelimi bobnarskimi stampedi oziroma ognjevitimi kitarskimi variacijami. »Feelin’ So Much Better Now« je polnokrven blus rocker s sapico soula na račun Hughesove izborne pevske predstave in subtilnih klavirskih aranžmajev v režiji Roda Argenta. Izrazito visoka večglasja pod Glennovo taktirko poskrbijo za izdatno mero melodramatike, medtem ko osrednjo melodijo zaznamujejo mogočen kitarski rif ter inteligentni bobnarski prehodi.
»Will Our Love End«, eden najboljših trenutkov v celotni Trapeze karieri, je prelepa balada s čudovitimi jazzovskimi variacijami na alto saksofonu v režiji Jimmya Hastingsa in električnem klavirju, medtem ko Hughes vnovič osupne s svojo čustveno izjemno globoko pevsko predstavo. Seveda znotraj melodramatične atmosfere ne manjka tudi subtilna kitarska solaža v domeni gospoda Galleya. Razgrajaški »Loser« je temperamenten in melodičen trdi rocker, ki je, po pričakovanjih, speljan po funkovskih ritmičnih smernicah, medtem ko glavni tempo med srboritimi bobnarskimi krošeji narekuje srdit kitarski rif. Glenn tudi tokrat blesti s čustveno ‘kamelonsko’ pevsko predstavo in skokovitim prehajanjem med visokimi in nizkimi legami pri čemer doseže nekaj nesramno visokih vokalnih frekvenc. Naslovna stvaritev, se pravi »You Are the Music, We’re Just the Band« je popolnoma funk rockovsko zabeljen zaključek na katerem manjka samo še pompozna pihalna sekcija kakšnih Earth, Wind and Fire pa bi bil komercialni uspeh zagotovljen, medtem ko bi ob Hughesovi strastni pevski predstavi kak laik še danes pomislil, da gre za kakega temnopoltega in z afro-look frizuro ‘okronanega’ soul pevca, ki se med petjem zvija v pisanih hlačah na zvonec.
Mojstrovina »You Are the Music…We’re Just the Band« še danes predstavlja vrhunec Trapeze diskografije, ko so se slednji prvič in zadnjič lahko po kakovosti povsem enakovredno merili z najboljšimi težko rockerskimi skupinami svojega časa. Galley in Holland sta, kljub bolečemu udarcu, ki ga je predstavljal Hughesov odhod k Deep Purple, s Trapeze nadaljevala naprej ter posnela še nekaj studijskih in koncertnih albumov ter aktivno koncentrirala. Ironično jim je po Glennovem odhodu za kratek čas šlo komercialno celo boljše, saj so zaradi Hughesove asociacije z Deep Purple, postali precej bolj prepoznavni in začeli celo nastopati v manjših arenah po ZDA. Vendar je bilo to dokaj uspešno obdobje (v tem času si je pri Trapeze služil kruh tudi bodoči Uriah Heep pevec Pete Goalby), ki se je končalo po ponesrečenem poskusu vnovične združitve s Hughesom leta 1976 in s Hollandovim odhodom k Judas Priest leta 1979, precej kratko. Z Galleyevim odhodom k Whitesnake leta 1982 je bilo Trapeze zgodbe dokončno konec, če se ne šteje sila kratkotrajne in neuspešne vnovične (koncertne) združitve s Hughesom na začetku devetdesetih.
Zasedba
Glenn Hughes – vokal, bas kitara, klavir, spremljevalni vokal, ritem kitara
Mel Galley – kitara, spremljevalni vokal
Dave Holland – bobni, tolkala
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
B J Cole – pedal steel na “Keepin’ Time” & “Coast To Coast”
Rod Argent – električni klavir na “Coast To Coast”, klavir na “Feelin’ So Much Better Now”
Kirk Duncan – električni klavir na”What Is A Woman’s Role”
John Ogden – tolkala na “What Is A Woman’s Role”
Frank Ricotti – vibrafon na “Will Our Love End”
Jimmy Hastings – alto saksofon na “Will Our Love End”
Produkcija
Trapeze
Seznam skladb
1. Keepin’ Time
2. Coast To Coast
3. What Is A Woman’s Role?
4. Way Back To The Bone
5. Feelin’ So Much Better Now
6. Will Our Love End
7. Loser
8. You Are The Music, We’re Just The Band
