Založba: Dallas Records
Datum izida: maj 1997 / 18. 4. 2025 (vinilni ponatis)
Produkcija: Zvonko Tepeš
Dolžina albuma: 46.46 min
Zvrst: Punk Rock / Hard Rock / Hip-hop
Ocena: 8.0/10
Kupi album!
Založba Dallas že lep čas skrbi za obujanje temeljnih del, ki so krojile in še naprej krojijo podobo slovenske rock glasbe. Prvenec Mi2 z nazivom »Črtica« definitivno sodi mednje. Kakorkoli je zadeva zrasla na zelo omejenem finančnem budžetu, pa sta Jernej in Fiki že v sami iztočnici prinesla k vsemu skupaj nekatere stvari, ki jih ne kupi noben denar. Širok, prožen um, ki ob bujni domišljiji in visoko inteligentni poeziji in prozi provocira in zabava v pravšnjem odmerku. Ne odbija. Obratno. Privlači. Na vsakem koraku ne le preseneča, pač pa navdušuje, saj deluje dovolj drugače od vsega, se pravi posebno, da lahko govorimo o temu albumu, kot pravemu temelju artizma unikatne narave. Če se ozremo le na besedila pronicljivo obešenjaškega humorja, pa tudi jedke pikrosti, ki jo črni humor večkrat premeteno prekriva, je stvar od tu dalje v vsem jasna. Prav ta poezija je temelj s katerim so Mi2 kasneje polagoma osvajali širše slovenske množice.
Rogatec, februar 1996. To je tisti čudoviti del Slovenije, večkrat skrit očem javnosti. Temu so tam lahko kvečjemu hvaležni. Natanko tam združita nekega davnega dne kreativne moči dva hrabra entuziasta in skleneta, da se preizkusita v družnem pisanju glasbe in poezije! Ko se ozreš k skromnim začetkom, ki jih beleži ozadje botrovanja studijskemu prvencu Mi2, je glede na to, da gre za skupino, ki velja že lep čas za eno najbolj priljubljenih – lahko rečemo kar v zgodovini rocka in rolla na Slovenskem, sklep le en. Nemogoče je mogoče. Jernej in Fiki bi temu rekla, da se splača verjeti v čudeže. In tako izide single Črtica, ki je v tistem času prejel kar lepo bero rotacije. Obrne se dobro leto dni. V pomlad 1997, ko vendarle izide tudi album takšnega naslova. Na njem je sodelovalo več glasbenikov, ne le Jernej Dirnbek in Robert Firer – Fiki! Ta album vžiga še danes na moč posrečeno! Torej? Ko preletiš površno naslovnico albuma izgleda vsa reč, kot da bi nekdo ilustriral pripovedko Ele Peroci. Ko pozorneje preučiš njeno vsebino, pa: »Sredi opojnih cvetic poljubnega rogaškega travnika, rogato vzbrstita dva stebrasta mavraha, krepostne narave,…«
Kolizija rocka in hip hopa. Prosim? Malo hip-hoperjev je bilo tisti čas na slovenskem. Ali-En je elementarno migal, nenadejano je ‘uletel’ na sceni tudi Jure Košir s Pasjim kartelom, prikazoval se je tudi Klemen Klemen, ki takrat še ni imel zunaj studijskega prvenca …
Kar se aranžiranja tiče, izkazuje že sam prvenec, da je jedro vsega minimalizem. Te kulise glasbenega minimalizma silno spretno komunicirajo s sporočilnostjo verzov. Tak aksiom so Mi2 tudi v prihodnje zvesto ohranjali in negovali. Že verzi prvenca jasno razgaljajo Dirnbekovo izjemno poetično spretnost ter na nek način kar genialnost. Bili so torej tisti časi, ko je razgrajal testosteron v vseh presežkih, česar album »Črtica« ne more skriti (z naslovnico vred) in zato gre za odtis življenja brez skrbi, neobremenjenosti, neomajnosti,…. Pozitivne stvari torej. To je učinkovalo precej bolj zdravo, kot funkcionira družba sedanjosti, ko se za druženje zatekamo le še k rabi digitalno generiranih iluzij na družbenih omrežjih.
»Črtica« je rogata zmes punka, hard rocka, hip hopa, ki nagovarja frontalno in trka s svojo iskreno poezijo naravnost na srca ‘malega slovenskega človeka’, ki se takoj najde v njih. Pod vso norčavostjo, ki te večkrat sili v smeh do solz, je znotraj besedil pretkano potaknjena tudi kruta realnost To je ta stik z ljudsko pristnostjo, s katero sta Jernej in Fiki že v iztočnici pridobivala naklonjenost slovenske glasbene publike, ki je kasneje vzela Mi2 dejansko za del svojega vsakdana, Mi2 pa so hočeš ali nočeš, prav s to svojo ljudskostjo postali ena največjih slovenskih rock skupin. Ne le to, lahko rečemo celo da sodijo danes med najpomembnejše rock izvajalce slovenskega časa in prostora.
Kar se tiče združevanja dveh elementarnih karaterjev tega albuma, ki ju prinašata žanra hip hopa in rocka (bodisi s punk ali hard rock pridihom), je »Črtica« živ dokaz, kako lepo lahko ta kolizija sobiva v briljantnem sožitju. Napevi niso zahtevni. Večkrat gre le za golo (tudi večglasno) naracijo, diktate. Aranžersko je podajanje besedil podloženo z jedro ritmično kinetiko, poleg pa so spretno zliti triki programiranja, zankanja, ki se skušajo zagristi v kitarsko fraziranje (že uvodna Nategni pobegni nakaže kaj prinaša album v nadaljevanju in komur kitare ni dovolj, ga bo ta intenzivneje treščila v ‘zeliščarski’ Zamisli se). Četudi je reč zelo frontalna in ne ovinkari, je bilo potrebno kar nekaj spretnega ‘žongliranja’ pri odmerjanju artističnih korakov, ki v minimalizmu ‘manj je več’, učinkovito izplenijo ekspresivni optimum.
»Portugalska al kak že« dolguje nekaj zahvale za inspiracijo Zarjavelim trobentam Lačnega Franza, »Aerosmith« ne nosi takšnega naslova zaman (preverite vodilno kitarsko frazo), posebej zabavna pa je predelava partizanske jurišnice »Bilečanka«, ki ohranja vso kremenitost tudi pod taktirko Jerneja in Fikija.
Na repu sta dva komada, ki jih je mogoče tretirati, kot dodatni skladbi albuma. Črtica – naslovni single ima svojega hrvaškega dvojnika – Crtico. Medtem, ko se je slovenska verzija zelo dobro prijela pri nas in je še danes del železnega repertoarja koncertnih nastopov skupine, pa to ni uspelo njeni hrvaški verziji. Tu je tudi posredni poklon junakom jugoslovanskega stripa (Lunov Magnus, Alan Ford) v skladbi »Puf Pant«, ki je pravzaprav hrvaška verzija uvodne »Nategni pobegni«. Komada Crtica in Puf Pant je mogoče razumeti kot dodatni skladbi albuma. Nikakor mu ne jemljeta zaleta. Kvečjemu obratno. Nemara prinaša prav njuna integracija odgovor, da je šlo za poizkus pridobivanja občinstva tudi na oni strani Sotle in Kolpe.
Tu je torej »Črtica«. Prvič na vinilu. Znameniti prvenec Mi2. Nemara mu bodo z vinilnimi ponatisi sledili tudi njegovi nasledniki, ki jih seveda ni že davno tega mogoče nikjer dobiti v fizični obliki. Album »Črtica« je delo konkretnega dosjeja otipljive glasbene vsebine. Šegavega, sebi lastnega karakterja! Pristen, slikovit odtis nekega časa, ki je zapustil pečat tudi na podobi takratne ‘mainstream’ glasbe na Slovenskem. Je temeljni glasbeni sakrament na katerem se je zgodba o Mi2 polagoma razcvetela dalje. In kar je bistveno? Poslušanje tega norčavo lucidnega, a pogumnega prvenca skupine Mi2 niti po (skoraj) treh dekadah po njegovem izidu, ne preneha hudomušno zbadati, navduševati in zabavati. To je neposreden dokaz, da je ta dosežek prestal preizkus časa.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
Stran A.:
1. Nategni pobegni
2. Rovajnka
3. Črtica
4. Tehno pubec
5. Na škarpi sn sedau
6. Bilečanka
Stran B.:
1. Zamisli se
2. Proti vetru
3. Aerosmith
4. Portugalska al’kak že
5. Crtica
6. Puf Pant
Zasedba:
Jernej Dirnbek – vokal, kitara, programiranje
Robert Firer – kitara, programiranje
Sodelujoči glasbeniki:
Egon Herman – kitara
Vojko Hlupić – bas kitara
Vanja Janež – bobni
