Kraj: hostel Celica, Metelkova / Ljubljana
Datum koncerta: 19.11.2007
Število obiskovalcev: 30
Cena karte: 0,00€
Vselej, ko slišim, da bo kje v bližini zaigral kakšen glasbenik, ki albume izdaja na založbi Cuneiform, sem zainteresiran. Predsednik založbe Steven Feigenbaum je na sedaj že kultni založbi zbral same izvrstne skupine, od legendarnih kot so Soft Machine, Univers Zero, Present, do mlajših kot so Guapo, Nebelnest, Happy Family,… Med slednje sodi tudi gospod Alec Redfearn, ki se je letos odločil za svetovno turnejo. Mlad in pri nas skoraj neznan harmonikaš se je odločil za pravi podvig, saj je za svetovno turnejo potrebno precej denarja, ki pa ga dokaj obskurnemu glasbeniku venomer primanjkuje.
Zatorej sploh ni čudno, da so se gospodu Redfearnu na turneji dogajale prav zanimive in včasih tudi bizarne stvari – od poplavljanja kopalnic v hiši gostoljubnega prijatelja, do tuhtanja o načinih kako bi plačal hotelsko sobo, za katero mu je zmanjkalo denarja. In nekatere njegove zamisli so prav duhovite in jih je zelo slikovito opisal na svojem spletnem blog-u. Bolj čudno je to, da se je na turneji ustavil tudi v Sloveniji in to ne le na že kultni lokaciji za manj znane in kvalitetene skupine, Metelkovi, temveč tudi v Mariboru in Murski Soboti. Kasneje je nastop v Mariboru sicer odpovedal.
Glede na vse kaj sem slišal in prebral o njemu, sem se, če nič drugega, nadejal zanimivemu večeru. Prav zanimalo me je, če bo kakšne šaljive zgodbice delil tudi z občinstvom. A že takoj ko sem prišel do Celice, me je presenetila novica, da je eden od dveh nastopajočih zbolel. Ker sem pač želel slišati Aleca Redfearna, sem nekoliko škodoželjno bolezen privoščil možakarju, s katerim skupaj koncertirata. A kot ponavadi, se škodoželjnost obrne proti tebi in tako je bilo tudi tokrat. Seveda ni zbolel nihče drug kot Alec Redfearn. Ni mi preostalo nič drugega kot da se sprijaznim, da mi ga ni usojeno videti (Murska Sobota je vendarle predaleč zame in kdo ve, če bi do takrat sploh že bil zdrav). Upal sem le, da bo Micah igral vsaj nekaj kar je podobno glasbi svojega kolega na turneji. A že sama napoved mi je jasno dala vedeti, da je Micah zasidran v folku in countryju ter nekoliko tudi v bluesu.
Že takoj s prvo skladbo je izvajalec pokazal, da gre za dokaj tipičnega predstavnika ameriškega country folka, kjer so pomembne predvsem lepe melodije in obarvana besedila. Le ta so bila kar raznolika, bilo je kar nekaj tipičnih country dogodivščin in grenkih razočaranj zaradi pobegle ljubezni, bilo pa je tudi nekaj bolj metaforičnih besedil v stilu Boba Dylana. Skozi dobro uro in pol igranja (vmes je bil premor) je odigral nekaj svojih najboljših stvaritev in nekaj prired, med drugimi tudi delo Richarda Thompsona, kar nazorno pokaže da gospod Micah zelo dobro obvlada kitaro. Kasneje se je preizkusil tudi v vlogi improvizatorja, kjer se je izkazal tudi s parimi flamenko vložki.
Njegov glas je bil ves večer, kljub prehlajenosti, zelo čist. Občasno me je spominjal na Arta Garfunkela, ali pa na Cata Stevensa. Znal je zapeti tako visoko kot nizko, enkrat je tudi jodlal, kar je izzvalo smeh pri določenem delu občinstva. Skratka, uporabil je mnogo klasičnih country ter folk trikov. Njego kontakt z občinstvom je bil minimalen. Gre za glasbenika, ki mu ni do tega, da bi zabaval ljudi, ki se dolgočasijo. Njegov namen je, da ugaja tistim, ki so prišli poslušat glasbo. Očitno zaupa vase in v svoje sposobnosti. In z razlogom. Prav presenečen sem bil kako dober kitarist je gospod iz Amerike. Na dvanajst-strunski akustični kitari je odigral kopico težavnih zaporedij akordov, strune pa je ubiral kot kakšen klasičen kitarist. Resda ni odigral nobenih tipičnih rockovskih solaž, a za dokaz njegovih sposobnosti niso bile potrebne. Zvok, ki ga je izvabil iz svojega inštrumenta je občasno celo prerasel svoj okvir, tako da je kitara tu in tam zvenela tudi kot banjo.
Užitek v koncertu mi je na zadnjih parih skladbah nekoliko pokvaril nek tečen tip, ki je očitno mislil, da bo poslušalcem blazno všeč, če bo gospoda na kitari spremljal tako, da bo s prstom tolkel po vrčku piva. Medtem, ko se to na kakšnem glasnem koncertu sploh ne bi slišalo, je pa v tihem, intimnem vzdušju v Celici postalo kaj kmalu moteče. A dobro, to niti ni tako pomembno. Važno je, da je Micah odigral konkretno in dobro, včasih je nekoliko preveč zašel v improvizacije, ki niso vodile nikamor, včasih pa so bile improvizacije tudi sila dobre. S svojimi melanholičnimi melodijami je znal uročiti občinstvo (mene je celo tako uročil, da sem skoraj zaspal), a je znal zaigrati tudi bolj poskočne pesmi.
Micah je jasno pokazal, da če ljudje želijo slišati kvalitetno folk glasbo, ni treba obiskati koncerta Boba Dylana ali Joan Baez, ki v starih letih (še posebej Dylan) krokata kot dve razglašeni vrani in s tem zaslužita bajne vsote denarja. Micah je koncert odigral zastonj, a kljub temu s srcem in dušo. Folk ter country mi morda res nista pisana na kožo, a več kot očitno je bilo da Micahu sta in že to je dovolj, da na ne preveč ljubiteljskega poslušalca napravi vtis. Lep koncert za mrzel torkov večer.
besedilo: Rok Podgrajšek
fotografije: Jani Lah
