Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Sherinian, Derek
Založba: Inside Out Records
Izid: year
Trajanje: 39:50
Ocena: 3/5
Derek Sherinian je glasbeno ime katero ne potrebuje kakšne obširne predstavitve, saj je dandanes na mednarodni glasbeni sceni le malo klaviaturistov, ki bi uživali tolikšno priznanje in veljavo kot jo uživa nekdanji član ameriških elitnih prog metalcev Dream Theater ter sodelavec takšnih imen kot so Alice Cooper, Billy Idol in Kiss. Odkar je gospod Sherinian leta 1999 zagnal svoj lasten projekt Planet X je vmes našel čas tudi za izdelke, ki so izšli pod njegovim lastnim imenom.
“Molecular Heinosity” predstavlja njegov šesti zaporedni samostojni album. Nekako v skladu s pričakovanji ne prinaša ničesar pretresljivo novega, še manj inovativnega, saj se Sherinian tudi tokrat drži istega preverjenega recepta s svojih prejšnjih izdelkov v katerem se prek intenzivnega kitarskega struženja, lastnih egotripskih klaviaturskih ekshibicij in kataklizmičnih bobnarskih rafalov križajo njegova prog metalska dediščina, trdo rockovski vplivi glasbenih sodelavcev ter jazzovsko naravnana muzikalna disciplina.
Nedvomno je vzroke, zakaj ameriški virtuoz podmazanih prstov in visoko potenciranega ega, vztraja pri preizkušeni prog metalski formuli, najti tudi v ekipi glasbenih sodelavcev, katera je sestavljena iz preverjenih kadrov kot so kitarist/pevec Zakk Wylde (Black Label Society, Ozzy Osbourne), britanski basist in klaviaturist Tony Franklin (Blue Murder, Jimmy Page) ter bobnarja Virgil Donati (Steve Vai, Steve Walsh, itd) in Brian Tichy (Billy Idol, Foreigner, Glenn Hughes, itd). Sherinian izbira svoje glasbene sodelavce na podoben način kot filmski agent izbira igralce za film – najema preverjene, neproblematične kadre, ki so vajeni sezonskega dela. Možakarju se pozna, da je po duši rocker, zato daje svojim pajdašem znotraj posameznih kompozicij veliko prostora za uveljavitev njihovih lastnih virtuoznih spretnosti, a pri tem budno pazi, da niti za sekundo ne zasenčijo njegovega klaviaturskega kraljestva. Pri tem zlasti svojemu ljubljencu Wyldeu v produkcijski dopušča popolno zvočno enakopravnost s klaviaturami, včasih pa celo prednost.
“Molecular Heinosity” je z izjemo zaključne burleske “So Far Gone”, kjer starši Wylde s svojim skrokanim “Ozzy-wanna-be” vokalom, inštrumentalen album. “Antarctica” pooseblja karakteristično zmes Sherinianovega klaviaturskega neo-klasicizma v navezi z Wyldeovim brutalnim kitarskim shreddingom in divjimi bobnarskimi ekspadami. Sherinian s svojimi pobesnelimi tipkarskimi naskoki, katerih se je več kot očitno nalezel od veličin kot sta Keith Emerson in Jan Hammer, nekako vzdržuje osrednjo melodijo, katera pa niti slučajno ne vzbuja asociacij po zaledeneli pokrajini. “Ascension” služi predvsem za potenciranje Wyldeovega solističnega ega ob ozadju ambientalnih zaves. “Primal Eleven” uteleša Sherinianovo dediščino z Dream Theater, saj ne manjka zverinskih improvizacij, nevrotičnega kitarskega struženja in nepričakovanih ritmičnih intervalov ob dokazovanju posameznih virtuoznih spretnosti. Večina klaviaturskih pasaž tudi tu na veliko in na neprikrit način črpa iz klasikov prog rocka. Za ljubitelje muzikalnih tehnikalij ta kompozicija predstavlja pravcato božjo mast, medtem ko iskreni negovalci prog rockovskih relikvij ne bodo niti približno tako navdušeni.
“Wings of Insanity” je kompozicija udarnih, skorajda brutalnih prijemov z nasršenim kitarskim rifingom, udrihanji dvojne bas stopalke na bobnih ter množico solističnih orgij. Ob njej bodo svoje štiri minute doživeli predvsem vsi ljubitelji trših oblik prog metala. “Frozen Fire” je skorajda klišejski hibrid med hard rockerskim neo-klasicizmom in metalom na katerem Wylde po svojih najboljših močeh simulira Sherinianovega nekdanjega sodelavca Yngwieja Malmsteena. Zlasti v solažah ima poslušalec pogostokrat občutek prisotnosti švedskega kitarskega egomanijaka, kar ponovno dokazuje Wyldeovo veličino popolnega kitarskega emulatorja, a hkrati opozarja na njegovo lastno slogovno neizraznost. Popolna virtuoznostna veselica, a čista kompozicijska patetika. “The Lone Spaniard” je v sorodnem duhu s tem, da Sherinian tu vsaj poskusi prek umirjenih pasaž na klavirju vnesti kanček subtilnosti, kar se mu po zaslugi Wyldovega prepotentnega soliranja popolnoma ponesreči. Vsaj od naslovne skladbe bi človek pričakoval nekaj več poudarka na strukturiranosti ter oblikovanju memorabilnih melodij, vendar gre za račun brez krčmarja, saj se že kmalu sprevrže v ponorelo tekmovanje v soliranju ter premagovanju lestvic. Že prej omenjena zaključna skladba “So Far Gone” je edina kompozicija z glavo in repom, a bo na žalost uspela prepričati le najbolj zagrizene privržence Wyldovega najljubšega delodajalca, kateremu zvesto sledi tudi po vokalni plati. V primerjavi s tem kar danes ponavadi ustvarja Ozzy bi bila to zanj celo ena izmed boljših stvaritev, saj zvesto črpa na elementih doom metala in simfonike.
“Molecular Heinosity” je še en izdelek, ki bo z lahkoto nasitil vse ljubitelje visoko virtuozne porabe inštrumentov, predvsem nesramno hitrega kitarskega struženja, vendar z njim klaviaturski mojster nabrušenih prstov ni povedal popolnoma ničesar novega. Tudi o kaki artistični stagnaciji ni mogoče govoriti, saj Sherinian trdno vztraja pri karakterističnih kompozicijskih in izvedbenih prijemih v katerih je bil od nekaj najboljši in si pridobil vsesplošno veljavo. S strogo tehnično-muzikalnega vidika demonstracije inštrumentalnih zmožnosti album blesti v vseh pogledih, vendar mu na žalost kronično primanjkuje izpovedne globine in subtilnosti s katerima bi učinkovito pritegnil tiste glasbene gurmane, ki veliko dajo tudi na ambientalno ekspresijo in muzikalno srčnost posameznih kompozicij. Sherinian in njegova ekipa sicer ne pretirava z akademskimi lestvičarjenji in solističnimi ejakuliranji tipa Dream Theater čez mere dobrega okusa, a je njihova generična fuzija prog metala, neo-klasicističnega hard rocka in v manjšim meri jazz fusiona, daleč od tistih časov, ko se je vsaka oblika progresivnega rocka igrala s srcem in dušo.
Zasedba
Derek Sherinian – klaviature
Zakk Wylde – kitara, vokal (9)
Tony Franklin – bas kitara
Virgil Donati – bobni
Brian Tichy – bobni, kitara
Produkcija
Deek Sherinian
Seznam skladb
1. Antarctica
2. Ascension
3. Primal Eleven
4. Wings Of Insanity
5. Frozen By Fire
6. The Lone Spaniard
7. Molecular Intro
8. Molecular Heinosity
9. So Far Gone
