Mr. Wonderful

0 0

Izvajalec: Fleetwood Mac
Založba: Columbia Records
Izid: year

Peter Greenovo epsko popotovanje k blues rockerskemu superzvezdništvu se prične leta 1968, z istoimenskim Fleetwood Mac prvencem. Tega še isto leto nadgradi Mr. Wonderful, ki neposredno po razpadu eminentnih Cream, odpira novo, v marsikaterem pogledu tudi zadnje poglavje v evoluciji britanskega blues booma šestdesetih let. Še več! Fleetwood Mac so se po razkroju enega najvplivnejših triov vseh časov, nenadoma znašli v središču beatovskega dogajanja, katerega razvajeni miselnosti se je Mac prvenec zdel vse preveč konservativen in predvidljiv, nekakšen okostneli glasbeni dokument še enega v vrsti neuslišanih bluesovskih entuziastov, ki pa v svojih nedrih skriva zavidljivo bero neprecenljivih zakladov. Gospod Green kot stari lisjak, v rokovanju z blues vplivi skriva pomembnega aduta. Za razliko od eksperimentalnih blues rockerskih prijemov, prelitih z jazzy obarvanimi dodatki, ki so v preteklosti tako uspešno proslavili njegove “kremaste kolege”, se Fleetwood Mac pod Petrovo taktirko pridno držijo temeljnih bluesovskih načel. Ta recimo temu bolj ortodosken pristop, po vzoru Erica Claptona in njegovega večnega navduševanja nad delom Roberta Johnsona, več kot očitno koraka po linijah druge legende blues glasbe, tokrat nepozabnega Elmore Jamesa.

Peter Green se je med navdušenim brskanjem po bogati Jamesovi zakladnici marsičesa naučil. Njegovo vneseno vohljanje se na trenutke zdi celo pretirano, pogosto skorajda motečemu podoživljanju kitaristovih iskrivih slide prijemov pa v želji po ustvarjanju značilne obremenilne atmosfere nehote spodrsne prav zaradi pomanjkanja izvirnosti. Lep primer omenjenega kaskaderstva je Spencerjeva I’ve Lost My Baby, preprosta vokalno inštrumentalna imitacija Jamesovskega melanholičnega sanjarjenja, ki pa kljub intenzivni dejavnosti omenjenih “pomankjivosti” uspe navdušiti. Peter se pogumno loti tudi Johnsonove Dust My Broom, ki po simpatični Jamesovi reinkarnaciji, naposled navdušuje tudi s krstno belsko podobo. Podobno impresiven je osnovni blues motiv Rollin’ Man, kjer kot naslednji v vrsti glavnih inspiratorjev izstopa John Mayall s svojimi Bluesbkreakerji. Green si od svojega mentorja tokrat sposoja mogočne pihalne aranžmaje, primerno oplemenitene s prvinskim New Orleans zvokom, ki po energičnemu pregovarjanju slidea in saksofona skozi Evenin’ Boogie zakoračijo še stopnico globje v misticizem in nepredvidljivost ameriškega juga. “Spodaj” najdemo tudi odlične Stop Messin’ Round, Lazy Poker Blues, Coming Home in zbadljivo Doctor Brown, vse podžgane z vročekrvnim Greenovim slideom in dominantnim vokalnim pristopanjem. Oba elementa vseskozi ponosno poudarjata specifičnost Fleetwood Mac sporočila, ki svoj vrhunec doseže z neponovljivo perfekcijo blues retorike Love That Burns, kjer se impresivnost Greenovega vokala in ambientalne kitarske igre razvijeta do popolnosti.

Čeprav Mr. Wonderful ob svojemu izidu septembra 1968 najprej ni povzročil kakšnih posebne omembe vrednih pretresov in je njen za takratne razmere skorajda sramežljiv prihod potihoma že napovedoval zaton britanskega blues booma, so Green in kompanija s svojim prvencem otoško dojemanje blues kulture, s sebi lastno dozo nepredvivljivosti in vagabunskega razumništva, ponovno uspeli vsaj malce oživeti. Poleg omenjenih zaslug pa blues navdušenci veličini Petra Greena dolgujemo predvsem večno priznanje za pogumno razkrivanje tradicionalnih bluesovskih prvin, ki nas je povsem nepričakovano popeljala še korak bližje k razumevanju bistva te nenadkriljive oblike glasbenega izražanja.

Zasedba

Peter Green: vokal, kitara

Jeremy Spencer: vokal, kitara, klavir

John McVie: bas

Mick Fleetwood: bobni

David Howard: saksofon

Roland Vaughan: saksofon

Christine Perfect: klavir

Anthony »Duster« Bennet: ustna harmonika

Produkcija

Mike Vernon

Seznam skladb

1.Stop Messin’ Round

2.I’ve Lost My Baby

3.Rollin’ Man

4.Dust MY Broom

5.Love That Burns

6.Doctor Brown

7.Need Your Love Tonight

8.If You Be My Baby

9.Evenin’ Boogie

10.Lazy Poker Blues

11.Coming Home

12.Trying So Hard To Forget

Trajanje albuma: 41.30

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki