Izvajalec: Camille
Založba: Virgin Records
Izid: year
Ocena: 3.5/5
Camille je mlada francoska pevka, ki pa ima kljub mladosti že kar nekaj izkušenj na glasbeni sceni. Tokrat se nam predstavlja z novim albumom Music Hole, ki kaže njeno ljubezen do enega najboljših instrumentov nasploh – človeškega glasu. In boljše predstavitve si ne bi mogli zaželeti, saj Camille na plošči vseskozi blesti kot čudovita pevka.
Veliko poudarka pri Camille je na vokalih, ki so vseskozi narejeni večplastno. Včasih sploh ni prisotnega nobenega drugega instrumenta. Nekako kot da bi poslušal Bobbya McFerrina. Ne glede na to, da je Camille dokaj mlada izvajalka, je izvedba narejena fenomenalno dovršeno. Vedno je v ospredju ena glavna vokalna melodija, v ozadju pa je toliko prepletenih manjših melodij, da se včasih sploh ne da prešteti. Če hočeš ta album dojeti, se moraš pač nekoliko bolj potruditi kot za kakšno pop zadevo.
Glasba je polna raznovrstnih vplivov. Veliko se sliši kantavtorske glasbe kot jo izvaja kakšna Tory Amos, ali pa tudi Kate Bush. Potem je tu tudi dosti soula, r’n’b-ja, ki sta vseskozi prisotna. Za veliko presenečenje poskrbi operni vložek na The Monk, kasneje pa se tudi v tej pesmi sliši še druge sloge. Pri Camille je tudi veliko eksperimentalnih delov, kot na primer pri kakšni Bjork ali Tori Amos, a narejenih na drugačen in samosvoj način. Ravno zaradi tega, ker je toliko teh eksperimentalnih delov, bi jo težko uvrstil v kakšen alternatvni pop, temveč bi jo skoraj raje umestil v avantgardo, čeprav tudi to ni najbolj ustrezno. Da se ne bomo narobe razumeli, tu ne gre za kašno brezsmiselno tavanje v deželi efektov, sploh ne. Vseskozi je glasba izjemno melodična, a so aranžmaji tako nevsakdanji, da imajo veliko skupnega s kakšnimi avantgardnimi umetniki.
Camille poleg vokala igra tudi na klavir, ki pa je vedno v drugem planu za vokali z izjemno dovršenimi aranžmaji. Tu pa tam se od gostujočih glasbenikov slišijo še kakšna tolkala in tudi glasilke tu pa tam posodi še kdo drug. Najbolj opazna je seveda Camille, ki ima izreden razpon. Pri eni skladbi se rahlo ponorčuje tudi iz Mariah Carey, ko reče, da hoče biti kot Mariah in nato odpoje nekaj neverjetno visokih tonov. Najbolj smešno je to, da se sploh ne zdi kot da bi se preveč trudila. Torej Mariah Carey ni edina, ki lahko poje izjemno visoko tone, je le najbolj izpostavljena.
Mislim, da lahko za Camille brez pomisleka rečem, da je zelo unikatna. Sliši se sicer nekatere vplive, a vse poveže v neko čisto novo celoto, zraven tega pa doda še obilico svojih zamisli. Čeprav je v glasbi nekaj popa, soula, r’n’b-ja, pa je vseskozi občutek kot da gre za nek alternativen, eksperimentalen in avangarden izdelek. Za vse, ki spoštujejo lepe in tudi tehnične vokale, poleg tega pa se ne bojijo eksperimentiranja in mešanja žanrov. Ne bo vam žal.
Zasedba
Camille – vokal, klavir, tolkala
Majiker – klavir, tolkala, vokal
Sly Johnson – vokal
Fernando Barba – tolkala
Marcello Pretto – vokal
Jamie Cullum – klavir, tolkala
Katherine Sowerby – tolkala
Vicent Milner – zvočni efekti
Produkcija
Camille in Majiker
Seznam skladb
1. Gospel with No Lord
2. Canards Sauvages
3. Home Is Where It Hurts
4. Kfir
5. The Monk
6. Cats And Dogs
7. Money Note
8. Katie’s Tea
9. Winter’s Child
10. Waves
11. Sanges Sweet
