Izvajalec: Fonderia
Založba: Samozaložba
Izid: year
Trajanje: 53:12
Ocena: 4.4/5
Italijanski progresivni rock še živi! In ne le tisti tradicionalni RPI podžanr progresivnega rocka (Rock Progressivo Italiano), ki ga še vedno ohranjajo konzervativci Delirium, Premiata Forneria Marconi, La Maschera Di Cera, New Trolls in seveda Le Orme, ampak tudi tisti malo bolj razgiban, neomejen in nekompromisen eklektični prog rock. Na tem področju se najde le malo skupin, saj italijanski prog fenomeni večinoma hodijo po že prej omenjenih konzervativnih poteh progresive, vseeno pa so taki akterji prisotni. Fonderia, kvartet (oz. celo kvintet, imajo namreč dva basista, enega za studijske podvige, drugega za nastope v živo) iz glavnega mesta Italije, raziskuje prav to – neobremenjeno eklektično smer progresivnega rocka, saj ima bend svoje korenine v rocku, funku, elektronski glasbi, jazzu, psihadeliji, podlegajo pa tudi vplivom svetovne glasbe oz. etna.
Že ime pove veliko o smernicah benda, saj Fonderia v slovenščini pomeni livarna (foundry). In kot v livarni, bend iz najrazličnejših materialov naredi neko zmes, neko novo stvar, ki je popolnoma drugačna in z različnimi lastnostmi, kot je tista prvotna stvar. In kot tehnika v livarnah se je razvijal tudi sam bend. Fonderia je namreč začel kot trio v začetku devetdesetih let, kjer je trojica na vajah predvsem improvizirala. Bend je tako glasbeno kot člansko rasel in skorajda 10 let kasneje so člani izdali svoj prvi istoimenski album. Že s prvencem so močno opozorili nase, pobrali vse mogoče nagrade v Italiji, zagon pa jim je dala tudi hitro rastoča baza oboževalcev. Bend sodeluje tudi v nešteto projektih italijanske kulturne scene, delajo glasbo za filme itd. Vse to vsekakor naredi Fonderio bend, ki ga ne gre spregledati. Kajti če je bend pridobil pozornost Marca Migliarija, producenta v legendarnem studiu Real World Studios, ki je last Petra Gabriela, potem je logično sklepati, da ga ne gre prezreti.
Tretji plošček “My Grandmother’s space suit” je bil tako posnet pod taktirko pravega mojstra, ki je med drugim poskrbel za produkcijo albumov in DVD-jev nekaterih največjih skupin na svetu ter svetovno znanih posameznikov (Genesis, Deep Purple, Van Morrison in Sigur Ros ter Peter Gabriel, Robert Plant, Loreena McKennit … ). Fonderii tako ni bilo treba skrbeti, da zvočna esenca njihove glasbe, ki močno temelji na ambientu, ne bi bila zajeta na ploščku (vse je bilo posneto “v živo”, prav z namenom, da se energija benda pri igranju kar najbolje ohrani). Tudi člani Fonderie priznavajo, da jih je plošček in nasploh izkušnja potisnila močno naprej na njihovi glasbeni poti, hkrati pa se je tudi nekoliko redefinirala njihova glasbo. Prva novost je pojav vokalov, ki se na “My Grandmother’s space suit” pojavijo kar dvakrat (“Loaded Gun”, ki je izšel tudi kot singel, in “I can’t believe this is just another pop(e) song”). Vendar so “livarnarji” želeli še več novosti, kot le vokal. Usmerili so se v modernizacijo pečata pretekle glasbe, v futurizacijo zvočne podobe prejšnjega stoletja, o čemer priča tudi sam naslov albuma. Na kratko, želeli so izkoristiti današnji napredek v tehnologiji glasbene industrije na svoji glasbi, ki ima največ vzorov v prejšnjem stoletju. In to jim je več kot dobro uspelo.
“My Grandmother’s space suit” ima devet skladb, ki skupaj nanesejo slabo uro eklektičnega progresivnega jazza in rocka. Album odlično začne “Moebius Onion Rings”, umirjena jazz skladbica, ki ustvari vzdušje za svoje naslednice. Na skladbi se glasbeniki večinoma držijo načela “manj je več”; to je prisotno tako v solih kot v refrenu in kitici. Prav to pripomore k idealnemu ambientu in popolni umirjenosti poslušalca, ki po prvem zalogaju zaenkrat odlične plate kar hlasta po novem kosu Fonderie. Vendar je že “Istanbul” tisti komad, ki obrne vse na glavo. Popolnoma eksperimentalni free-jazzovski intro in malce težji kitarski riffi sesujejo začetno vzdušje in vzpodbudijo poslušalca k večji pozornosti. Skladba se kasneje spusti v nekoliko Zornovske vode, z etno melodijo kitare in beatom tolkal, ki močno mejijo na klezmerski žanr židovske tradicionalne glasbe. Tudi trobila nastopajo v podobnem manevru, s stopnjevanjem se oglasijo še drugi inštrumenti, sčasoma pa le dobimo pričakovani rezultat – eklektični prog jazz-rockovski dir, ki ne dopušča krajših oznak, hkrati pa se z njimi niti ne obremenjuje. Tretja pesem “Loaded gun”, prvotno umirjena skladba (vsaj kar se tiče inštrumentalne plati), postreže z vokalom. In to kakšnim. Pesem odpoje gostja Barbara Eramo. Sama po sebi skladba ni nič posebnega, umirjena pop-jazzovska arija, kjer pa Eramova vseeno resnično pride do izraza s svojim razponom. Tudi inštrumentalno ima skladba svoje svetle trenutke, vendar je teh premalo oz. so preveč neenakomerno razporejeni (šele druga polovica skladbe resnično “zaživi”), da bi se pesem izkazala za nek presežek, na katerega sta že mejili prvi skladbi.
“Gravity Wave” je še eno inštrumentalno delo, ki temelji na stopnjevanju in gradnji vzdušja. Vplivi elektronske glasbe so več kot prisotni in na začetku mislimo, da poslušamo (sicer zelo kvaliteten) IDM (Intelligent Drum’n’Bass) komad. Vendar ko udari Bultrini po kitari, se vse sanje (ali nočne more?) o kakršnem koli D’n’B-ju razblinijo. Dobimo fusion poslastico, ki podreja skorajda vse ambientu. Post-rockovsko bobnanje, lahni odmevi trobente, melodično igranje kitare in skorajda že klavirska klasika ponovno podkrepi eklektično oznako Fonderie. Morda je “Gravity Wave” le nekoliko bolj sodobno naravnan, naravnan na današnjo večinsko publiko, ki jim je religija elektronska skladba, vendar so kvaliteta same glasbe in vseeno prevladujoči progresivni elementi preočitni, da bi skladba kakorkoli zašla v razne disko klube ali v sete skomercializiranih DJ-jev, kar je po svoje seveda škoda. Vplivi sodobne glasbe zbledijo že v “Liquidu”, kjer zasiji progresivni rock in jazzovska fuzija. Rockovski kitarski riffi, posamezni fusion soli klaviatur in trobenta v ozadju so utemeljitelji te glasbe, v kateri Fonderia preprosto kraljuje. In ker so tudi sami glasbeniki ugotovili, da je ustvarjanje ambienta njihova močna stran, da se odlično znajdejo v coni “manj je več”, pri tem vztrajajo tudi tokrat, vendar pa je to tudi vsa podobnost, ki jo “Liquid” ima z nekaterimi svojimi predhodnicami. Tudi “A billion electric sheep” se hvali s podobnimi predispozicijami, le da skupku vrlin “Liquida” lahko pripišemo še odličen spacy zvok, ki še dodatno podkrepi zasanjano vzdušje in mehkobo zvoka. Občasni eksperimentalni trši riffi vseeno presekajo sanjavost in modro prisilijo poslušalca k nadaljnji koncentraciji.
Ko tako mislimo, da bo Fonderia zdaj, ko je našla svojo domeno, vztrajala pri jazzovsko zasanjanem ambientu, sledi pravi “kingcrimsonski” komad “Gojira”. In zanimivo, da kljub Fonderiini mojstrski manipulaciji poslušalčevega počutja s svojo umirjeno glasbo “Gojira” zlahka pobere zavidljiv naziv vrhunca plate. Besni basovski riffi, melodični soli ponovno fenomenalne kitare, sekajoč free-jazzovski zvoki trobente, spacerockovske klaviature, neverjetni breaki skozi stopnjevanje … Vse to spet pametno ovito v čudeže modernega tehnološkega sveta. Preprosto neverjetna, dih jemajoča skladba, ki je celotna, od začetka do konca, en velik presežek. In prav smešno je, kako naslednja pesem “I can’t believe this is just another pop(e) song” deluje v popolnem nasprotju z “Gojiro”. Zappovska duhovitost in durovsko veseljaštvo rezultirata v pravi pop komediji, kjer so seveda, kot pravi naslov, na tapeti papež in njegovi podrepniki. Komad je sam po sebi odličen, vendar je nekoliko moteče, kako prevesi grozeče vzdušje, ki je na vrhuncu s temačno “Gojiro”, v pravo komiko. Seveda pa je to hkrati še en aspekt benda, ki je vsekakor vreden raziskovanja. Zaključek “Doctor’s hill” je prav takšen, kakršnega pričakujemo in kakršnega si album tudi zasluži – odličen progresivno fuzijski inštrumental, ki ambienta niti ne potrebuje graditi, saj je ta že popolnoma stopnjevan in celoten čas na vrhuncu. Vse do konca, ko sladko odzveni.
“My Grandmother’s space suit” je album, ki je nepogrešljiv v katerikoli zbirki. Je album, ki vas bo tako subtilno navdušil, da ga boste morali poslušati še enkrat, čeprav ne boste čisto prepričani, zakaj. Je tako drugačen od definicije progresivnega rocka, hkrati pa hodi z roko v roki z njegovo eklektičnostjo in vsemi prvinami. Zakaj? Prav zato, ker je Fonderiin namen, namen, ki ga izraža naslov albuma, uspel. Nekaj novega je slišati (uspešen) poskus v modernizaciji jazz-rocka iz šestdesetih ter progresivnega rocka iz sedemdesetih skozi tehnologijo današnjega časa. Predsodki so namreč tako močni, da se le malo dandanašnjih progresivnih bendov sploh upa poskusiti kaj takega. Temu trendu sledijo tudi starejši poslušalci, ki bodo le stežka poslušali plato prvič, drugič, morda celo tretjič – priznam, tudi sam sem rabil več poskusov, da sem doumel polno vrednost truda in nenazadnje ciljev Fonderie. Ampak tu je – album, ki je vreden današnjega časa, ki ga lahko okličemo za presek kopiranja starinskega zvoka progresivne glasbe sedemdesetih in s tem posadimo na začetek nove smeri progresivnega žanra. Kajti “My grandmother’s space suit” je, preprosto, napredek v glasbi. In to očiten.
Zasedba
Emanuele Bultrini – kitare
Stefano Vicarelli – klaviature
Federico Nespola – bobni
Luca Pietropaoli – trobenta
Claudio Mosconi – bas kitara
Gostujoči glasbeniki:
Barbara Eramo – vokal
Emmanuel Louis – vokal in kitara
Cristiano De Fabritiis – vibrafon
Produkcija
Marco Migliari in Fonderia
Seznam skladb
1. Moebius Onion Rings (4:33)
2. Istanbul (6:43)
3. Loaded Gun (6:24)
4. Gravity Wave (5:44)
5. Liquid (6:42)
6. A Billion Electric Sheep (6:49)
7. Gojira (6:52)
8. I Can’t Believe This Is Just a pop(e) Song (3:28)
9. Doctor’s Hill (5:57)
