Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Milje (Muggia) / Teatro Verdi / Italija
Datum koncerta: 13.11.2014
Število obiskovalcev: 250
Ali potrebuje Stef Burns uvodno predstavitev? Tisti, ki redno in preko dekad spremljate edinstveni rock ‘n’ rol univerzum uvoda zagotovo ne pogrešate. Od leta 1993 dalje službuje Burns v spremljevalni zasedbi italijanskega rock zvezdnika Vasca Rossija in ta podatek pravzaprav zadošča. Tja namreč pridejo le najboljši. Pa vseeno dodajam za blažjo osvežitev še sledeči sestavek. Pred priključitvijo h ekipi Vasca Rossija je zapustil Stef Burns svoj pečat v sestavi zasedb izvajalcev, kot so Y&T (albumi “Ten”, “Musically Incorrect”, “Endangered Species”), njegova visokost Alice Cooper (albuma “Hey Stoopid”, “The Last Temptation”), nadalje je Burns igral za zasedbo Berlin ter Huey Lewis & The News. Ob štirih izdanih samostojnih studijskih albumih pa Stefa Burnsa večkrat zasledimo, kot gostujočega kitarista na albumih mnogih drugih mednarodno priznanih izvajalcev.
Stef Burns je v letošnjem januarju izdal svoj novi studijski album »Roots & Wings«, ki ga je že v začetku februarja, kot zasedba Stef Burns League, predstavil na koncertu v Trstu. Naslov albuma slikovito opiše Stefa Burnsa, kot glasbenika ter njegov evolucijski stadij za leto 2014. Predan stari šoli, a v fazi izrazito poletne in kreativne potence.
Stef Burns je za jesenski del turneje, ki je posvečena predstavitvi albuma »Roots And Wings« znova zgrnil kopico koncertnih nastopov po Italiji. A je za taisto turnejo nekoliko spremenil spremljevalno zasedbo. V ekipi je še vedno z njim bobnar Juan Van Emmerloot, na bas kitari pa je odslej prikupna, a silno okretna basistka nižje rasti Paola Zandra, v ekipo pa je Burns vpoklical tudi drugega kitarista zasedbe Vasca Rossija, s katerim se prav dobro poznata, znatno mlajšega, a izvrstnega kitarista Vincea Pastano. To pot je Stef nekoliko podaljšal repertoar in pripravil tudi nekaj presenečenj samostojne kariere, kar pomeni da ni izvajal zgolj točk novega studijskega albuma. Nova ekipa poseduje še nekaj več nasršenih rockerskih bodic v primerjavi z nekolik bolj bluesovsko in sofisticirano postavo, ki sta jo v februarju gradila izvrstni basist in vokalist Roberto Tiranti ter kitarist in klaviaturist Fabio Valdemarin.
Teatro Verdi je prizorišče, ki smo ga obiskali pred nastopom Stefa Burnsa vsega enkrat. To je bilo davnega dne 19.11.2006, ko so tu nastopili White Lion. Cela rockerska Slovenija je tega dne pljuskala v ljbuljansko Biljardno hišo na koncert zasedbe San Di Ego, le trije zanesenjaki smo ocenili, da kalkulacije ne pridejo v poštev in da ima Stef Burns pred vsemi absolutno prednost. Prikupno prizorišče, komfortna sedišča in tisto kar je najpomembneje? Odlične akustične karakteristike. Naši zahodni sosedje se že kar pregovorno maksimalno potrudijo ob takšnih priložnostih, da omogočijo tudi izredno korektno promocijo svojim domačim zasedbo. Tako je med deveto in deseto uro ogrevala, do te ure še maloštevilno publiko domača hard rock zasedba. Lokalni matadorji katerih imena nisem uspel prestreči, so podajali smelo odrsko predstavo, med člani skupine pa je izstopal zlasti kitarist, ki je posedoval ob prelepi kitarski igri tudi zelo dober osnovni zvok, bend pa je ob svojem avtorskem materialu zaigral tudi malho prepoznavnih klasik hard rocka. Fantje ne odkrivajo glasbene revolucije, so pa pristopili srčno in skrajno zavzeto. Imeli so odličen zvok in kot predskupina fenomenalno odrsko razsvetlitev na nivoju, kot bi ga prejeli v vlogi glavnih nosilcev večera.
Nadaljnji slabi dve uri večera, pa sta pripadli fascinantnemu Stefu Burnsu. Po turbulentnem uvodnem delu, ki je dostavil tehtni vpogled v nov studijski material, je Stef nekoliko umiril nadaljevanje in se lotil samostojne blueosovske točke, kjer se je seveda tudi temu primerno solistično »razmetal«.
Sestavni del Burnsovih set list so seveda priredbe, ki pa jih mož obrne po svoje. Prvič je kitarski čarodej opasal Gibson SG, ko je zahteval nekoliko bolj masten in debel zvok. Ekipa vpade v kitarsko frazo The Who hita Pinball Wizzard ki ga Burns odigra z razvpito potenco mladega razposajenega škorca željnega dokazovanja, ki ne šteje več, kot rosnih dvajset. V Burnsovi igri je toliko svežine, krepostne potence, šegavosti in lucidnosti, da je njegova igra izjemen magnet in pravzaprav vrsta uroka, ki se mu ne moreš upirati. Možakar je večplastno urjen in izoblikovan glasbenik, kar ga postavlja v ligo največjih svetovnih kitaristov. Eno največjih presenečenj je ušpičil, ko je priredil Hendrixovo Power of Soul, kateri je v zaključnem delu pritaknil del Franka Zappae. Še gluh bi hipoma doumel da je Burns v zaključku povsem spontano a kontrastno presedlal na stil soliranja, ki ni niti malo podoben Hendrixovem. Le ta je seveda edinstven in hipoma prepoznaven! Frank Zappa z glavo in brado. Tako je točka pridobila prepoznano konturo jazz rock blues fuzije. V sredini koncerta je Burns presenetil, ko je vključil, po izvedbi naslovne skladbe novega albuma tudi skladbo Echo Lake iz svojega studijskega prvenca »Swamp Tea« (1999), ki se ji je pridružila še Wayfunner tik pred zaključkom ter skladba iz drugega studijskega albuma »World, Universe, Infinity« (2008) imenovana Begin.
Stef Burns je tega večera še enkrat osupnil zavoljo svoje vrhunske tehnične in izvedbene podkovanosti. Ne le kot kitarist, ki je fasciniral z neverjetnim glasbenim arzenalom, kjer mu je prav vsaka žanrska voda pisana na kožo, pač pa tudi kot vokalist izjemno prijetne barve glasu, ki se odlično vpenja v njegov avtorski material! Burns poseduje tudi izjemno kontrolo tona, ki ga oblikuje. Poljubnega tona. Mož ima ob tem razvit izjemen občutek za muzikaličnost. Burns sledi vseskozi melodiji, tudi ko zapade njegova igra med koncertom v zabavno eksperimentiranje, se vselej mojstrsko izmuzne in vrne nazaj kompaktnim motivom v naročje. Mož poseduje pretanjeno čuječnost, izjemen »tajming«. To je dokazovala med drugim tudi malha teatralnih pavz znotraj solaž, v katerih je Burns postavljal na veliko preizkušnjo tudi uigranost spremljevalne trojice, ki pa je svoje delo opravila briljantno.
Stef je tega večera izpeljal koncert na precej višjem nivoju kot februarja letos v Trstu. Preprosto. Razsežen oder je odlično vplival na počutje glasbenika, ki se je resnično razvnel in razkazal v polnem siju skozi izdelan teatralni šov, ki ga sicer izkorišča na orjaških stadionskih odrih pri svojem delodajalcu Vascu Rossiju (mimogrede – Vasco je pravkar izdal novi studijski album »Sono Innocente«). Ekipa spremljevalne trojice je Burnsu nudila izjemno oporo, Burns pa je izkazal izredno gesto, ko je pustil kitaristu Vinceu in basistki Paoli, da se izkažeta tudi kot vodilna solista. Bend je zaključil koncertni nastop z s serijo priredbo na čelu s T. Rex klasiko Get it On, pa v zaključku Cheap Trick superhitom I Want You To Want Me ter nekoliko oguljeno, a vselej preverjeno vžigajočo You Really Got Me legendarnih The Kinks.
Nastop Stefa Burnsa je popolna kitarska poezija! Vse leži na svojem mestu. Zvok, igra, prezenca. Čista izdelana perfekcija! Perfekten zvok z izjemnim riffovskim »žmohtom« in sočnostjo, potentni odzven in neverjetna angažiranost. Burns je dejansko dajal občutek, da pristopa z izrazitim žarom in da je resnično željan igranja in nastopanja. Mož je svoj nastop fenomenalno zapolnil tudi s šegavim smislom za humor. Izvrstno govori tudi italijansko saj prebiva že vrsto let v italijanski Bologni. Skratka. Bili smo deležni še ene prelepe koncertne rock’n’roll atrakcije, za katero upajmo, da se kaj kmalu povrne na odre tržaškega konca!
Setlista
1. Cover You
2. What Doesn’t Kill U
3. Something Beautiful
4. Burns Blues
5. Hav Luv Wil Trvl
6. Pinball Wizzard
7. Miracle Days
8. Home Again
9. Power of Soul
10. Glass Onion
11. Roots & Wings
12. Echo Lake
13. Good Riddance
14. Get it On
15. Begin
16. Wayfunner
17. I Want You to Want Me
18. You Really Got Me
Galerija slik
