Avtor: Peter Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Ljubljana / Cankarjev Dom / Slovenija
Datum koncerta: 20.02.2018
Število obiskovalcev: 350
Cena karte: 20,00€
V prostorih Kluba CD, ki se nahaja v Cankarjevem domu, je tri dni po svojem 69. rojstnem dnevu nastopil kultni angleški kitarist Jeremy Webster ‘Fred’ Frith, kateri je v prejšnjem stoletju, še kot član nepozabne skupine Henry Cow, odigral ključno vlogo pri oblikovanju avantgardnega rocka in RIO (rock in oposition) scene. Ta večni glasbeni inovator in ljubitelj proste improvizacije, ki se požvižga na konvencionalne glasbene forme in se je v preteklosti, po razpadu Henry Cow, udejstvoval tudi pri skupinah Art Bears, Massacre in Skeleton Crew, medtem, ko je sodeloval s takimi glasbenimi imeni kot so John Zorn, Robert Wyatt, Brian Eno, Derek Bailey in Mike Patton, če se našteje le nekatere, je priredil nastop v samostojni režiji, brez kakršnekoli spremljave, katerega obiskovalci zlepa ne bomo pozabili, saj je Frith pri ustvarjanju nepredvidljivih zvočnih eksperimentov ponovno presegel samega sebe.
Vsak njegov koncert je popolnoma samosvoja zgodba, saj neumorni multiinštrumentalist, ki poleg kitare obvlada tudi klaviature, bas in violino, s pomočjo svojih zvočnih pripomočkov s katerimi po trenutnem navdihu ustvarja proste improvizacije, s slehernim novim nastopom ustvari povsem novo glasbeno izkušnjo. Med svojimi nastopi precej redko izvaja že posnet material, recimo stara solo dela ali izvedbe svojih preteklih skupin. Precej rajši ustvarja popolnoma nove zvočne eksperimente, ki nikogar v publiki ne pustijo ravnodušnega in tako je bilo tudi v tem večeru. Frith je prišel na oder bos, se pravi po svoji ustaljeni, dolgoletni praksi, ter se s kitaro v naročju usedel na stolček ob mizi, katera se je kar šibila pod težo različnih zvočnih rekvizitov. Med slednje so spadali violinski lok, zlate verižice, vrtavke, skodelice, lonec, prgišče riža, krtačka za čevlje in ščipalke.
Skoraj vsi omenjeni rekviziti so domače izdalave in kitarski genij jih je med (in nad) strune polagal po trenutnem navdihu ter s skorajda očetovsko ljubečnostjo. Nato je s pomočjo posebnega samplerja, katerega je usmerjal s pritiski noge na zvočno pedalo, nalagal vse proizvedene zvoke ter jih zamešal v nadvse barvit zvočni kolaž. Slednji velikokrat dobi izrazito komične dimenzije, medtem ko ob drugih priložnostih zveni že skorajda postapokaliptično, vsekakor pa gre za glasbo, ki je vse prej kot primerna za avto-radio ali romantične večere ob svečah.
Tovrstne zvočne kolaže nato Frith, ki je, tako kot njegov glasbeno posebni rojak Robert Fripp (King Crimson), s katerim imata nekoliko sorodno kitarsko tehniko, samouk, v obliki zvočnih kulis predvaja skozi skrajno raznovrstne kitarske improvizacije med katerimi ne trene z očesom. Možakar je pravi mojster svojega najljubšega inštrumenta kar je večkrat demonstriral s strastnimi in popolnoma nekonvencionalnimi solažami, katerim so spet sledila nalaganja različnih rekvizitov na kitarske strune med katerimi je najbolj izstopalo prekladanje riža iz ene skodelice v drugo, medtem ko se je ob določeni priložnosti lotil celo vokalnih improviziranj, ki so še najbolj spominjale na druidske zakletve. Le malo je glasbenih posebnežev, ki bi se lahko primerjali z avantgardnorockovskim/RIO patriarhom, ki sicer med svojim nastopom ni izražal nobenih čustev razen popolne predanosti svojim zvočnim eksperimentom.
Frith ni bil prvi, ki se je lotil obdelovanja kitarskih strun z violinskim lokom ali ščetko, če se samo spomnimo na glasbene začetke pokojnega Franka Zappe, ki je v neki glasbeni oddaji z violinskim lokom igral na mestno kolo, ampak je zelo verjetno tisti, ki je s tovrstnimi triki v svoji karieri največ eksperimentiral in proste improvizacije prignal do novih oblik zvočnih provokacij ter s tem dokazal, da je v progresivnem oziroma avantgardnem rocku še vedno ogromno prostora za inovacije vseh možnih vrst. Tako si je Frith, kateri se je veliko naučil od Zappovih manipulacij z rock glasbo, z leti pridobil naziv’ glasbenega provokatorja številka ena’, kar se tiče njegovega popolnega zavračanja konvencionalnih glasbenih oblik ter vsakršne potencialne komercialne dopadljivosti, zato ni čudno, da je večkrat v svojih karieri sodeloval še z enim ‘zvočnim provokatorjem’ prve lige; Johnom Zornom.
Veliki inovator Frith nas je v dobri uri svojega strastnega obdelovanja kitarskih strun z vseh možnih strani in kotov ter z vsemi možnimi gospodinjskimi in krošnjarskimi pripomočki zabaval predvsem s svojim popolnim prezirom do vsakršnih ustaljenih glasbenih oblik, komercialne dostopnosti ter z ustvarjanjem avantgardnih zvočnih oblik, ki so nenehno prehajale od grotesknosti, mračnosti do popolne komičnosti. Med publiko je bila v tem večeru prisotna tudi njegova hči, ki ga v zadnjih letih spremlja na večini koncertov in skrbi, da se med svojimi potovanji kar se da dobro počuti. Frithov nastop je bil sicer kratek, a je v vseh ozirih izpolnil zahtevna pričakovanja ljubiteljev avantgardne izpostave progresivnega rocka pa tudi vseh radovednežev, ki so želeli vsaj za en dan pobegniti od šodra katerega vritjo na komercialnih radijskih postajah in z njimi zastrupljajo ušesa in duha današnje digitalizirane mladine. Frithov nastop v Klubu CD bo v marsikomu gotovo prebudil željo po tem, da bo prisluhnil njegovemu najnovejšemu studijskemu dosežku, katerega je posnel z bandom Fred Frith Trio, in se imenuje »Another Day in Fucking Paradise«.
Galerija slik
