Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: It Bites
Založba: Virgin Records
Izid: year
Ocena: 4.5/5
Kadar beseda nanese na legendarne art rockerje It Bites, mojstre sofisticirane oblike progresivnega pop rocka je govora o eni izmed najbolj spregledanih skupin njihove generacije, ki bo kot kaže za vedno ostala brez pravega priznanja. Čeprav se večina njihove glasbe ne more izogniti slogovnim primerjavam z nekaterimi (neo )progresivnimi skupinami tistega časa, so It Bites razvili svoj lasten prepoznaven zvok, ki temelji na številnih glasbenih elementih, ki so naredili iz skupin kot so Yes, Marillion, Peter Gabriel, Saga in Level 42, ene izmed najbolj priljubljenih izvajalcev 80ih. It Bites pa kljub temu da so bili ena izmed najbolj zanimiv in duhovitih progresivnih skupin s konca 80ih, na žalost nikoli niso uspeli doseči zaslužene prepoznavnosti. Ne glede na to pa je večina njihove glasbe več kot uspešno prestala test časa. Tisto, kar jih še danes dela tako posebne in zanimive tako za številne ljubitelje progresive kot pop rocka, je njihovo nadvse domiselno in inteligentno združevanje najboljših elementov obeh glasbenih pristopov v čudovito, do konca potencirano mešanico nekonvencionalnih melodij. It Bites so bili zmožni ustvarjati tako radijske hite kot epska dela, polna zapletenih zvočnih struktur in časovnih preobratov, katerih skupni imenovalec je bila vselej visoka melodičnost. Njihov glavni problem in razlog zakaj jim nikoli ni uspel širši preboj ironično tiči prav v njihovi največji odliki: za poslušalce mainstreama so bili le nekoliko preveč kompleksni medtem, ko so se mnogi ljubitelji progresive zmrdovali nad radiu razmeroma prijaznemu zvoku. It Bites so bili, kljub nekaterim pomanjkljivostim, imenitna skupina, ki je svoj glasbeni izraz gradila predvsem na izjemnem talentu karizmatičnega pevca in odličnega kitarista Francisa Dunnerya ter ustvarjala glasbo, ki še danes zveni sveže medtem, ko veliko glasbe nekaterih njihovih sodobnikov danes zveni precej anahronistično.
Na “Once Around The World” so It Bites opazno poglobili svoje progresivne aspekte glede na prvenec “The Big Lad In Windmill” (1986) ter obilje nalezljivih vokalnih harmonij in melodij nadvse uspešno združili z nepredvidljivimi časovnimi preobrati, katere so Dunneryeve kitarske pasaže in vesoljske klaviature iz standardnih pop okvirov pogosto odnesle v neko popolnoma drugo dimenzijo. Najboljši dokaz, da je skupina tokrat dala večji poudarek svoji progresivni plati priča naslovna, skoraj 15 minutna epska mojstrovina, ki je polna nepredvidljivih preobratov. It Bites so bili znani tudi po svoji odlični produkciji. Po Alanu Shacklocku (najbolj znan kot kitarist Babe Ruth) je dolžnosti producenta prevzel nihče drug kot starosta space rocka, legendarni kitarist Steve Hillage (ex-Egg, ex-Gong, solo), ki gotovo ne bi nikoli sodeloval z glasbeniki, ki ne bi vsebovali vsaj nekaj lastnega pristopa h progresivni glasbi.
Album se odpre z eksplozivnim, popovsko začinjenim “Midnight”, prvim izmed treh singlov iz albuma. V srži gre za lahkotni pop funk z rahlim disko utripom , katerega odlikuje predvsem karizmatični Francisov vokal, odločne pasaže na kitari in duhoviti teksture na klaviaturah. Sledi “Kiss Like Judas”, ki je bil kot single celo manjši hit. Skladba, ki temelji na poskočnem ritmu, močni melodiji, številnih harmoničnih vokalih in romantičnem vzdušju. Lahko rečem, da se tu ponuja lep dokaz, da lahko tudi progresivne skupine ustvarjajo odlične pop hit single ne, da bi pri tem kakorkoli žrtvovale svoj ustvarjalni izraz. Po intenzivnem popu se prileže subtilni “Yellow Christian”, prva izmed treh konceptualnih skladb na albumu, ki vsebuje številne vesoljske teksture na sinthesizerjih, ki so ponekod vredne celo velikih mojstrov kot je bil denimo Tony Banks (Genesis). Tudi tokrat lahko uživamo v karizmatičnem vokalu, Yesovsko obarvanih vokalnih harmonijah ter v nekaterih dokaj nenavadnih časovnih preobratih med katerimi najbolj navduši zaključna inštrumentalna sekcija, kjer se izmenjavajo vesoljski sinthi in kitarske pasaže. Čeprav je “Yellow Christian” v osnovi balada se to v njej komaj zazna. “Rose Marie” je nadvse okusna mešanica med progresivo in pop metalom, ki najbolj očara z osupljivo hitrimi pasažami Dunneryeve kitare, Yesovskimi vokalnimi harmonijami in večplastnimi klaviaturami, ki so lepo podložene na izjemno energičen ritem. Ob njej si bodo prste obliznili predvsem vsi ljubitelji Yes (iz 80ih) in Saga-e. “Black December” ima erotičen naboj in odličen hard rockerski ritem. Njegova glavna odlika je izvrsten, strasten refren, ki ga preveva zasanjana, vesoljsko začinjena linija sinthov, ki dodaja sicer že na splošno solidni skladbi še dodatno magijo in jo prestavlja na višjo artistično raven. Najboljše na albuma pa šele pride! “Old Man And The Angel” je namreč eden izmed vrhuncev albuma, kjer še posebno blestijo večplastne klaviature Johna Becka in izvrstne vokalne harmonije, polne duhovitih presenečenj. Kompozicija je zabeljena s številnimi zanimivi preobrati hkrati pa niti malo ne popušča pri izjemno visoki melodičnosti. Tudi “Hunting The Whale”, ki se odpre s šaljivo mornarsko melodijo in oglašanjem kitov, je eno izmed najbolj sofisticiranih in progresivno zabeljenih del na albumu, kjer Dunnery do konca potencira svoj vokalni talent in neverjetno dramatiko. Besedilo odraža ekološko osveščenost skupine. It Bites dokazujejo, da so prvovrstni šaljivci tudi na odlični in izjemno zabavni “Plastic Dreamer”, ki vsebuje besedilo o začarani trgovini s plastičnimi igračami, ki ponoči oživijo in uganjajo lumparije. Tu smo priča obilici smešnih vokalnih akrobacij, nenavadnih zvokov ter dojenčkovega golicanja ob zaključku. Dunnery tu odstruži odlično kitarsko solažo med tem, ko ves čas vlada neverjetno sozvočje med njim in Beckom. Za zaključni vrhunec pa sledi še epsko naslovno delo “Once Around The World”, ki je po mojem mnenju celo najboljša in najbolj progresivna stvaritev, kar so jih It Bites do zdaj posneli, nekakšen “Supper’s Ready” s konca 80ih. Po relativno umirjenem uvodu sledijo številni zanimivi inštrumentalni preobrati, odlične Dunneryeve, po jazzovsko zabeljene kitarske pasaže, večplastne vokalne harmonije. Vzdušje skladbe se ves čas stopnjevanje od epske dramatičnosti, jazzovskega duhovičenja na saksofonih pa do izjemne prefinjenosti prek izvrstnih harmonij med kitaro in klaviaturami. Resnična mojstrovina, ki se lahko povsem enakovredno kosa s številnimi veliko bolj znanimi progresivnimi epi.
“Once Around The World” je brez dvoma najboljši in najbolj progresiven album teh mojstrov sofisticiranega prog popa, ki po nedavni ponovni združitvi še zdaleč niso rekli zadnje. Album odlikuje odlična produkcija, izpričan profesionalizem in neverjetna, samo njim lastna energija. It Bites so tudi s svojim drugim albumom dokazali, da so bili ena najbolj imenitnih progresivnih skupin s konca 80ih, katerim je največ pomenila ustvarjalna svoboda in šele potem komercialni uspeh. Nekdo jih je nekoč nadvse slikovito opisal kot seksualno do konca potencirane Marillion s čimer bi se, kljub rahli grotesknosti, v marsičem celo strinjal, kajti It Bites, kar se tiče erotične predrznosti, za seboj pustijo številne progresivne sodobnike.
Zasedba
Francis Dunnery – vokal, kitara
Dick Nolan – bas kitara, spremljevalni vokal
John Beck – klaviature, spremljevalni vokal
Bob Dalton – bobni, spremljevalni vokal
Produkcija
Steve Hillage
Seznam skladb
1. Midnight (4:04)
2. Kiss Like Judas (4:08)
3. Yellow Christian (6:29)
4. Rose Marie (3:33)
5. Black December (3:50)
6. Old Man And The Angel (9:21)
7. Hunting The Whale (4:46)
8. Plastic Dreamer (3:53)
9. Once Around The World (14:46)
Trajanje albuma: 54:50
