Izvajalec: West End Motel
Založba: Warner Bros. Records
Izid: year
Trajanje: 30:22
Ocena: 3.6/5
Ko zasledite ime Brenta Hindsa, številni nemudoma pomislite na sočne zvoke progresivno začinjenega metala, surov stampedo megatonske in megazvezdniške zasedbe Mastodon pa ni vse, kar nadarjenega kitarista definira in popolnoma opisuje. Nenazadnje je imel Hinds glasbeno življenje še pred vstopom v navezo s Sandersom in kompanijo, del tega, še vedno živega spektra preteklosti pa so zasedbe Fiend Without A Face, starikavo zlovešči Mister Heavenly ter nenazadnje tudi posebnež med glasbenimi izleti v paralelne univerzume, skupina West End Motel.
Nekje sem prebral sočno primerjavo, ki Hindsovo preokupacijo s številnimi stranskimi projekti ob nedvomno težkem in zahtevnem delu v Mastodon primerja s tem, da dečko ohranja stike s svojimi srednješolskimi in študentskimi ljubeznimi tudi po tem, ko je stopil v zakonski jarem z manekenko, supermodelom, z miss sveta. Ne vem, a očitno je, da je nekaj resnice na tem, več kot dve desetletji poznanstva in stikov ter dela, kolikor zgodovina West End Motela že traja, pa je morala pustiti nekje sled. Zasedba, v kateri so se v eno zlili razvpiti Hinds, pianist in kitarist Mike Shina, pevec Tom Cheshire, basist Stiff Penalty ter Ben Thrower in še par poetov, vagabundov, ljubiteljev brezciljne zabave, rahle zadetosti, sirupa proti kašlju (tega so fantje nekje pod mostovi Atlante pridno zlorabljali leta 1993, ko se zgodba tudi začne), glavna nit povezave pa je bila v začetku akustična kitara, ritmično udarjanje po praznih posodah ter preigravanje harmonij na otroških klaviaturah. Glavna tema je človek, obremenjen z vsakodnevnimi tegobami, glasba pa v vsej svoji preprostosti nenarejena in iskrena, vse skupaj pa zrcali tesno prijateljstvo med ljudmi, ki imajo radi dobro zabavo, žur, obenem pa ljubijo malce posebnosti in nevsakdanjo glasbeno razpredanje o ljubezni, izgubah ter smeha polnih dogodjih, ki jih razumejo popolnoma le oni sami.
Že en cikel poslušanja lani pri Warnerju izdane plošče Only Time Can Tell je dovolj, da lahko z gotovostjo trdim, da bodo s ploščkom, kljub zvenečemu Hindsovemu imenu, razočarani vsi, ki pričakujejo še eno repliko Mastodon zvoka. Bližje resnici in izlivom sreče bodo tisti, ki so od Hindsa pričakovali mešanico Talking Headsov, popolnoma opitega Nika Cavea ter Toma Waitsa, saj je to v kratkem to, kar opisuje nenavadno popotovanje po stranpoteh moža, ki je drugače s srcem in dušo vezan na sludgerski substrat progresivno ambicioznih in na videz idejno brezmejnih Mastodon. Only Time Can Tell je na prvi pogled lahkotni terasni izdelek, ki pa obenem staro definicijo zvoka rock’n’rolla preoblikuje in namensko guli z nje vse plasti nedolžnosti, leska ter zvezdniške naravnanosti. Kar ostane je prav poseben roadtrip, popotovanje, kot bi ga vzeli iz kakšnega posebnega teatra ali Lynchovega filma, zgodba navadnih ljudi, kolaž impresij pa govori o tusvetnem bivanju, ki pa je v vsej svoji konkretnosti in izventekstualni vzetosti lahko bolj tuje od voajerskega zrtja skozi teleskope, na drugi strani katerih bi lahko gledali vsakdan čudnih zelenih možicljev nekaj tisoč svetlobnih let proč. Vseeno pa pomanjkanja humornosti fantom ni moč očitati. Osem skladb na shizofreni način izžareva osem drugačnih pristopov, načinov pisanja, stilov, osem različnih karakterjev, osebnosti.
Otvoritvena skladba Burn It Down je s svojo temačno preproščino verzov »Nothing can compare to the ones that you loved« najbližje acid popu, klasikam terasne zabave za rajo, le da so tokrat poleg enostavnih kitar Bena Throwerja in Brenta Hindsa v ospredju predvsem sladko momljavi vokali Toma Cheshira in razpoznavno psihotično rahlo razglašenimi Hindsovimi podkrepitvami. »I got some coke and it’s in my pocket/ I got some pills and they’re not from a doctor,« nam zaupa Hinds, nato pa se v mislih odloči požgati staro hišo, nekdanji dom. Akustika v drugi polovici skladbe preraste v preprosti solo, ki je daleč od eksplozivnih melodičnih izbruhov pri Mastodonih, ponavljajoča akorda pa se zabijeta v glavo kot par pedi dolg žebelj, ki ga, podkrepljeni z Rainesovimi saksofoni ter zamaskiranimi orglami, West End Motel trmasto rinejo med vaši možganski polovici.
Ena bolj spevnih skladbic albuma, hvalnica beznici El Myr, zajadra nadalje v bolj reggae ´vode, eterična rock kitara pa se lepo lepi na sinkopirane orgle, dvojec obeh vokalov pa splete izjemno poslušljivo meditacijo o pijanstvu, zadetosti, harmonična nadgradnja vseh sedmih gradnikov zasedbe pa nadaljuje svoj kontradiktorni hvalospev narkotikom, vožnjam po brezpotjih, osamljenosti ter nekdanjih ljubeznih, povsem naravno pa se vam zdi, da se s skladbo, kot je Witch Is Dead, zbudite v sončno jutro Salema, na radiu pa vam jutranjo budnico poje veliki šefe Americane Bruce Springsteen. Spevni sentiš, ki s saksofonom iz same Briljantine pelje bizarni soundtrack vztrajno dalje v smeri popolne pozitive in temačnosti obenem. Nažgani od mentalnih sokov sedemdelne simbiotičnosti se West End Motel rustikalno vračajo v čase Salema, kjer se, naslonjeni na zid cerkve, odločijo olajšati svoje mehurje, v nagrado za svojo predrznost pa jih dočaka guncanje na vešalih. Kot bi skladbo spisal sam Nick Cave, le da je depresija tokrat prebodena z žarkim soncem navidezno naivne godbe. If I Only Had Tomorrow (Second Chances) s svojo meditativnostjo malce bolj spomni na melodične vstavke izjemne plošče Crack The Skye, le da je tokrat namesto kompaktne metalurgije organon dela bližje post rocku zasedbe Red Sparowes.
https://www.youtube.com/watch?v=CZiPVPsXIZw
Veliko je ponavljanja in postopnega prestopanja v nove sfer. Malo je presenečenj, obenem pa se nepričakovanega a repetitivnega nizanja podobnih scen na plošči kar tre. Da je Brent odraščal s kitarskimi zvoki Cheta Atkinsa, Briana Setzerja, Jimmyja Bryanta, Speedy Westa in ostalih country mojstrov strunskega ubiranja, izvem naknadno. Težko si predstavljam, da je mož sludgerske prog postave obenem tripal na rockabilly zasedbe Stray Cats ter si požvižgaval country napeve, malce trdozvočnejše tolažbe pa v ušesa nalije skladba Bite. Sludgerska stonerska briljanca kompozicije, kjer v psihotični univerzum penetrirajo predirne kitare, ki s solažo predstavljajo glavno ogrodje skladbe. Bolj zapohani Forgiveness nas nato popelje v bolj karnevalske vode, z italijansko zvenečim popom sedemdesetih pa West End Motel prikličejo v misli željo po vnovičnem obisku kakšnega Tarantinovega filma,po ča-ča-ča ritmiki pa vas naslovna Only Time Can Tell z bolj psihedeličnim podtonom pripelje domala do konca, po sklepni skladbi Valentine pa neke dopolnitve in odrešitve ni, prav tako ne niti razelektritve prvotne napetosti, ki vas spremlja ves čas poslušanja tega posebneža med glasbenimi daritvami preteklega leta.
V pljučih ostajajo žepi brezzračja in tesnobnosti. Temačnost in oljnata atmosfera zadetosti, brezciljnosti in repeticije razsrediščijo, iztirijo prej lucidno naravnan vlak užitka. Težko je na en mah povedati, ali je plošč Only Time Can Tell izdelek, ki dosega kvalitativni nivo perfekcije, katere smo se pri Hindsu že navadili. Težko povem tudi, ali mi je plošča sploh všeč in težko izpostavim, kaj me pri vsem skupaj moti. Morebiti to, da ne gre za klasični Mastodon izdelek? Tega pri skupini popolnoma drugih Hindsovih sozarotnikov nisem niti pričakoval. Veliko je ponavljanja in možje pretikajo svoj psihedelični motor užitka le počasi v višjo prestavo. Album je provokacija in je namenjen zgolj izganjanju Hindsovih osebnih demonov, presežkov navdiha. Verjetno se izdelka ne bi niti dotaknil, če ga ne bi spremljalo prav ime tega briljantnega mladega moža, ki je obenem genialni kompozitor prahistorične Mastodon ornamentalike, obenem pa tako kompleksno zafrustrirano željan subverzive, da svetu namensko ponuja zrnca zlata, skrita v tonah balasta. Only Time Can Tell je, tako kot shizofrena struktura osmih popolnoma različnih gradnikov celote, album, ki bega in megli jasnost percepcije. Nekaj dobrega pod vsem skupaj je vseeno moč najti, je pa celota, kljub navidezni preprostosti in repeticiji, tako zahtevna, da zahteva več ciklov poslušanja, konzumiranja, odmerjanja. Več časa, torej, šele po eonih časa pa bo moč soditi, ali gre za izdelek, ki nosi obilico kvalitete ali pa gre zgolj za sproščujoči moment zvezdnika, ki je imel ob vsem resnem studijskem delu s svojo matično zasedbo, na voljo hipec ali dva časa zase ter je moral nekaj izcediti v ušesa sveta – zgolj za svojo dušo in osebno zadovoljstvo.
Zasedba
Brent Hinds – vokal, kitara
Phil Raines – tenor saksofon
Ben Thrower – akustična kitara
Mark Carbone – bobni
Mike Shina – kitara, klaviature
Stiff Penalty – bas kitara
Tom Cheshire – vokal
Will Raines – orgle
Produkcija
Brent Hinds
Seznam skladb
1. Burn It Down
2. El Myr
3. Witch Is Dead
4. If I Only Had Tomorrow (Second Chances)
5. Bite
6. Forgiveness
7. Only Time Can Tell
8. Valentine
