Kraj: Rockhouse / Salzburg / Avstrija
Datum koncerta: 09.12.2007
Število obiskovalcev: 450
Cena karte: 28,00€ / 30,00€
Moj veliki ego je bil ob spoznanju, da so Gotthard odpovedali vse koncerte po Italiji v decembru 2007 zavoljo bolezni pevca Stevea Leeja neznansko prizadet, zato sem se odločil takoj po službi še istega dne, da si grem lizat rane v Salzburg na koncertno veselico z legendarnimi utemeljitelji n.w.o.b.h.m.-ja Saxon! Ker se voziti 300km iz Ljubljane (samo) v eno smer popolnoma sam ni ravno najbolj luštno, prične človek v tovrstnih primerih zasliševati bližnjo okolico o možnosti soudeležbe k tej nori “ad hoc” ekspediciji. Srečne zvezde me tudi to pot niso pustile na cedilu in dvojec s krmarjem je odtaval natanko ob 17.20 iz Domžal ter srečno previharil vse viharje na poti, zlasti tiste ekspresne “na počep” in podajanje ene izmed obeh rok v toaletnih prostorih med vožnjo.
Pred Saxon sta nastopili predskupini nemškega porekla Pharao, združeni ponovno, ki so predstavljaili dvojni kompilacijski abum Anthology, izdan v lanskem letu in Evidence One, s svežim studijskim albumom “The Sky Is The Limit” (2007) . Pharao na žalost moja ušesa in oči niso uslišala, ne sprevidela, saj je bil Salzburg z osebnim avtomobilom dosežen šele ob 20.30, prestopila sva dvorano malo pred deveto in za rep ujela nastop šminkerjev Evidence One, ki so spremljali Saxon na turneji že leta 2003 pozimi. Prisluhnil sem dvema zaključnima skladbama. Skupina je ponudila kakovosten zvok, visoko stopnjo rutinske uigranosti pevec pa je seveda v lišpanju in gibih mačizma seveda pometel s konkurenco v dvorani, kar seveda sodi k različici glam hard rocka, ki ga goji skupina. Luštno začetno ogrevanje, ki je dokazalo, da so fantje odkar sem jih gledal pozimi 2003 v Nemčiji, kar pridno napredovali, čeprav podajam to pot objektivnejšo oceno njihovega nastopa težje, saj sem ujel le zadnjih 10 minut nastopa Evidence One!
SAXON: 21.30- 23.15
Legende, nismo se videli že tri leta! Hja je bilo treba preveriti v kakšnem stanju ste. Koliko ste dotrajani, koliko regenerirani, kolikšna je stopnja ohranjenosti vaše odrske poskočnosti itd… No šalo na stran, gremo k dejstvom! Saxon so letos spomladi izdali novi studijski album “The Inner Sanctum” (2007) – RockLine recenzija TUKAJ. In s prvo skladbo tega albuma se je po logičnem pričakovanju pričel tudi koncert skupine. Pogled na odrsko opravo skupine pa je bil sledeč. Starosta in vodja, kremeniti in nezamenljivi Biff Biford, je po novem bogatejši za kar zajeten podbradek in tokrat na oder ni primarširal v dolgem usnjenem plašču, kar je bila karakteristika lepega svežnja preteklih let, na sebi je nosil majico z odtisom plošče “Unleash the Beast” (1997) in na hrbtu je pisalo z velikimi rdečimi črkami “Unleash Your Beast”, kar je bil znak za splošni alarm! Spandex osemdesetih, je že davno zamenjalo oprijeto onetano usnje, kar pomeni da striček Biff, kljub svojim poznim petdesetim, pod pasom še zelo uspešno skrbi za vitko linijo. Paul Quinn je prerasel kompleks plešavosti in odvrgel rutno pokrivalo, si nadel zapeljivo zatemnjena očalca metroseksualcev ter zažigal v igranju kakor zna in zmore le on. Quinn je pač eden stebrov Saxon in poleg Biffa je njegova kitara s solažami pravi zaščitni znak skupine. Scarrat in Carter ostajata nespremenjena, medtem ko je bilo sila lepo znova pozdraviti v vrstah Saxon povratnika v skupino bobnarja Nigela Glocklerja!
Skupina je ponudila svojo znamenito odrsko izvedbo. Zrutinirano šolsko uigrano. Z znamenito nepredvidljivostjo igranja repertoarja. Saxon so namreč znani po tem, da jih ni težko izzivati med koncerti v glasbenih željah, zaigrati znajo praktično ves repertoar, ki seveda po vseh teh letih nikakor ni od muh. Kljub temu so prišli v Salzburg v prvi vrsti “na debelo” predstavljati svoj novi album. V repertoar so vključili skupno kar šest skladb z zadnje plošče “The Inner Sanctum”. Če k temu prišteješ še dve z “Lionheart” (2004), ostane prostora za legendarne klasike le še za 11 mest (odštevši solo na kitari). Torej tudi ta reportaža se na tej točki že odvija pod bremenom podobnih ugotovitev, ki jih je orisal nedavni koncert Motorhead v Muenchnu. Legende hranijo moči. Znaveličani so igranja starega repertoarja, nove plošče se jim zelo dopadejo, vse več je mašil v katerih Biff spodbuja množico k “Oh-Oh-Oh-Oh” “singalong” petju, dodatno standardno mašilo je kitarska solaža nastavljena na otvoritev drugega dodatka, kar je stalnica skupine že nekaj let. Biff se je nekajkrat pošteno zlomil v visoki sekvenci, ko je slišno pričel pogrkovati iz grla v verzih. Ni kaj, leta minejo molče in pustijo pač določene brazde. A mož je izkušen kot malokdo njegovega posla in odlično blefira ter godi s svojo karizmatično odrsko predstavo, ki je 95% karizme celotnih Saxon. Da tudi v letu 2007! Biff je preznojil kar se preznojiti da! Kdor je prvič gledal Saxon je tudi to pot le zijal in verjetno ni še dolgo po koncertu prišel k sebi. Možje so eksplozivni kar se da! Brez skrbi!
Mali prostor dvorane je dobesedno gorel pod težo in močjo odrske osvetlitve. Saxon so se kopali v megli, skozi katero je pritiskal večinoma rdeča odrska osvetlitev. Kadarkoli so posijali reflektorji v vsej polnosti, je bruhnil val toplote do 10m od odra, kjer sem stal na levi strani. Zvok je bil nekoliko razglašen do 747 (Strangers In The Night), ki je pravšnja udarna pol-baladeska, v kateri se, da zvok porihtati na optimum, kar je tehnikom tudi uspelo. Sprva se je Biffa slabše slišalo, bobni pa so bili prehrupni. Od skladbe 747, smo imeli “mir” glede zvočne podobe skupine! Za razliko od Biffa, ki ne more več najtežjih sekvenc odpeti optimalno, je preostali četverec izvedel material brez napakice. Tako Scarrat, kot Quinn sta briljirala v svojih solažah, tercetnih harmonijah, v prehodih, v zaključkih, v uvodnih delih. Brez napakice. Carter pa ostaja najbolj divja Saxon žival na odru. Znova je teklo z njega v curkih. Glockler se je znova odlično vklopil med stare kompanjone in prispeval svoj optimum. Torej po tej plati se ni kaj dosti pritoževati. Nastop Saxon ti natre kurje polti tudi v letu 2007 kot za šalo.
Zlasti so zažigale klasike oziroma standardi skupine, brez katerih je za Saxon bolje, da se na odru ne prikažejo, torej: Strong Arm Of The Law, Crusader, 747 (Strangers In The Night) Heavy Metal Thunder, Motorcycle Man, Princess Of The Night in edina prava izgubljena 8in najdena) cvetka koncerta, skladba To Hell And Back Again iz legendarnega albuma “Strong Arm Of The Law”, s katero so priredili Saxon najlepše darilo zvestim oboževalcem skupine. Kar oddahnil sem si ob siceršnjem jurišu skladb z nove plošče. Torej Saxon še vedno najbolj zažigajo na odru s starim repertoarjem iz osemdesetih let. Seveda so zabelili nastop z hudobno Dogs Of War in razvratnim posvetilom Jerry Lee Lewisu Solid Ball Of Rock, ob katerih se je ljudstvu v dvorani pošteno utrgalo, a primat je nosila daleč nad vsem izvedba starih klasik.
Avstrijci so izpadli kot nadvse hvaležna in disciplinirana publika. Z izjemo 10 mladcev, kateri so še lovili polnoletnost EMŠO izkaznic in katerih so se kolena pošteno šibila pod težo alkoholnih derivatov – ti pobje so zganjali v prvi vrsti večji kraval in s prerivanjem delovali nadležno, je preostala dvorana, prav vse do mešalne mize na koncu (do cca 30m od odra), nagrajevala skladbe z gromkimi aplavzi. Vselej, ko se je Biff spravil k podžigovanju publike, mu je ta vračala energijo z visoko dvignjenimi rokami in petjem singalong refrenov, kar je sprožalo trenutke magičnosti koncerta! Tistih nekaj alkoholno razvnetih škorcev v prvi vrsti je Biff dodatno podžigal tako, da jih je krmil s trzalicami. Kadarkoli je želel, da spravi od njih še več kinetizma, je kot mamka sredi Prešernovega trga v Ljubljani, ki hrani golobe z krušnimi drobtinami, frcnil trzalico ali dve med njih in pod odrom so roke in noge kar frčale v zrak! Tale Biff je pravi lisjak, ni kaj.
Saxon so v celokupnem seštevku to pot vseeno nekoliko razočarali. Krivca za to sta bila set lista in vsaj za 15 minut skrajšan nastop. Regularni del se je zaključil namreč že po 65 minutah. Halo? Fantje so močno obremenjeni s favoriziranjem novega albuma, s katerim so zaključili celo svoj nastop, ko so se lotili za konec izvedbe Ashes To Ashes, kar definitivno ne sodi med nastope, nasploh če poseduješ pedigre legend, s polno malho klasik izza rokava! Neokusno!
Lahko zaključim, da nihče, ki to pot ni obiskal Saxon v Salzburgu, ni kaj dosti zamudil, razen če jih ni še nikoli videl. To je namreč obveza. Vsaj enkrat v življenju, kot npr. Motorhead ali Iron Maiden. Saxon so ohranjeni dovolj, so še vedno nori dovolj in sekajo na polno dovolj, da so popolnoma prepričljivi v sleherni točki nastopa. Klasike so superiorno žlahtne v živo, drži jih še vedno v pokončni erekciji Biffov znameniti vokalni pečat. To pot so nas legende odpeljale žejne preko vode ravno zato, ker je teh klasik krepko primanjkovalo in upam lahko le, da bodo fantje do sledeče turneje kaj v zvezi s tem ukrenili. Pač treba je vzeti v zakup dejstvo, da se leta Biffu, kot centralni figuri na kateri vse stoji pri Saxon, vseeno že poznajo!
Setlista
1. Steel Of Grace
2. Dogs Of War
3. Let Me Feel Your Power
4. 747 (Strangers In The Night)
5. To Hell And Back Again
6. Red Star Falling
7. Witchfinder General
8. Strong Arm Of The Law
9. Crusader
10. Man And Machine
11. Heavy Metal Thunder
12. Motorcycle Man
13. I’ve Got To Rock (To Stay Alive)
14. Princess Of The Night
—dodatek 1.—
15. Atila The Hun
16. Solid Ball Of Rock
—dodatek 2.—
17. Solo kitara (Doug Scarrat)
18. Wheels Of Steel
19. Denim And Leather
20. Ashes To Ashes
Galerija slik
