Avtor: Jernej Vene
Kraj: Olympiahalle / München / Nemčija
Datum koncerta: 24.05.2006
Število obiskovalcev: 12
Cena karte: od 51 do 120 Evrov
Kot je znano, največja imena popularne glasbe poredko zaidejo na slovenske odre. Govorim seveda o tistih, ki za svoje delo potrebujejo velik oder, svetlobni park in veliko odrsko ekipo. Te zadeve stanejo veliko denarja, ki pa jih pri nas organizatorji največkrat težko zberejo. Posledica je enodnevni izlet v sosednje večje kraje. Tokrat je bil naš cilj Muenchen in koncert kalifornijske skupine Eagles. V organizaciji Concert Freaka smo doživeli udobno in ne predolgo vožnjo, čar pa taki poti dodajajo feni, ki so ponavadi pravi avtobusni zabavljači. Poleg pitja in petja razdrejo tudi marsikatero navihano. Pa še vreme je bilo pravšnje za potovanje, malo pomladnega sonca in oblakov, da vse skupaj ni bilo prevroče.
Vstopnice so pošle že pozimi, vendar se je še našlo nekaj ljudi, ki so si jih zadnji hip nabavili pri preprodajalcih. Ob 20:20 se je začelo in srečneži, ki smo sedeli v parterju, smo nekje od tretje skladbe naprej lahko uživali v prelepem zvoku, ki so ga ustvarjali basist Timothy B. Schmit, bobnar Don Henley ter kitarista Glenn Frey in Joe Walsh. Ti štirje gospodje danes sestavljajo skupino Eagles. Poleg tega, da so izjemni inštrumentalisti, so si kot ponavadi razdelili pevske vloge. Daleč največ jih je imel Don Henley, nato Joe Walsh, ki velja tudi za klovna v skupini, najmanjkrat pa sta pela glavne glasove Schmit in Frey. Občinstvo je bilo mešano, čeprav je bilo seveda največ takih, ki Eaglese spremljajo od nihovih začetkov naprej. Nekateri starejši so s seboj pripeljali mladino, ki bi sama gotovo zavihala nos nad to glasbo, saj odrašča ob drugačni. Stojnice so ponujale majice, kape, srajce in celo damski kopalni plašč (cene so se gibale od 30 do 100 Evrov). Pa nazaj h glasbi. Uvodna Take It Easy je bila pravšnja za začetek, ker je precej hitra. Nato so kombinirali novejše in starejše skladbe z uspešnicami posameznih članov kot solistov, proti koncu pa so spet navduševali s preverjenimi skladbami skupine. Zvok je bil v parterju fantastičen, kolegi, ki so bili na tribunah, so bili zanj seveda prikrajšani, saj so imeli precej ponesrečene sedeže. Morda ob tem opazka organizatorjem in niti ne skupini, za prodajo čisto vsakega možnega kotička olimpijske dvorane. V parterju so bili namreč postavljeni stoli, ker je tako hotela skupina, torej je bilo treba denar od vstopnic, ki bi jih prodali za parter kot stojišča, iztržiti drugje. Tako so vrli Nemci prodali sedeže že skoraj za odrom, s katerih ubogi ljudje niso videli nič več kot zaveso in tonskega tehnika na odru. V prodaji so bila tudi stojišča na vrhu tribun (nad najvišjo vrsto sedišč) in to za celih 50 evrov. To je bila najcenejša vstopnica, v parterju so bile po 100 in 120 evrov. Za tako brezhibno produkcijo je seveda treba plačati. Postavljena sta bila dva velika video zaslona ter tretji, ki je bil pravokoten nad odrom, tako, da je bilo poskrbljeno za dober ogled koncerta. Eaglesi in njihovih osem sodelavcev igrajo skupaj od leta 2001 in to se sliši. Profesionalna in tehnično popolna izvedba me je najprej navdala s slutnjo, da imajo gospodje kakšno stvar na hard disku, pa so me kmalu postavili na trdna tla. Walsheva kitara je bila v eni od skladb v uvodu mnogo preglasna glede na ostale inštrumente, tako da sem pomirjen užival naprej. Občinstvo seveda ni oklevalo in je pritegnilo v skladbah, ki jih je poznalo. Navdušenje je bilo izredno. Henleyeva uspešnica Boys of summer je pognala ljudi v parterju na noge. Nagnetli so se v prehod na sredini dvorane in veselo plesali. Po premoru smo seveda upali, da bomo lahko ostali na nogah in se po možnosti premaknili bližje k odru. Glenn Frey je po Tequila Sunrise vljudno opozoril ljudi, ki so stali pred odrom, da zastirajo pogled na oder, kajti vstopnice niso bile poceni. Predlagal je, da lahko proti koncu koncerta zaplešejo, ko bo zabava na vrhuncu. Morda je Frey s tem zgrešil, saj do konca skorajda nihče več ni vstal. Briljantni glasbeniki, kakršni so, so svoje delo opravili z odliko. Spremljevalni glasbeniki so izjemni, morda še najbolj izpostavljam Steuarta Smitha, ki je nadomestil in nadgradil bivšega člana Dona Felderja. Don Henley je napovedal eno novejših skladb Hole in the world, ki govori o stanju duha po 11. septembru 2001. Odkrito je dejal, da je čas, da ZDA dobijo novo državno vodstvo. Glenn Frey se mu je pridružil z zgodbo o nalepki, ki jo je videl na nekem avtomobilskem odbijaču v Los Angelesu: “I can’t wait till 2008!” (Komaj čakam, da bo napočilo leto 2008 – in s tem volitve, op.a.). No, jaz čakam na 2007, ko naj ni končno izdali novo studijsko ploščo. Ker sem Eaglese gledal pred desetimi leti v isti dvorani, lahko zatrdim, da se izvedbeno niso postarali niti za eno leto, kaj šele za deset!
Setlista
Take it Easy
Witchy Woman
Peaceful Easy Feeling
One of These Nights
New Kid in Town
I Can’t Tell You Why
Lyin’ Eyes
The Boys of Summer
In The City
The Long Run
Premor (20 minut)
Tequila Sunrise
Love Will Keep Us Alive
No More Cloudy Days
Hole in the World
Take it to the Limit
Walk Away
Sunset Grill
Predstavitev ansambla
Life’s Been Good
Dirty Laundry
Funk #49
Heartache Tonight
Life in the Fast Lane
Prvi dodatek
Hotel California
Drugi dodatek
Rocky Mountain Way
All She Wants to do is Dance
Tretji dodatek
Already Gone
Desperado
Zasedba:
Bill Armstrong pozavna
Scott Crago bobni, tolkala
Glenn Frey kitara, glas
Al Garth trobenta
Don Henley bobni, kitara, glas, tolkala
Willie Hollis klaviature, glas
Christian Mosert trobenta
Timothy B. Schmit bas kitara, glas
Greg “Frosty” Smith trobenta
Steuart Smith kitara, glas
Michael Thompson harmonika, klaviature, glas
Joe Walsh kitara, glas
Galerija slik
