Yeah!

Glede na njihove zadnje izdelke, predvsem na album X, je ta album prekleto presenetljiv in osvežilen. Album kar vrvi od rockerskih riffov. Podobne zadeve ponavadi zvodenijo, tale zadeva pa je neverjetno žlahtna. Pravzaprav tudi sam nisem najbolj naklonjen takim albumom, tale pa me je prekleto presenetil, pa čeprav sem sam deklariran fen Def Leppardov že več kot dvajset let. Vsekakor so fantje leppardizirali vse komade, ki se nahajajo na albumu, naredili so jih za svoje. V komadu Don’t Believe A Word (original Thin Lizzy), Joejev vokal na trenutke spominja celo na samega Phila Lynotta. Ko smo že pri vokalih…tudi Phil (Collen, kitarist) je zapel en komad…Stay With Me (The Faces) in moram priznati, da je vokal celo “hujši” od originalnega, kjer žvrgoli Rod Stewart. Marsikateri komad tudi pod razno ni tak, kot ga poznamo v originalu, kot sem že omenil, ga Leppardi naredijo za svojega, pa vseeno prvinski duh ostaja. In to je tudi pri celotnem albumu najbolj pomembno, ostati zvest originalu, pa vendar komad narediti svoj. Prav v tem pa so Def Leppard več kot uspeli. Ta album zna biti celo nova prelomnica tudi v komercialnem smislu, saj je ravno komercialna plat kariere Def Leppardom od sredine devetdesetih vse bolj pešala in zna se zgoditi, da se bend celo vrne na stare pozicije, ki jih je zasedal sredi zlatih osemdesetih. Le redki so izvajalci, ki so comeback dosegli z “cover” albumom. Ostaja upanje, da bodo na naslednjem avtorskem izdelku fantje sledili rockerski liniji, ki so jo zastavili na temle albumu in da je “tavanja” konec. Pripis: v Sloveniji naj bi bil YEAH! na voljo v začetku junija 2006.