Avtor: Rok Klemše
Fotografije: Nina Grad
Kraj: Klub Jedro, Medvode
Datum koncerta: 27.11.2015
Jebeš lučke in ves božični kič s katerim nas leto posiljujejo že od srede novembra! Na dan/večer ko so v Ljubljani in Mariboru zakorakali v decembrsko potrošniško norijo se je kakšnih sto glav raje odpravilo v medvoško Jedro, kjer je uvod v blaženi decembrski čas uspešno oskrunil menage-a-trois Skrun, Morost in Dekadent.
Medvode je s polurno zamudo kot prvi oskrunil trio iz Zgornjega Posočja, imenovan kako drugače kot Skrun. Relativni novinci domače scene že vse od svojega nastanka pridno nabirajo koncertno kilometrino, ki se jim na odru tudi že dobro pozna. Skrun igrajo precej samosvojo zmes sludge, groove in death metala, v katerem ni težko zaznati raznolikih vplivov, od bendov NOLA scene, Pantere pa vse do Morbid Angel. Odlika soške trojke je masiven, težek zvok in HRUP, ki ga trije inštrumenti in vokal proizvedejo toliko kot ameriški teksaški kmetavzarji domačega šnopca. Morda so proti koncu Skrun postali malenkost enolični, a je temu verjetno botrovalo šele ogrevanje za petkov večer. Skrun so ne glede na to prepričali z energično predstavo in precej samosvojim pogledom na glasbeni zvarek žanrov. In plus za specifičen zvok bas kitare, ki je še najbolj spominja na Blackyjev (Voivod) »blower bass«. Čakamo, da nas oskruni prvenec, ki že nastaja!
Ljubljanske morostarje smo pred kratkim ujeli v ljubljanskem Ortu, tokrat pa se je bend prvič predstavil z novim basistom. Žana je zamenjal Andrej Škof (ex-Eruption), Morost pa so v Medvodah v celoti, od a do ž, odigrali svoj prvenec Solace In Solitude, ki se je že lepo usidral v ušesa domače publike. Dekle in fantje so nas v slabi uri znova spretno odpeljali po meglicah ljubljanskega barja, srhljivo atmosfero tega sprehoda pa kot vedno do sedaj spletli z odlično uigranostjo ter masivno zvočno sliko black/death/groove metala. Da stari člani svoj posel obvladajo je jasno kot beli dan zato je bil pod večji drobnogledom Škof, ki je pokazal, da se bend več kot dobro unesel, bas linije po novem zvenijo bolj prepričljivo kot prej (mestoma so linije celo nekoliko predrugačene), Škof pa je v podobo precej statičnega benda vnesel nekaj prepotrebne dinamike in odrske živosti. Human Debris, Thorp Afield in Mitos so prepričali kot vsakič doslej, še z večjim zanimanjem pa sem spremljal zaključno noviteto (odigrano brez Škofa), ki kaže na to, da Morost vleče v malenkost bolj progish vode in res bo zanimivo slišati kaj bo prinesel drugi album, ki počasi že nastaja.
Debela štiri leta od izida Venera: Trial & Tribulation so minila kot bi trenil, od takrat pa Dekadent tudi na odrih niso bili ravno stalnica. Da so bili močno pogrešani je bilo jasno že med prvimi toni uvodne himne Dissident Dream, ki je dokazal, da fantje pod vodstvom Arturja Felicijana v tako dobri formi niso bili že lep čas. Dekadent so se srdito zagnali v svoj uro dolg set v katerem so Medvode stresli s komadi s prvenca, The Deliverance of the Fall, Venere ter novega albuma Veritas, ki je pravzaprav razlog za njihovo vrnitev na odre. Izdatno smo bili torej deležni novitet Dead Mountain, Pasijon ter najbolj izstopajoče epske poslastice Valburga, ki navdušuje s prepričljivim besedilom v slovenščini. Artur je to pot prepričal z izvrstno vokalno predstavo, v prvi vrsti vrhunsko izvedenimi kriki ter globokimi growli (nekoliko manj z rahlo bolečimi čistimi vokali), tudi sicer pa je bend deloval kot izredno uigrana celota pod taktirko fenomenalnega bobnanja Tineta Horvata. Dekadent sem v živo nazadnje ujel pred štirimi leti v Kranju in tisto ni bil ravno njihov najsvetlejši trenutek. A fantje niso ostali dolžni in tokrat dokazali, da spadajo v sam vrh slovenske metal scene in znova je na vso moč zasijal njihov unikatni pristop k black metalu v katerem se brezizhodno prepletata življenje in smrt, tema in luč, ljubezen in sovraštvo.
Galerija slik
