Peter Gabriel osvojil Graz z nekaterimi najboljšimi poglavji svoje kariere (2014)

0 71

Lokacija: Graz (Gradec) / Stadthalle / Avstrija
Datum: nedelja, 23.11.2014


Graška dvorana Stadthalle je tokrat v svojih nedrih gostila Petra Gabriela, enega izmed najbolj slikovitih glasbenih umetnikov in pevskih ikon vseh časov. Izjemno karizmatični Gabriel si je pridobil kulten status še kot član legendarne progresivnorockovske (in kasneje poprockovske) skupine Genesis, kjer je že navduševal tudi kot prvovrsten odrski zabavljač, pozneje pa je s solo kariero soustvarjal in premikal številne mejnike v zgodovini popularne glasbe ter s hiti kot so denimo »Solsbury Hill«, »Biko«, »Sledgehammer«, »Big Time«, »Don’t Give Up«, »Digging In The Dirt« in »Steam«, če se našteje le nekatere izmed njih, prejel številne nagrade in dosegel svetoven sloves.

Gospod Gabriel se že od leta 2012 dalje nahaja na dolgi turneji z naslovom ‘Back To Front’ med katero praznuje petindvajseto obletnico izida svojega petega studijskega albuma »So« (1986) in to s pomočjo banda, kateri vsebuje tri glasbenike, ki so sodelovali na najuspešnejši plošči Petrove bogate solo kariere. Petrov band so na tej ‘podaljšani’ turneji sestavljali glasbeni mojstri takšnega kova kot so legendarni basist Tony Levin (King Crimson), edini član Petrovega banda, ki z njim sodeluje od samega začetka, kitarski virtuoz David Rhodes in bobnarski velemojster Manu Katche. Prekaljeni klaviaturist David Sancious pa je bil član turnejske ekipe, ki je album “So” predstavljala že takoj po izidu.

Kvintet izkušenih ‘starih mačkov’ sta spremljali dve mladi glasbenici in izvrstni spremljevalni pevki, Jennie Abrahamson in čelistka Linnea Olsson, ki sta pred začetkom turneje zamenjali zaradi bolezni odsotno Ane Brun. Slednjima je Peter velikodušno namenil vlogo nekakšne spremljevalne predskupine, kar sta Jennie in Linnea s pridom izkoristili ter z izjemnim žarom odigrali tri skladbe, od katerih je najbolj prepričala zaključna z naslovom »Phoenix«. Dekleti sta v svojem kratkem solo nastopu, ki je temeljil na pristnem keltskem melosu (s čimer sta na trenutke nekoliko spominjali tudi na Enyo), navdušili v marsikaterem oziru, še posebno takrat, ko sta se harmonično izmenjavali na glavnem vokalu ter potrdili, da gospod Gabriel z leti ni zgubil občutka za izbiro odličnih pevskih ‘asistentk’.

Po nadvse prijetnem začetnem koncertnem ogrevanju, ko je celotno dvorano zaobjel oblak keltske melanholije, je napočil čas za veliki prihod glavne zvezde koncertnega večera, ki se je na odru sicer pojavil še pred nastopom obeh pevk. Striček Gabriel je svoj nastop, katerega je na duhovit način in v zelo dobri nemščini primerjal z jedilnikom v restavraciji, razdelil na tri sklope; uvodni akustični del za predjed, električno obarvani del kot glavna jed ter celotna, neprekinjena izvedba albuma »So« za posladek. Peter se je zatem usedel za klavir ter v družbi Jennie in Linnee, ki sta se mu pridružili v vlogi spremljevalnih pevk, odprl svoj nastop z izvedbo popolnoma nove skladbe »What Lies Ahead«. Kljub temu, da se je Peter od časov, ko je leta 1976 začel svojo solo pot, precej spremenil, kar se tiče zunanjega videza, pa pretečena desetletja niso v ničemer omajala njegovih pevskih zmogljivosti, saj ima odlično ohranjen vokal. Na starejša leta se, razumljivo, dostikrat izogiba pretirani rabi nekaterih visokih leg in jih večkrat raje prepusti spremljevalnim pevkam oziroma pevcem.

Njegova karizmatična odrska figura prav tako še dandanes ostaja neokrnjena. Pravzaprav je z leti celo ‘požlahtnela’, kar je med nastopom v Gradcu dokazal z nadvse energičnimi, na trenutke celo plesnimi gibi, stalnimi sprehodi po odru ter vnetim spodbujanjem kar preveč zadržane, pretežno avstrijske publike. Petrovi nastopi so že od časov Genesis veljali za nekaj posebnega in nepredvidljivega, tako da je tudi skozi solo kariero postala že nekakšna tradicija, da na vsaki novi turneji pripravi kakšno fascinantno scenografsko presenečenje ali več manjših. Tokrat je Petrov oder vseboval orjaško, premično razsvetljavo v podobi dolgih stebrov, ki so s svojo obliko spominjali na križance med napravami za fitness in kontrolnimi stolpi v koncentracijskem taborišču. Te nenavadne naprave je med koncerti upravljala in usmerjala skupina skrivnostnih, zamaskiranih možakarjev, ki so dajali vtis, kot da bi ravnokar prišli iz kakšnega filma o distopični družbi oziroma iz Orwellovega romana ‘1984’, čeprav je v resnici šlo samo za odrske tehnike. Njihova mračna in na trenutke grozeča prisotnost skupaj s premično razsvetljavo se je perfektno skladala z družbenokritičnimi besedili in humanistično noto posameznih Gabrielovih zimzelenov, ki so v tem večeru zaživeli z originalno magijo.

Po nežnem in melanholičnem uvodnem delu, katerega je lepo dopolnila klasika »Come Talk To Me«, se je vzdušje,  ko so na oder polagoma začeli prihajati Petrovi stari glasbeni kameradi, počasi začelo ogrevati. Tony Levin se je s svojim značilnim Chapman stickom na odru pojavil prvi in polagoma sta zimzelena »Shock The Monkey« ter »Family Snapshot« začela doživljati levitev iz akustične v naelektreno podobo, medtem ko je bila med izvedbo »Digging In The Dirt« že prisotna kompletna ekipa, se pravi tudi kitarist Rhodes, bobnar Katche in klaviaturist Sancious. Med izvedbo skladbe »The Family And The Fishing Net« so zavladali tudi nekoliko bolj elektronski zvoki, kakršni so značilni za nekatera Petrova novejša dela. Zelo dobro je izpadel tudi temačni »No Self Control«, kjer se je Peter namerno izogibal grozečim, padajočim ter dvigajočim se stolpom z razsvetljavo, medtem ko je bil »Solsbury Hill«, skladba o njegovem razhodu z Genesis, nedvomno vrhunec prvega dela tega koncerta, kar je bilo razvidno tudi iz najdaljšega aplavza v tem večeru.

Po novejši baladi »Why Don’t You Show Yourself« je napočil čas za težko pričakovani ‘desert’ tega večera prek celotne izvedbe albuma »So«, pri čemer ni bilo moč prezreti kako močno so vsi glasbeniki na odru uživali med izvedbo posameznih skladb ter se popolnoma prepustili čarobni atmosferi. Petrova ekipa inštrumentalnih velemojstrov je koncertno verzijo »So« odprla z nepozabnim uvodnim standardom »Red Rain«, ki je celotno dvorano obarval z odtenki rdeče barve, medtem ko so se na orjaški odrski projekciji v ozadju razbijale kaplje rdečega dežja. Zanimivo, da je Gabrielov band zaporedje »So« skladb izvajal v skladu s ponovno izdajo tega albuma iz leta 2002, kjer se zimzelen »In Your Eyes« nahaja čisto na koncu in ne v originalnem vrstnem redu.

Eden izmed vrhuncev večera je bil vsekakor veliki hit »Sledgehammer« za katerega je Peter prejel številne nagrade in je največkrat predvajani videospot v zgodovini MTV. Vzdušje v dvorani pa je doseglo absolutno točko vrelišča, ko je prišla na vrsto nepozabna balada »Don’t Give Up«, katero je Peter na originalni verziji izvajal v duetu z legendarno pevko Kate Bush. Slednja v tem večeru seveda ni bila prisotna, vendar jo je na fascinanten način nadomestila Jennie Abrahamson, ki je na perfekten način dopolnjevala Petrovo ganljivo vokalno predstavo.

Po skladbi »That Voice Again« je sledila odlična, izjemno vživeta verzija ‘tihožitnega’ zimzelena »Mercy Street«, kjer je Peter med petjem ležal na odru, medtem ko so ga od zgoraj snemale kamere. Kratkega ‘zatišja’ je bilo kmalu konec, saj je atmosfera v dvorani vnovič eksplodirala med izvedbo bombastičnega hita »Big Time«, kjer se je gospod Gabriel vnovič na imeniten način vživel v vlogo malomeščanskega japija, ki je pravkar prišel v veliko mesto. Med izvedbo skladbe »We Do What We’re Told (Milgram’s 37)«, ostre kritike neetičnega ameriškega psihološkega eksperimenta, je ponovno zavladalo temačno vzdušje, katerega so dopolnjevale grozeče in stoične pojave zamaskiranih odrskih tehnikov. Ti so orjaške reflektorje postavili tako, da so spominjali na nadzorne stolpe iz kakšnega koncentracijskega taborišča. Med izvedbo bodrilnega »This Is The Picture (Excellent Birds)« je Jennie Abrahamson odlično nadomestila originalni prispevek Laurie Anderson in skupaj s Petrom zopet poskrbela za imeniten vokalni duet. Petrov band je izvedbo celotnega »So« sklenil z vselej emocionalnim »In Your Eyes«, ki je bil originalno posvečen Petrovi nekdanji družici Rosanni Arquette, vendar je kasneje pridobil povsem drug, precej globlji pomen, kar je pred izvedbo poudaril tudi sam.

Po kratkem odmoru se je Petrova tovarišija vrnila na oder in nas nagradila s sijajno verzijo temačne in elektronsko začinjene klasike »The Tower That Ate People« med katero je odrski spektakel dosegel svoj vrhunec, saj se je s stropa nenadoma spustil orjaški obroč iz katerega se je potem napihnila plahta v obliki stolpa, pri čemer se je zdelo, da je stolp gospoda Gabriela, medtem ko je stal pod podolgovato konstrukcijo, preprosto ‘pojedel’. Za slovo je sledila nadvse vživeta izvedba mirovniškega hita »Biko«, katerega je Peter, ki ni mogel iz svoje kože velikega humanitarca, v kratkem nagovoru posvetil 43 mehiškim študentom, katere je nedavno,  po ukazu skorumpiranega lokalnega župana, ugrabila policija ter jih izročila mafiji. Slednji so z njimi obračunali na skrajno brutalen način, s smrtnimi žrtvami. S pacifistično zadušnico je bilo konec večera številnih koncertnih presežkov, sploh kar se tiče glasbene izvedbe in odrske koreografije.

Nastop Petra Gabriela v Grazu je bil v vseh ozirih eden od letošnjih koncertnih vrhuncev, še posebno za vse tiste, ki smo si ga v tem večeru prvič ogledali v živo in se tudi od blizu prepričali o njegovi neverjetni odrski karizmatičnosti ter glasbeni brezčasnosti. Zelo težko je izpostaviti prispevke posameznih glasbenikov, saj so prav vsi, vključno s Petrom na klavirju in klaviaturah, blesteli v vlogi inštrumentalistov in se izkazali v podobi medsebojno perfektno usklajene ekipe. Veliki odrski motivator je ob sijajnem ozvočenju iz njih zares uspel iztisniti maksimum, žal pa tovrstnega uspeha ni uspel dosegati pri pretirano togi publiki, ki je med živahnejšimi trenutki premalo sodelovala pri petju refrenov in spodbujanju banda, čeprav niso varčevali z dolgimi aplavzi med posameznimi izvedbami. Seveda pa to ni odigralo kake večje vloge, zato je bil ogled nastopa enega izmed očetov progresivnega rocka velika pika na i letošnjih koncertnih obiskov.

avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik

Setlista:
1. What Lies Ahead 
2. Come Talk to Me 
3. Shock the Monkey 
4. Family Snapshot 
5. Digging in the Dirt 
6. Secret World 
7. The Family and the Fishing Net 
8. No Self Control 
9. Solsbury Hill 
10. Why Don’t You Show Yourself 
11. Red Rain 
12. Sledgehammer 
13. Don’t Give Up 
14. That Voice Again 
15. Mercy Street 
16. Big Time 
17. We Do What We’re Told (Milgram’s 37) 
18. This Is the Picture (Excellent Birds) 
19. In Your Eyes 
—dodatek—
20. The Tower That Ate People 
21. Biko


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki