Pink Floyd: The Dark Side Of The Moon

0 79

Založba: EMI Records
Datum izida: 1. 3. 1973
Produkcija: Pink Floyd
Dolžina albuma: 43.09 min
Zvrst: Progressive Rock/Art Rock
Ocena: 10/10


Le kaj bi lahko človek še napisal novega o “temni strani meseca”, temu izjemnem albumu, ki po več kot treh desetletjih od svojega izida še vedno velja za svojevrsten svetovni glasbeni fenomen, ki je revolucionarno vplival na razvoj tako popularne kot eksperimentalne glasbe in kateri je dosegel bajno prodajno naklado z več kot 40 milijonov prodanih kopij? Z “Dark Side Of The Moon”, zimzeleno konceptualno eksplozijo kompozicijskega perfekcionizma, so se legendarni progresivni rockerji Pink Floyd nenadoma prelevili iz kultne, a obskurne psihadelične atrakcije v glasbene zvezdnike svetovnega formata z jasno glasbeno usmeritvijo za katere je postal pretesen sleherni stadion. O tem, da so od tega albuma naprej postali tudi tržno najuspešnejša zasedba v povesti progresivnega rocka, pa sploh ni treba razglabljati. Veliko bolj pomembno je to, da so z “Dark Side Of The Moon” naposled končno dozoreli tudi kot odlični komponisti zaokroženih del z glavo in repom tako, da je bil svet končno pripravljen, da s širokimi rokami sprejme nekdanje mojstre psihadelično-avantgardnih eksperimentalnih čudaštev, ki se nikakor niso mogli znebiti dolge sence svojega tragičnega ustanovitelja Syda Barretta.

Odgovorov, kjer se skriva glavni vir neverjetnega uspeha “Dark Side Of The Moon”, nedvomno enega najboljših in najbolj vplivnih albumov v povesti rock glasbe, je več. Na prvem mestu pa je gotovo neverjetna harmonija med posameznimi zvočnimi temami, veličastnimi vzdušji ter izjemno inteligentnim konceptom, ki vsebuje številna življenjska sporočila in se tako zlahka dotakne najglobljih plati človeške duše. Temelji za “Dark Side Of The Moon” so bili sicer položeni že na nekaterih zvočnih temah s prejšnjega albuma “Meddle” (1971), ki je vsaj delno ponudil odgovor kam jih bo popeljala nadaljnja evolucija njihovega zvoka. Ta preobrat k večji dostopnost je tu dokončno doživel svoj razcvet v številnih kompozicijskih vrhuncih njihove kariere kot so nepozabne mojstrovine “Breathe”, “Time”, “The Great Gig In The Sky”, “Money” ter “Us And Them”, vse po vrsti skladbe z daljnosežnim vplivom na cele generacije bodočih glasbenih izvajalcev.

Prejšnji psihadelično improvizacijski eksperimenti, ki so bili pogosto neprebavljivi za širši krog glasbenega občestva, so se umaknili skrbno grajenim kompozicijam z glavo in repom, veliko polnejšemu in subtilnejšemu zvoku ter precej bolj melodičnim aranžmajem. Vnos saksofonov zunanjega sodelavca Dicka Parrya na “Money ter “Us And Them” je njihov zvok ponesel opazno proti jazzovskim vodam medtem, ko gostujoči ženski vokal Clare Torry na “The Great Gig In The Sky” v sanjavo atmosfero te mojstrovine vnese očarljivo dozo prvinskega soula in poskrbi za enega izmed najbolj veličastnih trenutkov v povesti skupine. Veliko zaslug za uspeh albuma nosi tudi tedaj še mladi zvočni inženir Alan Parsons (kasneje je postal šef lastne, izjemno uspešne skupine The Alan Parsons Project), ki je z uporabo nekaterih za tisti čas revolucionarnih snemalnih tehnik poskrbel za izjemno tekoč zvok albuma, čeprav so člani skupine skozi leta želeli na vsak način zmanjšati njegov pomen.

Roger Waters, basist/pevec, lirični genij ter glavni tvorec njihovih družbeno pomenljivih, filozofskih konceptov, ki s svojo naprednostjo še danes burijo duhove, je zadel žebljico na glavico z odličnim konceptom, ki odraža vse lepote in tegobe povprečnega človeškega vsakdanjika. Osrednje teme albuma so pohlep, medsebojni konflikti, staranje in norost (slednja zadeva je bila nedvomno navdahnjeno po izkušnji z razrušenim mentalnim stanjem nekdanjega tovariša Syda Barretta in je ostala tema h kateri so se Pink Floyd na svojih naslednjih albumih vedno znova vračali). Pri tem je Waters uporabil zavidljivo mero empatije do določenih družbenih pojavov in emocionalnih stanj, kar dela ta album s svojimi sporočili aktualen za vse večne čase. Poleg Watersa, ki se je tedaj sicer že uveljavil kot pisec vseh njihovih besedil, so imeli tedaj (še vedno) enakopravno besedo pri pisanju glasbe tudi ostali člani zasedbe. Predvsem kitarist in pevec David Gilmour, manekenski ljubljenec občinstva, ki je s svojimi kitarskimi umetnijami in žametnim glasom dregnil v najbolj subtilne sfere njihove glasbe, je na tem albumu tudi kompozicijsko prvič zares posegel po zvezdah ter s svojim doprinosom odigral levji delež kar se tiče emocionalne nesmrtnosti posameznih skladb, kar bi večnemu ciniku kot je Waters samemu zelo težko uspelo. Medtem je klaviaturist Rick Wright odigral ključno vlogo pri dveh izmed treh najboljših kompozicij na albumu (“The Great Gig In The Sky” ter “Us And Them”) in navdušil z večplastno uporabo nekaterih za tiste čase revolucionarnih sintetizatorjev. Še celo bobnar Nick Mason je na začetku albuma prispeval svoj droben, a pomemben kompozicijski delež.

Nepozabno pustolovščino skozi različna emocionalna stanja človeške družbe odpre kratki uvod “Speak To Me”, ki predstavlja enega izmed sila redkih solističnih kompozicijskih prispevkov s strani bobnarskega dobrovoljčka Masona (Waters je nekoč v svojem tipičnem slogu izjavil, da je bilo to njegovo darilo nič hudega slutečemu bobnarju, kar pa je kasneje, po svojem odhodu, vse bolj obžaloval). Gre za kolaž različnih, med seboj povezanih, kratkih govorjenih vzorcev in zvočnih efektov. Vsak izmed njih predstavlja po enega izmed ključnih motivov z albuma in tako nakaže kaj poslušalca čaka v nadaljevanju albuma.

“Speak To Me” se po neposredno prelije v melanholično klasiko “Breathe” (cel naslov skladbe je pravzaprav “Breathe In The Air”), kjer s svojim toplim, žametnim glasom in izjemno prefinjenostjo na slide kitari zablesti lepotec Dave. Umirjen tempo narekuje tudi bogata paleta Wrightovih tekstur. Watersovo besedilo, katero Gilmour posreduje z nevsakdanjo srčnostjo, je ganljivo sporočilo vsem tistim, ki vsak dan marljivo opravljajo svoje dolžnosti do našega družbenega sistema, naj vsaj za trenutek predahnejo, globoko vdihnejo, ustavijo svoj tempo, stalno pehanje za večjim dobičkom ter poskušajo najti smisel svojega obstoja v pomembnejših rečeh.

Sledi eksperimentalni “On The Run”, ki je redek primerek njihove psihadelično-avantgardne preteklosti na tem albumu in odličen kontrast glede na siceršnjo melanholično lepoto in ganljivost večine izmed skladb na albumu. Wright, Gilmour in Waters tu do vrhunca stopnjujejo svojevrsten elektronski minimalizem prek uporabe različnih psihadeličnih efektov na VCS3 sintetizatorjih in eksperimentiranjem z multi-dimenzionalnimi analognimi sekvencerji. Ti elektronski efekti so bili nedvomno pred časom svojega nastanka. Osrednja tema skladbe govori o pritiskih in stresih, ki jih povzročajo dolga potovanja, kar odlično ponazarjajo različni efekti pogovorov, tek po hodniku, manični glasovi in končna eksplozija, ki ponazarja letalsko nesrečo. Skladba je po dolgem in počez prežeta s svojevrstnim klavstrofobičnim, skorajda zlohotnim vzdušjem.

Temu sledi zimzelena klasika “Time”, ena izmed najveličastnejših pa tudi najbolj pretresljivih stvaritev v povesti skupine ter edina stvaritev na albumu pri snovanju katere so sodelovali prav vsi člani. Njena osrednja lepota in pretresljivost se skrivata tako v njeni neverjetni eterični glasbeni podobi, ki poslušalca prek magične lepote številnih ambientalnih valovanj z lahkoto ponese v globine njegovih najglobljih emocij ter ga prisili, da se zazre sam vase, kot v njenem osrednjem sporočilu, ki se vrti okrog neusmiljenosti, ki jo povzroča minevanje časa. Bolj, ko smo stari, hitreje nam čas beži in vse bolj se pogrezamo v brezup, ko se spominjajmo mladih let, srečnih časov in vseh izgubljenih priložnosti, ki so nam spolzele skozi roke (še ena zelo življenjska tematika h kateri se bodo vračali tudi na svojih naslednjih stvaritvah).

Po burnem, skorajda provokativnem uvodu z bučnim zvonjenjem budilk in alarmov (poskusite kdaj zjutraj prirediti šalo, kakemu izmed svojih najbližjih, najraje takemu, ki ne pozna skladbe, mu zavrtite ta uvod ter opazujte njegovo reakcijo ob nenadejani jutranji budnici) sledi postopno naraščanje atmosfere prek uporabe različnih efektov na basu in tolkalih. Nenadoma prek odločnega prehoda vpade Gilmourjev vokal, ki po začetnem, maničnim zanosom v refrenih preide v bolj zaščitne žametne glasovne vode, ki s svojo toplino poslušalca zaobjamejo po dolgem in počez, zlasti, ko se vključi še spremljava veličastnih ženskih vokalov. Wright medtem na imeniten način opravlja vokalne naloge med posameznimi prehodi in skrbi za še večjo kontrastnost posameznih motivov. Osrednji motivi te legendarne kompozicije so sicer grajeni predvsem na melanholičnih pasažah Daveove slide kitare in Rickovih klaviatur. Vrhunec nastopi po drugem refrenu, ko vpade še danes dih jemajoča, sanjska kitarska solaža, ki gotovo spada med ene izmed najboljših v povesti kitarskega manekena. V zaključku se še enkrat ponovi osrednji motiv z “Breathe”.

Nakar se skladba prevesi v fantastični “The Great Gig In The Sky”, še eno ezoterično mojstrovino, ki s svojo čarobnostjo v hipu hipnotizira še tako kamnitega in trdno na tleh stoječega posameznika. Za tiste, ki vejo, da se njeno sporočilo vrti okrog smrti in ugibanj v stilu “kaj se zgodi potem”, predstavlja še toliko bolj pretresljivo poslušalsko izkušnjo. Osrednja zvezdnica te nesmrtne stvaritve je nedvomno izjemna Clare Torry, ki s svojimi strastnimi vokalnimi improvizaciji poskrbi za neverjetno magično atmosfero. S svojimi melanholičnimi pasažami na klavirju in hammond orglah za odlično spremljavo poskrbi predvsem Wright medtem, ko se Gilmour in Waters s svojimi kitarskimi linijami tokrat držita bolj v ozadju, a sta prav tako zelo učinkovita pri ustvarjanju izjemne atmosfere.

Waters svoj osrednji kompozicijski vrhunec na albumu doživi s cinično mojstrovino “Money”, katero odprejo efekti odpiranja bančnih blagajn in žvenketanja kovancev. Roger si je tu dal poštenega duška z družbenokritičnim besedilom o glavni tegobi našega kapitalističnega sistema ter nenehnega brezglavega pehanja za dobičkom (socialna tematika družbenega razslojevanja, katero bo z užitkom uporabljal tudi na nekaterih prihodnjih izdelkih). Kompozicijsko gledano gre za eno najbolj zanimivih stvaritev v povesti skupine, katero zaznamujejo nevsakdanji, dramatični časovni prehodi in nenadno obnavljanje posameznih motivov. Osrednji, funkovsko naravnani kitarski rif, ki se ob spremljavi rezgetajočih bas linij večkrat ponovi, zveni na moč duhovito. Vmes vse skupaj povezuje vselej izjemno ekspresivni Gilmourjev vokal, ki izraža neprikriti cinizem nad nepoboljšljivim materializmom zahodne civilizacije. Sčasoma se notri vključi še saksofon Dicka Parrya, ki doda nekaj nadvse dobrodošlega jazzovskega patosa in obenem naznani energično inštrumentalno sekcijo. Seveda ne gre brez omembe še ene monumentalne Daveove kitarske solaže, ki še danes navdihuje številne kitarske nadebudneže širom sveta.

Po obračunu s kapitalistično zalego je na vrsti še obračun z vsemi militarističnimi packi, ki nočejo nehati rožljati z orožjem in katerim Waters ni niti za hipec pustil dihati. To pomeni, da nastopi neverjetna ezoterična mojstrovina “Us And Them”, ki je po mojem izboru ne samo vrhunec albuma, temveč ena izmed najboljših stvaritev v povesti rock glasbe. Ta v vsej svoji melanholični lepoti odraža popoln nesmisel vseh preteklih in aktualnih vojn. Njena umirjena, z jazzovskimi okraski ozaljšana narava, še poveča učinek popolne nemoči posameznika pred smrtonosnim kolesjem vojne industrije. Medtem, ko Wright ustvarja izjemne ambientalne atmosfere prek večdelnih harmonij na klaviaturah, predvsem hammond orglah, je Gilmourjev vokal osrednji nosilec celotne kompozicije. Slednji v veličastnih refrenih doseže naravnanost dramatične razsežnosti in ustvarja izjemni kontrast s prehajanjem od topline do gneva. Tu je tudi odlični Dick Parry z jazzovskimi pasažami in solažami na saksofonu, katerega pa v nadaljevanju s svojimi umetninami pustita v ozadju tako Gilmour kot Wright. “Us And Them” je ena izmed tistih redkih rock klasik, katere ensotavno ni mogoče dovolj prehvaliti.

Zatem nastopi še eno vrhunsko emocionalno doživetje v podobi izvrstnega inštrumentala “Any Colour You Like”, ki izraža naše strahove pred pomembnimi življenjskimi odločitvami. Po zabavnih sintetizatorskih vložkih vpade na moč duhovita kitarska solaža, ki v nadaljevanju uspešno plove med številnimi efekti, zvoki hammond orgel in funkovskimi bas linijami. Sledi nenadni prehod v izjemni “Brain Damage”, ki predstavlja edini trenutek na albumu, kjer Waters stopi v vlogo glavnega pevca in to opravi z odliko. Ta vloga, ko mora igrati osebo, katere mentalno stanje se vse bolj slabša, mu odlično pristaja, saj je bil fenomen človeške norosti že od Sydovega slovesa naprej vselej ena izmed njegovih priljubljenih liričnih tematik. Osrednja, preprosta in pastoralno usmerjena akustična melodija na kitari je skorajda karakteristična za Watersove stvaritve (v stilu “If”). Največje bogastvo “možganske poškodbe” se skriva v izjemnem, čarobnem refrenu, kjer vpadejo dramatični spremljevalni ženski vokali in posredujejo osrednjo sporočilo celotnega albuma “da se bomo videli na temni strani meseca”. Vzdušje nekoga, katerega polagoma zapušča razum, se ga loteva nevroza in ki sliši čudne zvoke v svoji glavi, še povečujejo nasneti efekti Watersovega maničnega smeha.

Zaradi njenega osrednjega verza in dejstva, da je bila ustvarjena pred svojimi “brati” in “sestrami” ji mnogi pravijo kar “Dark Side Of The Moon” oziroma jo dojemajo kot osrednjo stvaritev tega albuma. Zanimivo, da naj bi bil Waters v obdobju ustvarjanja tega albuma precej neprepričan v svoje pevske sposobnosti in ga je moral Gilmour k temu celo spodbujati, sploh če vemo, da je na kasnejših izdelkih postal skoraj popoln vokalni diktator. Ta skladba je pomenila tudi prvi večji spor med Watersom in Wrightom. Slednjemu to delo zaradi svoje preprostosti ni bilo nikoli preveč všeč. Ta njegov odklonilni odnos do Watersovih kompozicij se je z leti samo še večal in posredno privedel do njegovega odhoda iz skupine konec 70-ih. Naposled z neposrednim prehodom nastopi še zaključni klimaks albuma, “Eclipse”. Ta z veličastnimi skupinskimi vokalnimi aranžmaji in repetativnimi melodijami v zaključnem verzu poskrbi za končno razodetje, ki izraža človeško hrepenenje po popolni svobodi. Vse skupaj se konča z bitjem srca s čimer se je odprl že začetek albuma, “Speak To Me” in tako predstavlja zaokroženi zaključek te veličastne konceptualne epopeje.

“Dark Side Of The Moon”, za številne najsvetlejši dragulj izmed vseh Pink Floyd mojstrovin, na veke vekov ostaja eden največjih dosežkov v zgodovini rock glasbe, ki s svojimi glasbenimi temami in sporočili poslušalca vedno znova pretrese od nog do glave ter v njemu sproži razmišljanja o nekaterih ključnih simbolih človeške eksistence. O enemu izmed najboljših in najbolj vplivnih albumov vseh časov je bilo napisanih in bo še napisanih na milijone takšnih in drugačnih recenzij, člankov, diplomskih del, romanov, doktorskih disertacij, itd. tako, da bi bilo resnično nesmiselno na veliko filozofirati o tem kaj pogrešajo tisti, ki albuma slučajno (še) nimajo v svojem gospodinjstvu ali pa so slučajno ostali več časa pod ledom in zgrešili vest o njegovem obstoju. Pink Floyd, novopečeni rock zvezdniki, so titanski uspeh “Dark Side Of The Moon” nadaljeval tudi na naslednjih mojstrovinah kot so “Wish You Were Here” (1975), “Animals” (1977) ter “The Wall” (1979), čeprav je Waters sčasoma začel vse bolj uveljavljati svojo diktatorsko politiko do ostalih članov, ki je kasneje privedla do še kako dramatičnih posledic. Naj se recenzija zaključi z besedami, da vsaka nova generacija vedno znova in na svoj način odkriva ta čudoviti album ter znotraj njega vedno odkrije nekaj novega, kar je verjetno tudi njegova glavna odlika. Vstopnice za nepozabnih dogodivščin polno glasbeno potovanje na temno stran meseca zato ne bodo nikoli pošle.

Avtor: Peter Dr. ProgRock Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Speak To Me (1:16)
2. Breathe (2:44)
3. On The Run (3:32)
4. Time (7:06)
5. The Great Gig In The Sky (4:44)
6. Money (6:32)
7. Us And Them (7:40)
8. Any Colour You Like (3:25)
9. Brain Damage (3:50)
10. Eclipse (2:04)

Zasedba:
David Gilmour – vokal, kitara, VCS3 sintetizator
Roger Waters – bas kitara, vokal (9), spremljevalni vokal, posebni efekti
Richard Wright – klaviature, spremljevalni vokal, VCS3 sintetizator
Nick Mason – bobni, tolkala, posebni efekti

Sodelujoči glasbeniki:
Dick Parry – saksofon (6-7)
Clare Torry – vokal (5)
Leslie Duncan – spremljevalni vokal
Lisa Strike – spremljevalni vokal
Barry St. John – spremljevalni vokal
Doris Troy – spremljevalni vokal


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki