Izvajalec: *shels
Založba: shelsmusic
Izid: year
Trajanje: 76:52
Ocena: 5/5
Prav zanimivo je, kako v današnji zgoščenosti komercialne pop in elektronske glasbe uspejo vsaj delno prodreti na svetlo žanri, ki še vedno igrajo glasbo zaradi glasbe in hkrati želijo biti inovativni, čeprav za ceno uspeha. Še več je seveda takšnih, ki bodo večni underground, vendar na primer post-rock zagotovo ni takšen. Od “progresivnejših” žanrov je morda še najbolj čislan in priljubljen, čemur v prid govori tudi dejstvo, da najrazličnejši post-rockovski bendi celo v Sloveniji uživajo kar lep status in vedno privabijo lepo število nihajočih glav pred svoje odre. God Is An Astrounaut so bili recimo aprila letos (torej 2011) zaradi tako številčnega odziva prestavljeni z Metelkove v nekoliko večjo in obiskovalcem (sploh, kar se tiče zvoka) prijaznejšo Kino Šiška. Kakorkoli, poanta je, da je post-rock, kljub morda negodovanju lartpulartističnih elitistov, dokaj popularen žanr in več kot solidno obiskovan ob udejstvovanjih na koncertih. In kot tak je tekom svojega obstoja od začetka 90. let izoblikoval zelo značilen zvok in podobo, ki je ob kopici nastajajočih post-rockovskih bendov v 21. stoletju ne samo nazadoval, ampak ratal že skorajda kliše.
Post-rock si je vzel neko osnovno formulo za svoje bistvo – začetek s prijetnimi kitarskimi in klaviaturskimi “soundscapi”, zvočnimi slikami, pavziranje za zajem zraka in napenjanje mišic za spust v udrihanje po bobnih s polno distorzijo basa in električne kitare ter konec s ponovno umiritvijo in tavanja po ambientalnih pokrajinah, po možnosti nafilanimi s flanger in echo kitarskimi efekti. Novodobni bendi se držijo te formule kot pijanci plota, s tem, da same strukture skladb niso pretirano kompleksne niti sami riffi in melodije niso ne vem kako izvirne, zanimive in privlačne. Kam je torej izginila dih jemajoča izvirnost, drugačnost in nenazadnje zvočnost post-rock pionirjev Slint, Talk Talk in Godspeed You! Black Emperor?
Seveda ne trdim, da v današnjem oceanu post-rockerjev ni dobrih novodobnih bendov (ki so nastali za post-rock pionirji), nikakor ne; nasprotno dokazuje že sam komercialni uspeh določenih skupin, kot je recimo vsesplošna prepoznavnost fenomenalne islandske zasedbe Sigur Ros. Vendar nezadržna poplava post-rockovskih bendov v tem stoletju močno oteži iskanje in nenazadnje vzpon resnično inovativnih skupin, ki bi, ne stilsko, temveč idejno, nadaljevali “rock po rocku” prej omenjenih Slintov, Talk Talkov in Godspeedov. Je pa vseeno dejstvo, da če delaš fantastično glasbo, boš prej ali slej slišan, in če boš karseda najboljši v svojem delu, boš prej ali slej tudi poslušan. Ameriškim *shels je uspelo točno to.
Morda je najbolj presenetljiva stvar glede *shels to, da člani prihajajo iz popolnoma hardcore in post-hardcore ozadja, glasba pa v večjem delu odseva to le skozi (zelo poredke) growle in screame njihovega liderja Mehdija Safija ter inštrumentalne norije, kjer kitare sekajo čez punkovske in noise forme. Drugače je glasba naravnana na gradnjo ambientalnih dimenzij, skozi katere prav po filmsko inkorporirajo takšna in drugačna stopnjevanja, napetost, čustva in zvočne predstave. Doseganje unikatnega post-rocka je uspelo že *shels prvencu “Sea of the Dying Dhow”, ki je bil resnično fenomenalen in prepotreben dež v post-rockovski sahari, vendar je njihov drugi album “Plains of the Purple Buffalo” toliko boljši, tako superioren njihovemu prvencu, da je tako očiten napredek resnično neverjeten, sploh ker napredek kot tak sploh ni bil niti pričakovan niti potreben.
“Plains of the Purple Buffalo” predstavlja celotno ideologijo post-rocka, ki je vzklil na začetku 90. let. Rock po rocku s progresivnimi formami, preseči oguljen, obrabljen zvok in premnoge identične strukture skladb, ki so postale žanrsko preveč stereotipične, hkrati pa pustiti za sabo 60., 70. in 80. leta. Da se ločijo od kopice post-rockerjev na današnji sceni naredijo koncept plate po zgledu filmske glasbe, nekakšen post-rock film score, kar jim dejansko perfektno uspe. Če poznate Murphyjev soundtrack za film 28 Weeks Later, potem veste, o čem govorim, saj skorajda identičen patos zajamejo *shels na “Plains of the Purple Buffalo”. Stilistično podobnemu konceptu tako dodajo le še rockovske prvine in rezultat je izjemen. Fantastična brass sekcija jih poleg filmske zasnove še dodatno porine pred zaostalo množico dandanašnjih post-rock bendov, saj doda toliko k post-rocku plate kot tudi k filmskoglasbeni vrednosti.
“Plains of the Purple Buffalo” je tako resnično kompleten album, zasnovan od začetka do konca, z vednostjo, kdaj igrati na različne človeške emocije, hkrati pa z dovolj znanja, da nas, čeprav v globokem čustvenem stanju, še zavedno impresira. Glasbeniki točno vedo, kdaj igrati mehke, umirjene akustične melodije s počasnim tempom (ki je sicer prevladujoč, vendar v drugačni dinamiki) in pomirjajočim glasom ter kdaj ustvariti inštrumentalno besni vrhunec. Prav zato si zlahka predstavljamo v ozadju (in ne v ospredju, saj je glasba predobra, da bi bila le “background music”) odvijajoč se film, s svojo zgodbo, osebami, okoljem, obenem pa drži vse komade skupaj v celovito enoto tudi koncept “vijoličnega bika”, ki obišče neko pokrajino, ravnice iskanega kraja, kar hkrati označuje nekakšno spiritualno popotovanje v poskusu izpolnitve osebnih želja; motiv (osebnega) popotovanja je zelo močan in je resnično slišan skozi glasbo.
*shels so tako s svojim drugim albumom rahlo predefinirali post-rock oziroma ga vsaj ohranjajo živega in v kompeticiji z ostalimi alternativnimi, eksperimentalnimi in progresivnimi žanri, če ne celo nad njimi. “Plains of the Purple Buffalo” je album z nekaj najbolj emotivnimi glasbenimi trenutki, kar sem jih kdaj koli slišal. In če je treba kdaj poseči po pocukranih klišejih, je tokrat očitno pravi čas – glasba benda *shels namreč seže do srca, ga razpara in z vso silo butne preostalo kri po žilah, obenem pa možgane zaplini s kisikom. Tako močan vtis je sposobna na poslušalca narediti le redkokatera plata.
/The English translation will follow later./
Zasedba
Mehdi Safa – vokal, kitara
Tom Harriman – bobni
Red Dave – bas kitara
Arif Driessen – trobenta
Produkcija
Mehdi Safa
Seznam skladb
01. Journey to the Plains
02. Plains of the Purple Buffalo (Part1)
03. Plains of the Purple Buffalo (Part2)
04. Searching For Zihuatanejo
05. Vision Quest
06. Atoll
07. Butterflies on Luci’s Way
08. Сrown Of Eagle Feathers
09. Bastien’s Angels
10. Conqueror
11. The Spirit Horse
12. Waking
13. Leaving The Plains
