Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Dvorana Stereo / Rijeka / Hrvaška
Datum koncerta: 27.12.2008
Število obiskovalcev: 600
Cena karte: 40,00HKR
Po vroči koncertni noči z Iron Maidnem (Iron Maiden “tribute to” skupini iz Madžarske), je na Rijeki sledil še en koncert v posvetilo metalskim gigantom Metallica-e. Hrvaško je pred kakima dvema letoma zagrabila neustavljiva “tribute to” mrzlica, ki se je dodobra razmahnila preko državice in tako lahko redno tam spremljajo zelo kvalitetne imitacije vseh večjih in pomembnejših izvajalcev od AC/DC, do Depeche Mode ali Queen, katerih koncerti so vsi po vrsti zelo dobro obiskani.
Imitatorji Metallica-e imenovani preprosto Metallica Real Tribute so kvartet, ki ga sestavljajo: Lale (a ka James Hetfield), Filip (a ka Kirk Hammet), Vihor (a ka Robert Trujillo) in Milan Jejina – Jegy (a ka Lars Ulrich). Nasploh slednji se lahko pohvali z vidnejšim pedigrejem saj je pred tem nastopal na odru z Paulom Di’Annom (ex-Iron Maiden) in Maxom Cavalero (Soulfly, ex-Sepultura).
Po pričakovanjih je bila dvorana Stereo bolj polna kot dan poprej, ko so nastopili Iron Maidnem. To bi lahko pripisali več faktorjem. Metallica je bolj priljubljena skupina med mladimi, Metallica Real Tribute so Hrvati, to je prvi njihov nastop na Rijeki.
Znova se je reč začela odvijati krepko preko enajste zvečer. Temperatura je narastla v hipu, ko se je zaslišal nasneti uvod ob katerem je ljudstvo našpičilo svoja ušesa, se stisnilo pod oder ter hipno eksplodiralo skupaj s skupino na odru v Whiplash. Pričakovani peklenski marš nastavljen takoj na začetek, je predstavil skupino na odru, ki je ne le z konfekcijo in odrsko igro, pač pa tudi s samim fizičnim videzom posameznikov bežno spominjala na originalne člane postave Metallica. Skupina je v trenutku izpostavila silno pomemben element, ki postavlja zvok Metallica med mnogimi skupinami na višji kakovostni rang, distančne prepoznavnosti. Ritem linija! Bobni so imeli odličen zvok, živahen, voluminozen zvok. Nasploh “snare boben” se je odlikoval po izjemnem globokem, kovinskem odmevu, ki je zlasti na prehodnih delih deloval kot odlično polnilo, katero je pripomoglo k oblikovanju rušilnega odrskega vzdušja.
Vokal dostojno oblikovan in izdelan za lov Hetfieldovih smernic. Togoten, rezek in s strupom nabit! Učinkovito uspelo značilno odsekano zaključevanje verzov, pogled izpod čela, vselej mrk, če ne besen in očitajoč!
Fantje so vključili v repertoar seveda skladbe zlatega obdobja skupine Metallica, torej do vključno plošče “Black Album”. V splošno uigrani repertoar so se prikradle nekatere pomanjkljivosti, ki so izstopale zlasti v akustičnih delih skladb kot sta One in Sanatarium, kjer je zvok deloval preveč “ploščato”, brez poudarjene dimenzije “žmohta”. Prav tako je bila zanimiva opazka, da je pevcu najmanj odgovarjalo petje najnižjih čistih Hetfieldovih linij, medtem ko je najtežje dele, ki zahtevajo izredno agresijo, ostrino in moč, odpel na zahtevano visokem nivoju.
Neverjetno je bilo sodelovanje publike med koncertom. Ljudje so se prepuščali divjemu vživetemu opletanju z glavami pod odrom, nekajkrat je vsa reč zadišala tudi po splošnem izpadu v “mosh pit”, sam sem se raje odmaknil na distanco z namenom, da jo odnesem brez praske. Za razliko od koncerta prejšnjega dne, je to pot ta trajal uro in tri četrt, torej skoraj pol ure manj. Zelo suvereno in avtoritativno vodenje vokalista/kitarista Lale-ta, ki je z odrsko karizmo z lahkoto preusmerjal pozornost na oder in pridobival poslušnost ljudstva, je eden od zelo pomembnih faktorjev, ki lahko (seveda ob kvalitativni rasti) doprinesejo k rasti popularnosti tega “cover” benda v prihodnje. Tercetne harmonije izdelane, lepo in pravilno podvojene, čeprav so na trenutke delovale v zvoku nekoliko tiho, sicer pa je skupina v riffih uigrano spretno kljubovala thrashiranemu rogoviljenju preko zadane minutaže. Zlasti je nivo atmosfere koncerta poskočil navzgor tam nekje pri kultni klasiki One in ta podvojeno vročični nivo obdržal vse do zaključka koncerta. Vsekakor ni šlo brez vseh večji hitov (z izjemo Unforgiven) iz albuma “Black Album”, ki so jih fantje prihranili za drugo polovico koncerta, da obdržijo raztogoteno vzdušje na visokem nivoju. Načeloma, so se fantje držali pridnega posnemanja originala, z izjemo ponarodele Nothing Else Matters, kjer je Lale tolkel kar cele akorde v predrefrenih ter si privoščil nekaj več improvizacije v petju refrena. Fanta sta si na kitarah porazdelila delo, kot ga izvajata bodisi v studiu ali odru originalna Hetfield in Hammet. Vročica v dvorani ni popuščala, neverjetno pa je opazovanje, kako je ljudem v vseh teh letih Metallica zlezla pod kožo in kako veliko jim njihov glasbeni opus pomeni. Val splošnega odobravanja s strani publike je bil namreč izreden.
Ko so fantje odigrali svoj drugi dodatek in se “na videz” poslovili z odra, je organizator storil manjšo napako, ko je takoj za tem spustil glasbo v ozadju in prižgal luči v dvorani. Na tak način se je dvorana pričela prazniti. No in vendar čez nekaj minut pridejo člani skupine nazaj na oder in odigrajo za slovo še vražjo Seek And Destroy v kateri, kot za šalo, pridobijo nazaj pod svoje okrilje občinstvo.
Ta skupina ne deluje dolgo skupaj v preigravanju Metallica-e in vendar je pokazala na koncertu na Rijeki izreden potencial za nadaljnjo nadgradnjo in piljenje repertoarja skupine Metallica, ki bi jih v bodoče nadvse uspešno uvedel v profesionalno perfekcionističen odnos in pristop! Lepa reč torej.
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista
1. Whiplash 2. For Whom The Bell Tolls 3. Harvester Of Sorrow 4. Fade To Black 5. Battery 6. The Thing That Should Not Be 7. Sad But True 8. Fight Fire With Fire 9. One 10. Creeping Death 11. Sanatarium 12. Master Of Puppets 13. The Four Horsemen 14. Nothing Else Matters 15. Enter Sandman —dodatek 1.— 16. Wherever I May Roam 17. Blackened —dodatek 2.— 18. Seek And Destroy
Galerija slik
