Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Running Wild
Založba: Noise Records
Izid: year
Ocena: 4.5/5
“Port Royal” je dokončno učvrstil slogovne in lirično-konceptualne standarde za kultno klasično metalsko skupino, ki je vedno navduševala s svojo politično nekorektnostjo, piratsko-uporniško držo in neugnano karizmo poglavarja, pevca in kitarista Rock’n Rolfa. Potem, ko so na “Under Jolly Roger” (1987) zasnovali tisto kar so tedanji kritiki popularno označili za pirate metal, so Running Wild na “Port Royal” vse skupaj prestavili še v višjo prestavo in ustvarili eno izmed klasik nemškega melodičnega metala.
Running Wild so vedno sodili med tiste metalske zasedbe, ki so imeli težave z bobnarji, zato ni presenečenje, da je takoj po koncu snemanja “Port Royal” Stefana Schwarzmanna (kasneje se je vrnil za album “Pile of Skulls” (1992)) za bobnarskim stolčkom zamenjal Ian Finlay. Kasnejši Accept in Helloween bobnar Schwarzmann je v navezi z basistom Jensom Beckerjem (kasneje Grave Digger) tvoril eno najboljših ritem navez v tedanjem tevtonskem metalu, medtem ko sta oba kitarista, se pravi kapitan Rolf in Majk Moti s tercetnimi harmonijami ter nazobčanimi rifi skrbela predvsem za epiko in dramatiko. Rolf po tehnični plati kot pevec nikoli ni bil kaj prida, a je zato posedoval izjemno karizmo in unikatno barvo glasu, ki se je popolnoma skladala s podobo jeznega in z vsemi žavbami namazanega piratskega kapitana, kar je Running Wild že na daleč ločilo od njihovih metalskih sodobnikov. Besedila na “Port Royal” se šibijo od raznovrstnih zgodovinskih in družbeno ozaveščenih tematik, kar bo na kasnejših Running Wild albumih postala ustaljena praksa. V primeru, da uživate ob goltanju literarnih klasik in bukev o piratstvu, lovu na čarovnice, konkvistadorjih, severnoameriških domorodcih in epskih zgodovinskih bitkah, potem je to pravi album za vas. Vse skupaj pa je podmazano še z brezkompromisnim satiriziranjem razno raznih klerofašističnih institucij do katerih je gospod Kasparek vedno čutil močno alergijo in kar ga je dodatno naredilo za enega največjih junakov tevtonskega metala.
Kapitan Rolf in njegova posadka so enega najboljših albumov v svoji karieri poimenovali po legendarnem jamajškem pristaniškem mestu, katerega je leta 1692 močno prizadel rušilni potres. Port Royal so osnovali angleški in nizozemski gusarji kot podružnico za napadanje osovraženih španskih kraljevih ladij za kar so imeli dovoljenje svojega monarha. Kasneje je postal leglo nebrzdanega piratstva, sumljivih točilnic z grogom in rumom ter prostitucije, a po drugi strani tudi za tiste čase nezaslišanega liberalizma. Mesto si po usodnem potresu, ki so ga nekatere bogaboječe duše od zunaj dojemale kot ‘božjo kazen’, ni nikoli več opomoglo in kmalu po dokončnem propadu je kot jamajška prestolnica zacvetel Kingston.
“Port Royal se odpre z naslovno skladbo, priljubljeno klasiko, ki je konceptualno povezana z duhovitim uvodom, ko se naključni poslušalec znajde sredi piratske beznice, na kar dinamični kitarski rifi ter bobnarski stampedo oddajo prostor pošteno razkačenemu Rolfovemu vokalu. Glavni čar tega zimzelena se skriva v epskem, s spremljevalnimi vokali okrašenem refrenu, ki privre na plan ob ritmično idealno tempiranih trenutkih. Glavno sporočilo se skriva v zaključnem verzu, da uporniški ‘duh svobode’, katerega je simboliziral Port Royal še vedno živi naprej tudi v današnjih časih.
‘Jezni mož’ Kasparek je s svojim vokalnim doprinosom, katerega kar razganja od uporniškega zanosa, vnovič osrednji nosilec kvalitete tudi na eksplozivni zakuski “Raging Fire”, kjer sredi pompozne ambientalne bitke vladajo dinamični rifi, rušilno udarjanje dvojne bas stopalke in večglasni refren. Na “Into the Arena”, kjer Rolf vnovič bije bitko s hipokrizijo ‘vsemogočne’ RKC, predvsem kar se tiče njihovega srednjeveškega sežiganja čarovnic in masovno zaplankanostjo bogaboječih ovčic tistega časa, poleg njegovih srditih pevskih izbruhov pride do posebnega izraza baročno obarvano sosledje kitarskih fraz, katere lepo povezujejo brezkompromisni bobnarski stampedi.
Epski “Uaschitschun”, kar v narečju določenih severnoameriških indijanskih plemen pomeni ‘belega moža’, je v vseh pogledih ena najboljših stvaritev v povesti skupine. Z njo so se dotaknili genocida belega človeka nad severnoameriškim domorodci in se tako za trenutek oddaljili od piratskih tematik, čeprav brez kolonizacije nikoli ne bi bilo karibskih piratov pa tudi še marsičesa veliko hujšega. Skladba ima izjemno svečano vzdušje in čustveni naboj s katerim so odlično ujeli ponos zatiranih severnoameriških ljudstev, katerim zgodovina še vedno ni poplačala dolg. Melanholične tercetne harmonije in masivni bobnarski prehodi se prelivajo v lirično izjemno bogat refren. Vendar vse te glasbene odlike preseže humanistično sporočilo te čudovite, okolje-zavedne skladbe, ki je dandanes aktualno bolj kot kdajkoli prej. To se glasi, da ‘bo beli človek spoznal, da ne more jesti zlata šele, ko bo padlo zadnje drevo, ko bo ujeta zadnja riba in ko bo onesnažena zadnja reka’ (citat Si’ahla, legendarnega poglavarja plemena Seattle). Dramatični inštrumental “Final Gates” je razen imenitne kitarske solaže predvsem nazorna demonstracija Beckerjevega solističnega bas kitarskega talenta, kateremu bi bilo v tedanji nemški metal ponudbi težko najti enakovreden par ter inštrumentalni podvig kakršnih na žalost ni bilo prav veliko v povesti skupine.
“Conquistadors” je prav tako eno najbolj priljubljenih del v povesti skupine in hkrati tudi eden njihovih najbolj ostrih protiklerikalnih manifestov, saj govori o ‘posiljevanju, plenjenju in pobijanju, pod zastavo svete cerkve’, medtem ko se ob njenem uvodu in zaključku sliši donenje cerkvenih zvonov. To klasiko pirate metala kar razganja od dramatičnih tercetnih harmonij, navihanih pasaž in neusmiljenih bobnarskih krošejev, medtem ko razjarjeni kapitan Kasparek demonstrira eno najboljših predstav v svoji pevski karieri ter obenem s prstom žuga na klerikalno hipokrizijo, ki je podjarmljenim narodom v božjem imenu storila toliko gorja, da se je lahko rimska kurija še naprej lepo mastila in debelila s pomočjo naropanega blaga iz novih kolonij. Seveda pa so prav ti zgodnji španski osvajalci, ki so v nenasitni lakomnosti po indijanskem zlatu in novih ozemljih, kamor bi lahko zapičili velik križ s sporočilom ‘to zdaj pripada nam’, za sabo puščali cela pogorišča, grmade trupel, potoke krvi in v ‘edino zveličavno vero’ spreobrnjene ovčice, posledično pomagali utreti pot karibskemu piratstvu. “Blown to Kingdom Come”, še en revolucionarni poziv na borbo proti posvetnim in cerkvenim tiranom, katerega krasijo pravcati baročni aranžmaji, predstavlja enega izmed ‘skritih’ favoritov albuma. Ta s preprostimi, a sila učinkovitimi zvočnimi začimbami zasoljena stvaritev zlasti v zadnjem delu doživi zanimiv razvoj in se prelije v epski, skorajda himnični refren.
Edina šibka točka na albumu je “Warchild”, kateri po zaslugi precej medlega refrena in rahlo klišejskega besedila, ki se namesto z zgodovinskimi bitkami in pirati ubada s problemom aktualnih vojn, ne slogovno, ne konceptualno, ne paše na ta kultni Running Wild izdelek. Precej boljši dosežek je “Mutiny”, ki je spet polnokrvna piratsko metalska jurišnica s poudarkom v dramatičnem osrednjem napevu. Na njem kapitan Rolf nazorno opozori, kaj čaka vse tiste člane posadke, ki si drznejo upreti njegovi avtoriteti. Na srečo se Running Wild ladja v razburkani karieri skupine ni nikoli zares potopila, čeprav se je vmes zamenjalo cel kup prvih častnikov in mornarjev.
Najboljša stvaritev na albumu pa se, tako kot se bo ponovilo še na številnih drugih Running Wild albumih, nahaja čisto na koncu. To je “Calico Jack”, historična epopeja o legendarnem angleškem piratu, ki je vse do zadnjega napadal in kljuboval kraljevim ladjam, dokler ga po spletu nesrečnih okoliščin niso stisnili v kot ter obsodili na smrt z obešenjem. John Rackham s piratskim imenom ‘Calico Jack’ (1682-1720), eden izmed najbolj zloglasnih piratskih kapitanov z začetka 18. stoletja, se je v piratsko zgodovino zapisal predvsem po dveh posebnostih. Prva je bila njegova zastava, ki je namesto tradicionalnih prekrižanih kosti pod mrtvaško lobanjo vsebovala dve prekrižani sablji. Druga posebnost je bila to, da je bil prvi piratski kapitan, ki je imel med posadko dve ženski. To sta bili Anne Bonny in njena prijateljica (domneva se, da tudi ljubimka) Mary Read, katera je bila vzgojena kot moški. Rdečelasa irska lepotica Bonnyeva, kasnejša Calicova žena (potem ko je pobegnila od prvega moža), se je v zgodovino zapisala kot najbolj znana ženska piratka-kapitanka, čeprav ni dokazov, da bi za razliko od ‘piratske kraljice’ Grace O’Malley, poveljevala ladji z lastno posadko. Prav tako ni oprijemljivih dokazov, da bi se, tako kot Readova, oblačila v moška oblačila, kar se je populariziralo v kasnejših legendah. Calico je obe ženski, ki naj bi aktivno sodelovali tudi v bojih, obravnaval kot enakovredni članici posadke, kar je bila v tistih časih zares velika posebnost.
Burnih Calicovih piratskih podvigov po Karibih je bilo konec leta 1720, ko ga je med nočnim pirovanjem presenetila ladja pod zastavo britanskega imperija. Kapitan Barnet, bivši pirat, zdaj v službi imperija, je dobil posebno naročilo, da naj izsledi in uniči nevarnega pirata, ki je jamajškemu guvernerju delal čedalje bolj sive lase. Calico je bil tistega večera z večino posadke močno opit, saj so proslavljali uspešno zaplembo blaga z neke španske galeje, tako da razen Anne in Mary, ki sta na koncu morali popustiti, niso pokazali nobenega resnega upora. Skupaj z obema ženskama ter preostalimi člani posadke je bil v kraljevem imenu obsojen na smrt z obešenjem. Po smrti so njegovo truplo, kot svarilo ostalim piratom, namazali s katranom ter ga obesili v posebno kletko, ki je visela tik ob vhodu v pristanišče Port Royala. Obe piratki sta se, zato da bi se izognili smrtni kazni, izgovorili, da sta noseči, kar je po tedanjem angleškem zakoniku pomenilo, da se kazen prestavi za čas po porodu. Medtem, ko je Readova zaradi vročice umrla v zaporniški celici skupaj z nerojenim otrokom, se je za Bonnyevo, ki je bila po zaslugi vplivnega očeta oproščena, skrivnostno zabrisala vsaka sled. Njena nadaljnja usoda je še vedno velika enigma. Številni zgodovinarji domnevajo, da ji je po rojstvu drugega Calicovega otroka nekako uspelo pobegniti angleškim oblastem in je kasneje vse do pozne starosti, najbrž pod drugim imenom nadaljevala s piratskimi podvigi.
Kakorkoli že, Rock’n Rolf, se je kot velik ljubitelj zgodovine piratstva, odločil, da posveti eno najboljših del v povesti skupine svojemu legendarnemu piratskemu vzorniku. Tudi glasbena struktura tega zimzelena je prava paša za ušesa. Baročnemu uvodu sledijo epske tercetne harmonije, borbeno razpoloženi bobnarski stampedo in dramatični zapleti, medtem ko gospod Kasparek do kraja zapolni vse razpoložljive vokalne kapacitete, ko pripoveduje o Calicovih pustolovščinah na odprtem morju v družbi Bonny in Mary. Vse skupaj se na veličasten način zaključi s sodnim procesom, kjer se Calico (igra ga kakopak kapitan Rolf) na mrtvaško sodnikovo obsodbo, ki se glasi ‘smrt z obešenjem, raztezanjem in razčetverjenem’ (historično nekoliko netočno, saj Calicovo truplo ni bilo razčetverjeno, temveč obešeno v svarilno kletko), odzove s posmehom v stilu “ne priznavam tega sodišča” in “se vnovič vidimo na revanši tam, kjer ne sije sonce”. Mojstrsko izvedeno.
Najbolj razvpiti metalski pirati so z bogatim plenom pripluli v pristanišče Port Royal ter ustvarili prvo mojstrovino v povesti skupine, katera se kar šibi od razno raznih epsko-historičnih tematik. Davno preden so prišli v kina Pirati s Karibov so Runnning Wild s svojimi glasbenimi izdelki predstavljali romantično plat piratskega načina življenja in ga prikazovali kot otok svobode sredi vsesplošnega mračnjaštva in zatohlosti v obdobju velikih raziskovanj, kateremu zgodovinarji pravijo novi vek. “Port Royal” morda ni najboljši dosežek v povesti skupine, a boste na njem vseeno našli največ njihovih dolgoletnih favoritov. Med poslušanjem pa seveda ne pozabite na mizo postaviti kozarec ruma, razobesiti piratsko zastavo, si nadeti prevezo za oko ter na ramo posaditi Klodovika.
Zasedba
Rolf Kasparek – vokal, kitara
Majk Moti – kitara
Jens Becker – bas kitara
Stefan Schwarzmann – bobni
Produkcija
Running Wild
Seznam skladb
1. Intro
2. Port Royal
3. Raging Fire
4. Into the Arena
5. Uaschitschun
6. Final Gates
7. Conquistadores
8. Blown to Kingdom Come
9. Warchild
10. Mutiny
11. Calico Jack
