Pozabljena ljudstva
Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Goran Krmac Kvartet
Založba: Celinka
Izid: year
Trajanje: 39:40
Ocena: 4/5
Goran Krmac, Janez Dovč in Nino Mureškič, so znani po skupni formaciji imenovani Baraka, ki je pred štirimi leti izdala tudi istoimenski studijski album. Če k njim prištejemo harfista Eduarda Raona, pa dobimo? Da. Logično. Še četrti element, Baraka pa preide kar v Goran Krmac kvartet. Goran je tubist, ki je podobno, kot njegov (karierno) nepogrešljivi tovariš in sodelavec Dovč (ta je zapisan igranju harmonike), odmaknil pojmovanje tega instrumenta, katerega poznamo pretežno iz ljudskih veselic, na posebno mesto glasbenega univerzuma. Na tak način je prejela tuba novo kakovostno dimenzijo artistične ekspresije oziroma pedigre svojevrstne viže etno jazzovskega pajdašenja, podprtega s svobodnjaško doumljivostjo, do elektronskega zvočnega eksperimenta, kot tudi koketiranja s klasično glasbo. Na tak način je Krmac dodelil tubi novo kvaliteto njenega populariziranja, saj postane poslušanje albuma »Pozabljena ljudstva«, skušnjava šokantnega sladostrastja, ki fascinira tudi najbolj zahtevnega glasbenega gurmana. Dolgoletna kompanjona Dovč in Krmac sta v tem oziru torej popoln ustvarjalni par, to pot pa pripada komponistična pobuda Goranu Krmacu.
Pristranskost do katerega izmed instrumentov v tej recenziji nikakor ne zdrži. Harfist Eduardo Raon, v vsej zgodbi sicer ne vstopa tako intenzivno v središče pozornosti, kot instrumentalna integracija preostalih treh članov zasedbe (izjema je npr. izvrstna, mila in krhka Mistika, ki deluje, kot pove njen naslov »mistično« in skrivnostno«, ali solo trenutki, ko se harfi »umaknejo« vsi trije instrumenti – skladba Listen Very Carefully), pa je njegova raba harfe v takšnem glasbenem telesu, kot ga formira kvartet, prav tako nova zgodba o neobičajni zvočni ekspresiji instrumenta, za katerega mnogi obče menijo, da ne sega dlje od sladkobno komercialnih »ringa-raj« Andreasa Vollenweideja ter posledično solzavih obrazov ganjenih mamk, tetk, babic, non in šjor. In Nino? Ostaja pač Nino. Če uho ne vara, se tudi tokrat ni mogel upreti rabi marimbe (uvod v Tatovi vode), njegove ritmične teksture, pa nosijo znova naravo učinkovitega polnjenja zvočne krajine, kot mu jo »servira« preostala trojica kvarteta. Mureškič ostaja v tem oziru mojster ročnih spretnosti obrti izkušenega tolkalista, njegov pletež nebrzdanega improvizacijskega sočivja, pa razposajeni otrok prostranstev njegove domišljije.
Bend premore tudi malho šegavosti in blasfemično zafrkljive po-otročenosti v svoji igri, ko naletimo na skladbo Slim & Fat. Odpre ga »podrto« dvoglasje harmonije na tubi Gorana Krmaca. Eden ton harmonije je »zavaljen«, drugi pa »suhljat«. V skladu z naslovom skladbe. Medtem, ko Mureškič s svojo tolkalsko zvedavostjo kaj hitro preide v občo ofenzivo, ki posledično izničuje predvidljivo šablono motivskega formatiranja, prevzema v nadaljevanju taiste skladbe uvodni Goranov motiv, Janez na harmoniki. In tako naprej. Kraljestvu nepričakovanega razvoja dogodkov znotraj radostne veseloigre kvarteta naproti.
Kar je najbolj privlačno na tem albumu ob citiranju osnovnih instrumentov, ki v neobičajni maniri sobivanja, gradijo glasbeno telo kvarteta, pa je beseda »programiranje«, ki se podpisuje pod izkoriščanje vsakega izmed instrumentov. Veliko vlogo ima pri tem Janez Dovč, ki velja za vrsto reformatorja in inovatorja (vsaj na slovenskem), kar se tiče izkoriščanja harmonike (v smislu poznavanja celotne fizike instrumenta). V tem oziru nagovorijo Goran Krmac kvaret že uvodoma poslušalca s skladbo Zrak niha. Nihanje, valovanje, ahhh ti šment Zvočne razredčine in zgoščine. V sosledju. Zvok. Glasba. Za generalni občutek kako funkcionira večkrat harmonika (pa tudi tuba, harfa) na tem albumu, se obrnite po odgovor tudi na Dovčev studijski izdelek »AkordiOn«. Skratka, bend izkorišča rabo posebnih zvočnih učinkov preko programiranja in na tak način razbija ustaljene forme pričakovanih šablon, poslušalca pa šokira tako, da mu ponuja »nepričakovano« (v zameno za pričakovano). Plejada raznolikih zvočnih potegavščin, ki jih izvablja kvartet iz svojih instrumentov, pa dodaja naravi aranžiranja samobitno podobo oziroma glasbeni značaj. Drugače povedano generira eklektičnost. Vsekakor so tu tudi triki »echo-delay« efektov, bend pa tudi ni kompleksno nabrušen. Denimo v Tatovi vode zadošča glasbeni minimalizem, ki bazira prav na rabi »echo delay« efektov zvočnega programiranja, sam rezultat kreiranja atmosfere, pa lahko poslušalca popelje tudi v stanje cerebralne zamaknjenosti. Prav ta skladba je sama po sebi glasbeno izpovedni vrhunec, ko tehtamo moment programiranja na tem albumu.
Kakor namiguje naslov albuma, nas skuša Goran z ekipo popeljati v svet na katerega smo pozabili. Ne pozabimo da izhajamo iz narave, smo otroci sonca (bi rekli Yes leta 1973), čeprav počnemo v novi dobi vse, da podredimo lastno mater (kar bomo še pošteno plačali). Ta prvinska naravnanost kvarteta, ki sledi v prvi vrsti sebi lastnim instinktom, posledičnemu slikanju izvornih zvočnih struktur in tekstur ritmike, skuša popeljati poslušalca v svet pradavnine, ko je prvi človek s kostmi tolkel po kapnikih jamskih globeli ter odkrival čudovitost, ki jo imenujemo »zvok«. Že res, da so strukture (ohlapno) etno jazzovsko zbližane, pa po drugi plati skupina ne skriva fascinacije niti nad svetom neoklasične glasbe. Tak je denimo izhodni del skladbe Tatovi vode, ali celotna naslovna skladba (ta bi bila z lahkoto uporabljana, kot glasbena podlaga za film). Skladbi Ples in zaključna Rondo alla Gorchi, vsebujeta največ klasične zvočnosti v izkoriščanju vseh štirih gradnikov zvoka. To niti ne čudi, saj sta bili posneti v živo junija, leta 2015 na festivalu GodiBodi, ko je bil kvartet »v povojih«.
Da ne bo spis predolg. »Pozabljena ljudstva« je nov album absolutnih eklektičnih sladostrastij. Je izzivalni glasbeni posebnež, ki mu raziskovalni avanturizem simbiontskega odnosa neobičajne kombinacije, a obče strpnega in kontemplativnega dialoga štirih instrumentov, daje edinstveno, neponovljivo in hipoma prepoznavno mesto v glasbenem univerzumu. Ne le na slovenskem, pač pa gledano tudi širše, na mednarodnem prizorišču. Album, ki te v svoji zvočni nenavadnosti, kot jo poganja kipeče nebrzdana svobodnjaška miselnost večplastne in žanrsko neobremenjene glasbene doumljivosti izkušenih gradnikov tega kvarteta, krepko prebudi in predrami.
Goran Krmac kvartet – Ples (live, festival Godibodi, Hostel Celica, Ljubljana, junij 2015):
Zasedba
Goran Krmac – tuba, programiranje
Janez Dovč – harmonika, programiranje
Eduardo Raon – harfa, programiranje
Nino Mureškič – tolkala, programiranje
Produkcija
Igor Vuk
Seznam skladb
1. Zrak niha
2. Mistika
3. Ples
4. Listen Very Carefully
5. Pozabljena ljudstva
6. Slim & Fat
7. Tatovi vode
8. Rondo alla Gorchi