Psihomodo Pop v Cvetličarni (2007)

 Že tako precej toplo spomladansko uverturo so nam še dodatno zakurili Psihomodo Pop z najavo koncerta v ljubljanski cvetličarni, ki v zadnjem obdobju uspešno rešuje čast prestolnice s tem, ko v svoja nedrja sprejme marskikaterega glasbenika, ki bi na žalost zaradi lobiranja slovenskih veljakov mirno romal mimo naših vrtičkov. Tako so Psihoti poleg Majk in še za konec aprila napovedanih srbskih Partibrejkersov obudili spomin na tiste stare dobre čase Yu-rocka… Ah, še pomnite tovariši vojaki…

Kot navadno se koncert ni pričel ob napovedani uri, saj so nam ob deveti močni redarji šele odprli duri Cvetličarne, kamor smo hipec zatem vidno dehidrirani in pop slovenski navadi najprej zapodili do napajalnega šanka, kjer pa obiskovalca doleti nov val presenečenja. Za slovenske razmere vsega hudega vajeni tako rade volje za pivo odrinemo tudi po 2,5€ in ob tem ostanemo mirno ravnodušni. Očitno je Evropa naredila svoje. Organizator nas je nato pustil čakati še dobro uro in ob tem pridno polnil mošnjičke s prodajo pijač. Kdaj naj bi se koncert uradno pričel ni vedel nihče, tudi tonski mojster ne. Po neuradnih informacijah so bili bojda fantje lačni in so se morali najprej podkrepiti. Jah pot iz Zagreba do Ljubljane je dolga in utrudljiva… Natanko ob 22 uri pa so se fantje “vidno podkrepljeni” končno le narisali na oder in nas z uvodno purgersko “Ljubljana, kak ste kaj?” popeljali v svet brezkompromisnega rock`n`rolla. Psihomodo Pop zase že ogujleno zatrjujejo, da je tovrstno RNR vodilo njihov način življenja in ne samo glasba, ki jo igrajo. Postavo še vedno tvorijo neprekosljivi in neuničljivi frontman Davor Gobac, kitarist Brado, basist Šparko, bobnar Tigi ter človek za vse Kuzma (klaviature, harmonika, saksofon). Njihov zvok ostaja prepoznaven in surov in, če jih ne bi poznal bolje, bi na momente pomislil, da gre za naše Big Foot Mama. Njihova glasba je bila vedno nekakšna mešanica zafrkantskega blues rocka s kančkom funka pospremljenega z energično shizoidnim refrenom. Če bi to izrazoslovje prenesli v glasbene vode dobimo mešanico Rammonesov, Stonesov in The Stoogiesov. Vokalist Gobac je tisti, ki skupini vliva glavni pečat že od nekdaj, glede njegovih ekscesov in načina oblačenja ter nošenja bi ga še najlaže primerjali s kameleonom Bowiejom, njegova scenska izvedba pa še najbolj spominja na Iggy Popa.

Koncert sam je bil izveden tekoče in njihovi kilometrini primerno rutinirano. Brez kakršnihkoli za njih tipičnih nekdanjih odrskih ekscesov v stilu Jima Morrisona. Gobac je na splošno začudenje poslušalcev kljub svoji narcisoidni naravi tokrat na sebi obdržal majico in s tem prikrajšal pripadnice nežnejšega spola naslajanja nad njegovim Iggy Popovsko izklesanim telesom. Jah, vsi se staramo, tako tudi Gobac in najbolje je, če določene stvari ostanejo takšne kot so, delno prikrite

Gobac je resnično gobec in med povezovanjem posameznih skladb in včasih nerazumljivim brbljanjem se možakar ni pozabil pohvaliti s svojim 13 letnim sinom in punk bendom, ki naj bi ga mulo fural v Zagrebu, pohvalil je Kuzmino hčerko, ki kraljuje v smučanju za svetovni pokal, za kitarista Brada pa je sarkastično pripomnil, da ga niti ne pozna dobro. Morebiti izvira to še iz časov, ko se Gobac zaradi teh ali onih razlogov ter substanc ni čisto zavedal realnosti in dogajanja okoli njega. Vendar ti časi so mimo in danes skupina trdn stoji na realnih tleh. Edina stvar, ki jim jo očitajo in jo je bilo moč zaznati tudi na tokratnem nastopu je, da bi bil že čas, da fantje naredijo korak naprej tudi v glasbenem smislu, saj to kar nam kažejo na odru v zadnjih skoraj 25 letih (od leta 1983) ostaja bolj ali manj nespremenjeno.

Psihopopovci so nam nanizali vse svoje bolj in malo manj znane hite, uspešnica “Frida” pa si prislužila celo dvokratno izvedbo. Dobra ura in dvajset + 15 minutni dodatek in rock`n`rolla kot ga pojmujejo Psihomodo Pop je bilo konec. The best of…LIMITED EDITION koncert nas je tako pustil delno potešene in takšna naj bi bila tudi ocena njihovega “rezerviranega” nastopa. Morebiti LIMITED EDITION pomeni ustvarjalno pavzo in nov zalet do naslednjega albuma, čas bi že bil, saj so od izdaje zadnjega (po njihovem mnenju “najnovijeg”!?) albuma z naslovom “Plastic fantastic” minila debela tri leta. To pa je obdobje, ko je treba za ohranjanje kondicije v tovrstnem glasbenem žanru počasi misliti na nov kuharski recept in novo enolončnico.

Torej Psihomodo…?

Besedilo: Thomas Breznik
Fotografija: Jani Lah