Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Sons of Apollo
Založba: Inside Out Records
Izid: year
Ocena: 4/5
Sons of Apollo je nova super zasedba. Mike Portnoy, Billy Sheehan, Derek Sherinian, Ron »Bumblefoot« Thal in na vokalu? Jeff Scott Soto. Sanjska kombinacija torej. Da vsekakor boste vsi poznavalci matičnih zasedb iz katerih prihajajo ta imena pomislili: »Ahh, še en album, kjer se bo tekmovalo, kdo bo na časovno enoto postreljal več not in tonov!«
To le delno drži. Dejansko je studijski prvenec, ne glede na njegov naslov “Psychotic Symphony”, po katerem bi dejansko lahko sklepal, da gre lahko za namerna dejanja »kaosa« zaradi preobteženosti z dozo postreljanih not na časovno enoto, silno posrečena bera vsega. Komponistične in izvedbene kompleksnosti, ki z eno nogo obvezno sili v polja progresivnega metala, kar ne čudi, glede na pretekla druženja Sheriniana in Portnoya pri Dream Theater oziroma Portnoya in Sheehana pri The Winery Dogs. Po drugi strani je prav Jeff Scott Soto s svojo vokalno pozo oziroma figuro tisti prepomembni element, ki nekako »bremza« egotripe posameznikov, da jih sla po streljanju neskončnih solaž, ne prevzame in da ohranja tako album »Psychotic Symphony« vseskozi še vedno občutno mero kompaktnosti in komponistične »zbranosti«.
Dejansko sta tu dva komada, kjer se četa tehnično ekstremno visoko profiliranih Herkulov raztrešči preko vseh meja. To je uvodna God of the Sun, ki v bistvu najlepše zaokroži celo slogovno poanto o skupini in sklepna Opus Maximus, ki je tudi najbolj »dreamtheatrovska«, pri čemer pa se Thal zateka silno rad k nižje uglašenemu, razmaščeno hreščavemu zvoku, ki zvočno »hrusta« pač moderno, obenem pa s takšnim zvokom spretno zapolnjuje izrazni prostor v celokupni zvočni sliki skupine in ji daje všečni “groove”.
Ideja za Sons of Apollo je relativno stara. Porodila se je Portnoyu in Sherinianu kmalu potem, ko je dobil Portnoy »nogo« pri Dream Theater. Sprva je nastal projekt imenovan »PSMS«, se pravi Portnoy, Sherinian, MacAlpine, Sheehan, ki je v letih 2012 in 2013 opravljal celo koncertne turneje.
Utrgancije torej na vsakem koraku. In osnovni motiv? Zabava. To je bistvo. Album, ki je absolutna obveza za vse, ki poznate glasbo skupin, iz katerih prihaja četa Apolonovih sinov. Ron “Bumblefoot” Thal je sicer znan po tem, da je igral za Guns N ‘Roses, no na tem izdelku pa prihaja na površje tisto, kar je razdal na svojih samostojnih studijskih izdelkih. Je neverjeten kitarski virtuoz, v skladbe vnaša vse polno neoklasicističnih ornamentov, osupne z ultrasonično hitrostjo, neverjetno kontrolo in peklensko natančnostjo, zato dobi človek včasih ob poslušanju tega albuma varljivi občutek, silne zbližanosti s Petruccijem. Obenem je album ujel zavoljo kompaktnih riffov, obteženih večlkar celo s Hammond zvočnostjo, neverjetno nalezljivi hard rock groove, ki ob tehnični virtuoznosti, prinaša zbližanje s klasičnim prvinami hard rocka (Deep Purple, Mr. Big, Van Halen) ter celo elemente AOR glasbe in melodičnega rocka. Sherinian vnaša elemente na klaviaturah, ki so značilni za njegove solo albume, izvrstno »pokriva« kitarske fraze Rona Thala in s svojo strpnostjo dokazuje, zakaj so Dream Theater uspeli prav z njim v postavi posneti eneg najbolj poslušljivih albumov svojega diskografskega opusa (»Falling Into Infinity«). Portnoy je Portnoy. Edinstven v svojem početju. Sheehanovega brneče rožljavega groova prav tako ne gre preslišati. Kar dobimo v končnem seštevku, je popolni unikat, edinstven album.
Da ne daljšam spisa. Izreden album. Kombinacija neverjetne sproščenosti in zabavnih trenutkov v studiu, virtuozne briljance ter pretanjene implantacije otipljivega hard rock groova. Torej ravno prav progresivno ter ravno prav kompaktno in muzikalično, kar prinaša garant poslušljive spravljivosti. Obenem pa odigrano s srdito strastjo in nabojem! Sotov »mastni« in »debeli« vokal učinkuje ob tem briljantno. Ni več kaj dodati. Če ste glasbeni gurman in zagrizeni “progger”, ki privošči svojim ušesom najboljše, si takooj omislite svojo kopijo tega albuma in obogatite osebno zbirko svojih albumov.
Sons Of Apollo – Coming Home (uradni video):
Zasedba
Jeff Scott Soto – vokal
Ron “Bumblefoot” Thal – kitara
Derek Sherinian – klaviature
Billy Sheehan – bas kitara
Mike Portnoy – bobni
Produkcija
Mike Portnoy & Derek Sherinian
Seznam skladb
01. God Of The Sun
02. Coming Home
03. Signs Of The Time
04. Labyrinth
05. Alive
06. Lost In Oblivion
07. Figaro/S Whore
08. Divine Addiction
09. Opus Maximus
